Sike!
Recenzija predstave Moj izkrivljeni svet avtorjev De Utvalgte, uprizorjene 28. in 29. 8. 2026 v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana.
Prizor! Vstopiva v temno beznico. Nekdo je za nama zaklenil vrata. Za praznim šankom sključeno sedita dva lika – čičota, eden malo mlajši (pred-čičo, if you will) od drugega. Oddajata nezmotljiv vonj po ločenosti (ali vsaj procesu ločevanja). Ozračje je težko, vlažno, zastagnirano, na steni pa visi ura, katere kazalci po polžje počasi lezejo v napačno smer. Tu bova zagotovo izvedeli, kot obljubljata opis in Instagram mood board predstave, kaj novega o incelih, tej kugi naše generacije, ki izpod površja dobrega okusa vsak mesec v mainstream pošlje kakega novega femifobnega frika, zapakiranega kot kena v škatli s priloženim internetno mizoginim vokabularjem in kakim zapornim nalogom zaradi posilstva. Kdo drug bi o tem vedel več kot dve osebi, ki sta bojda tematiki posvetili cel raziskovalni, nato še ustvarjalni proces in na koncu predstavo z več ponovitvami? Al?
Čičota (Torbjørn Martin Davidsen, Snorre Sjønøst Henriksen) sta vesela, da sva tu. Naveličala sta se poslušati eden drugega – ne zameriva –, poleg tega pa bi bila zelo vesela, če lahko vsebino svojih veleplodnih pogovorov obnovita še komu tretjemu, ki definitivno ne ve, kam je prišel.
Na tapeti so seveda kaj je kaj novega? Ja nič, doštudiral sem performans v Chicagu, ampak zdj sem camgirlica s fejk joški na Skypu. (op. ur. a skajp sploh še obstaja?) Kulturno delo v času Ignacije al neki. Pa ti? Meni pa žena umira od raka, zato se oblačim v plenice. Faaak stari, to je pa kr heva, kdo je kriv za to? Moja mt, I guess.
Čičo na desni se obrne k nama. A vesta, on je camgirlica na Skypu in ima fejk joške (čičo na levi ima kar naenkrat na sebi fejk joške) in ena od njegovih strank se … emm … se oblači v plenice zaradi svoje matere, ja.
Mislim, to je že četrtič, da sva to izvedeli, se zbegano spogledava. Sprva z velikih LCD zaslonov, nato zaradi izgleda čičotov, nato iz pogovora med čičotoma in zdaj še v neposrednem nagovoru. Precej domiselne strategije konstrukcije pomenov v virtualno-fizičnem okolju, kjer se resnica lahko potuhne pod snapchat filter iz leta 2014, brez da bi kdorkoli sumil na karkoli. Zazdi se nama naravnost revolucionarno, da čičota tako brez zadržkov razpravljata o svojih seksualnih fetiših, četudi za njih krivita svoji ubogi materi, ki se zdaj najbrž mirne vesti ne obračata v grobu.
Čičo si iz žepa potegne telefon in ga usmeri proti nama:
/////////////////////////////VIDEOBREJK/////////////////////////////
»Look at them. He’s in heaven right now, sitting on this beautiful beach, kissing her, feeling her love, while I’m sitting here alone, ‘cause no beautiful girl wants to be my girlfriend.« [...] »It’s an injustice, a crime because I don’t know what you girls don’t see in me, I’m the perfect guy and yet you throw yourselves at all these obnoxious men instead of me.«
/////////////////////////////VIDEOBREJK OVER/////////////////////////////
Ko se pišoči že sprašujeva, od kje zavraga je prišel O.G. incel Elliot Rodger, en čičo že vpraša drugega: Kako se pa teb zdi ta Elliot Roger? Ma jst sm včasih biu ful feminist, poj je pa ful več žensk na mojem delovnem mestu napredval, in pol sm mal podvomu v to, da so depriviligirane, odvrne drugi.
Pa saj, zakaj sva tako začudeni. Elliot Roger je bil tako kot ostali motivi v predstavo umeščen brez upoštevanja dramaturškega loka. Kot da bi gledali mood board v nastajanju dveh nad svojim veleumom zadovoljnih čičotov iz šank debate, ki preprosto mečeta skupaj povezave med stvarmi, o katerih sta nekoč nekaj prebrala ali pa slišala. Ampak nima nobene–
CdwbgfaergvsXXen899gujae v
j
Jkdarni
Pardon. Urednici sta se stepli na tleh. Zakaj nama je bilo tega treba, obupujeta. Hja, rabili sva malo performativa, ker že eno uro sediva in poslušava pogovor, ki se kot marjanca odbija med tremi rahlo zastarelimi, okvirno zastavljenimi diagnozami moškitisa, ki so bile nemara potegnjene iz kakega priročnika tipa Ženske so z Venere, moški z Marsa.
Anyway.
Da se končno spravimo iz plenic in končamo to predstavo – beznica se bojda kmalu zapre – bo treba udarit’ eno regresivno terapijo. Fejk mamina ljubezen med kópanjem otroka pa to.
Katera gre v banjo?? Metod ima predolge noge, Zala pa že ima par jošk, čez katere bi težko obesila še ene silikonske. Kaj, če bi tretjo urednico potunkale?
Kaj je na vrsti zdaj? :/ to je moj obraz med predstavo :’( to je moj obraz med pisanjem recenzije X( to je moj obraz, ko Nika noče v banjo.
***
Opomba [anonimne] tretje urednice, ki se zaradi svojih bodočih akademskih raziskav sicer ne podpisuje pod zgornji tekst, in ne, ne bo zlezla v banjo [nehita me notr rint!!], ampak bi vseeno rada nekaj povedala: če se že freudovsko psihologizira in individualno patologizira ljudi v incelovskih spletnih prostorih, polni dvorano z domnevno aktualnostjo in potem šokira s preusmerjanjem pozornosti na večinsko nepovezane fetiše starejših osamljenih stricev, v ozadju pa k’r tja v en dan suče videe Elliota Rodgerja, bi se lahko vsaj temo sovraštva do lastnega telesa in telesne disforije pokrilo tako, da se skozi zasveti karkoli človeškega, če že ne karkoli sistemskega. Namesto tega se pol dvorane smeji banalni uprizoritvi paničnega napada o lastnih genitalijah. Nikoli si nisem mislila, da bom skoraj užaljena v imenu gibanja, ki mi verjetno privošči posilstvo in smrt, ker se ga blati na čisto napačne načine.
Tretja urednica se je po vzoru enega izmed čičotov slovesno umaknila med dve plasti lateksa, drugi čičo ven izsesa zrak. Ven gleda samo cevka za dihanje. To je verjetno nek fetiš.
Anyway.
Preostali urednici podpišeta in dvakrat podčrtata njen komentar.
Zala Julija, Metod.
Lektorica: Tina Geč
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.
