Med sprehodom po predstavah CoFestivala, 14. mednarodnega ljubljanskega festivala sodobnega plesa (od 21. do 28. novembra 2025), smo lahko pri izvedbah opazili izstopajočo skupno lastnost: gibalne izraze eksistenčnega strahu oziroma napetosti, nevroze, tesnobe, brezizhodnosti, ki jih koreografi, avtorji in plesalci na svoje načine vnašajo v izvedbe. Tovrstni izrazi niso novost, srečujemo jih že precej dolgo na različnih sodobnoscenskih prizoriščih. Precej redke so predstave,

V Dresdnu, v Evropskem centru za umetnosti Hellerau, sta Mojca in Toni sanjali devetdeseta in hkrati pretresali sedanjost. Ujeli sta se nekje med umetniško rezidenco, predstavitvijo kulturne krajine devetdesetih v Sloveniji ter umetniško instalacijo. Nekje med Kulturnim forumom, ki je združil poglede na umetnost in kulturne politike držav, ki so v devetdesetih bile zaznamovane s tranzicijo, ter tritedenskim rezidenčnim programom »Dreaming the 90s«, ki je petim umetniškim proj

Seznam izvidniške plovbe po festivalu Alkantara. - Število novih platnenih vrečk: 2. - Hotelski zajtrk: še nekajkrat tako, pa bo Klara prestopila iz »team lubenica« v »team melona«. - Najboljši nasvet (hvala, Alma): v Lizbono vzemi najtoplejšo pižamo. - Ker: je klima/gretje v sobi »restricted area«. - Uprizoritveni trend: petje. Pripis: Alkantarine pisarniške mačke nisem videla, je pa bojda dobro.

Ali Čiči bere prispevek o novi razstavi Walida Raada v Moderni galeriji in dela plane za otvoritev. (Dress code: zimski progast kožušček.) Bo pa Čiči še imela priložnosti za spoznavanje Walida Raada, saj v Bunkerju v prihodnjem letu z njim začenjamo dvoletno sodelovanje, ki se bo pletlo med resničnostjo in fikcijo gledališča.