Fomofobija

Recenzija predstave Hamlet ali F.O.M.O. ustvarjalke Francesce Berardi, ogledane 27. avgusta 2026 v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana.

Nekaj gnilega je v deželi danski … in jaz – F.O.M.O.-sapiens – to preprosto moram videti! S citatom Shakespeara se začne predstava Francesce Berardi Hamlet ali F.O.M.O. V predstavi spoznamo nekakšnega Rozenkranca (Filippo Mantoni) in Gildensterna (Filippo Paolasini) sodobnega časa, ki si nekje na polovici predstave seveda zastavita slovito vprašanje F.O.M.O.-sapiensa: biti ali ne biti. Nato odplešeta trendovski TikTok ples, se malo valjata po odru in pačita. Naratorka nas opozori, da je telo mesto sodobnega performansa in da umetnica mora biti zdrava. Rozenkranc in Gildenstein se še malo odvaljata po odru in predstava se zaključi z napisom, ki nam pravi, da je okej, če ne vidimo vsega. F.O.M.O. – ta kuga sodobnega Homo Curiosusa v času hiperprodukcije – solved!

Predstava nas po aplavzu povabi še v kletne prostore Elektrarne, kjer si lahko radovedneži ogledamo tudi luškano spremljevalno instalacijo, ki nam z govorjenjem skozi slušalke v spomine pokliče naše prve poskuse ustvarjalnosti. Instalacijo, ki je pišoči ne bom širše omenjal, saj mi je zelo hitro postalo jasno, da nisem ciljno občinstvo predstave: F.O.M.O-sapiens. Zase bi prej uporabil izraz J.O.M.O., torej ne fear of missing out, temveč joy of missing out. Kot tak pa bi omenil še eno kugo sodobnega sveta, ljubkovalno imenovano Evropski-projekt-predstave. Zaradi pričakovanj estetske dovršenosti can't live with them, zaradi finančne podhranjenosti can't live without them.

Foto: Nada Žgank

Hamlet ali F.O.M.O. je endemičen specimen omenjene kuge. Spremljevalni tekst (nedvomno sličen prijavljenemu razpisnemu pitchu) nam omenja zelo pametne reference: Baumanovo Tekočo moderno, Kierkegaardov koncept izbire kot neizogibne drame itd. ter seveda pereče družbene tematike: pestečo tesnobnost, hiperprodukcijo, pomen ustvarjalnosti itd. Od kje se je vzel Hamlet? Ne vem, in najbrž ni važno. V predstavi se tako kot vse ostalo pojavi v drobcih, ki niso poglobljeni. Če hočeš namreč v pol ure opozoriti na malo morje zelo pametnih referenc in svojo detekcijo težav sodobne družbe, je treba biti učinkovit. 

Zajebancijo na stran, v predstavi se da sila uživati: če ste prvič v sodobnem gledališču, vas zna očarati, če pa ste vzvišen nos-vihajoč kritik, pa vas utegne nasmejati, saj čisto vse naredi narobe. Slednje se najbolj pozna na protagonistih, ki očitno v življenju še nista občutila F.O.M.O.-ta pred obiskom slehernega plesnega klasa. Posledično njuni telesi gledamo in vidimo, kako se premikata iz enega konca odra na drugega, kako dvigujeta roke in spreminjata obrazne mimike, a ničesar ne moremo razumeti. Njuno okorno gibanje nima nikakršne intence, njuna mimika ima razpon treh grimas, nobene sivine, nobene kompleksnosti, zrnatosti. Režija in dramaturgija Francesce Berardi prav tako ostane na površini. Ničesar nam ne dá za glodati, saj kot uvodno omenjeno, do konca predstave z »okej je« razreši problem F.O.M.O.-ta.

Na nek način predstava – ki absolutno ni pacient 0 omenjene kuge – odlično razkrije težavo sodobnega sveta: imperializem kapitalizma. Torej razvojno stopnjo kapitalizma, v kateri gospodarsko močne države in korporacije širijo svoj vpliv čez meje, da si zagotovijo surovine, poceni delovno silo in nove trge. Stranski učinek tega – ali pa ideološki aparat tega, odvisno koliko še verjamemo Marxu – je tudi spodbujanje ustvarjalnosti in podpiranje raznolikosti v okviru evropskih projektov. Tako sem sam zapuščal predstavo malo bolj fomofobičen in obilo bolj eufobičen.

Lektorica: Tina Geč

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.