Ha, Jana, ha.

Refleksija predstave Ha Jane Jacuka, uprizorjene 28. 8. 2026 v Moderni galeriji.

Črna figura pred belim ozadjem. Skoraj negibna, skoraj narisana. Jana Jacuka na začetku sola Ha nekaj minut samo stoji in gleda publiko. V avditoriju Moderne galerije sprva deluje manj kot performerka in bolj kot razstavljeni artefakt, živa instalacija, ki jo je treba opazovati. Le da instalacija opazuje nazaj.

Njen pogled spremeni odnos med odrom in publiko. Počutimo se opaženi in zato postanemo še bolj pozorni. Vsak najmanjši premik postane dogodek. Ozračje je napeto, v dvorani pa vlada popolna tišina. Dalj časa, kot opazujemo isto podobo, manj stabilna se nam zdi. 

Iz začetne statike se predstava začne postopoma razvijati skozi glas. Besedilo sestavljajo kratke izjave o različnih vsakdanjih situacijah, ki jih Jacuka zaključuje z zlogom »ha«, ki pa nikoli ne pomeni samo ene stvari. Njegov pomen določa tisto, kar pride pred njim. »V temni sobi z nekom, ha.« »Nogavica s sandali, ha ha.« »Ko se izgubiš v veleblagovnici, ha ha.« Zakrije zadrego, zazveni kot posmeh ali povedano spremeni v šalo. V nekem trenutku performerka začne ponavljati samo »ha« in pri tem vse bolj odpira usta in viša ton.

Foto: Nada Žgank

Ponavljanje postopoma ne spreminja več samo glasu, ampak tudi njen obraz in telesno podobo, ki se začneta pačiti. Iz mirnega telesa performerke prihajajo zvoki, ki jih od nje na prvi pogled ne bi pričakovali: growlanje, operno petje in kriki, vsi izpeljani iz različnih oblik zloga »ha«. Ker se zlog ponavlja, pozornost usmerimo tudi na najmanjše spremembe v tonu. V enem trenutku se »ha« razlije po prostoru v piskajoč zvok, ki se sliši kot odmev. Že v naslednjem pa performerka na vseh štirih z rdečim obrazom iz grla spušča zvoke, ki so podobni živalskemu rjovenju. Prav kontrast med njenim videzom in glasom je najbolj presenetljiv. Tako se z vsakim novim zvokom spreminja tudi njena identiteta. Vrat se ji krči in napenja, njena mirna podoba postaja vse bolj groteskna in strašljiva, drugič komična, nato skoraj prikupna. Jacuka je bila na trenutke podobna sliki, nato kipu, nato nečemu precej manj človeškemu.

Ha navduši, ker Jacuka z zelo malo elementi ustvari predstavo, od katere ni mogoče odvrniti pogleda. Sprva skoraj nepremična črna figura se pred nami spreminja v nekaj grotesknega, smešnega, strašljivega, človeškega in nečloveškega. In to brez vsakršnih običajnih osumljencev gledališke čarovnije (luč, scenografija, glasba). Prav nenehno spreminjanje proizvaja močan učinek v občinstvu. Ves čas gledamo in poslušamo isto osebo, ki pa (se nam zdi), kot da prehaja med oblikami oziroma med različnimi telesi.

Lektorica: Tina Geč

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.