Smeh v Kaosu
Recenzija predstave Ha Jane Jacuka, uprizorjene 28. 8. 2026 v Moderni galeriji.
Uprizoritev Ha Jane Jacuke je bila ena najbolj impresivnih uprizoritev letošnjih Mladih levov. Zakaj? Performans je izjemno oseben, a ne hermetično zaprt, ravno obratno. Vsi se lahko vidimo v nerodnih situacijah, iz katerih Ha izhaja; denimo, da pozdravimo nekoga, ki nas sploh ni opazil – ali eksistencialnih situacijah; denimo zmedenost odraščanja. Prav tako se lahko prepoznamo v Jacukinih osebnih anekdotah, denimo, ko je zamudila na vlak. Na vse te elemente, ne glede na njihovo resnost, se Jacuka odzove enako: z mehkim, brezizraznim izdihom: »Ha«. Čeprav Jacuka v spremnem besedilu zapiše, da je Ha raziskovanje smeha kot mehanizma za pobeg, njena izvedba jasno pokaže, da je »Ha« odziv na trenutek, ko noben drug odziv ne zadošča. Edino, kar lahko rečeš, ko ne moreš spremeniti preteklosti, obvladati stresne okoliščine v sedanjosti ali se soočiti z nekom močnejšim od tebe. »Ha«, ali pa potencirani »Ha ha«.
Med predstavo nam Jacuka našteva dogodek za dogodkom, situacijo za situacijo, ki povzročajo bodisi stres, neprijetnost, strah, bodisi anksioznost, ter to tenzijo zbira v slogu izdihov. Namesto, da bi haji to tenzijo sprostili, na koncu vsakega cikla umetnica še bolj temeljito transformira njihov slog, prostor in samo sebe. Črna oblačila, njihov kontrast z belo steno za njo, izčiščena bela klet z neverjetno akustiko ji pri teh transformacijah pomagajo. Videno lahko beremo kot raziskovanje glasu in čustev, nekakšno neprekinjeno panično stanje. Obstajajo trenutki petja, a v nobenem trenutku ni pesmi. Obstajajo trenutki trebuhogovorstva, a v nobenem trenutku ne postane govorjenje brez govorjenja. Kričanje in kruljenje, visoki in nizki toni, to, kar je prej opisano kot le smeh, postane zvok nečesa, ki se ne zdi več povsem človeško. Od banalnih situacij in brezizraznih izdihov se umetničin obraz napihne in spreminja, ko hodi po vseh štirih kot žival in gleda z demonskim pogledom brez daha.
Med potekom celotnega performansa nam ostane razviden dialog z gledalcem. Čutila sem, da nisem samo priča njenemu paničnemu napadu, ampak v aktivnem pogovoru o vsem, mogoče celo v svojem lastnem paničnem napadu. Med performansom Jacuka prepoznava svoje okolje, se navezuje na gledalce, se sooča s tremo pred nastopom in celo izziva načine, kako jo mi vidimo in percipiramo, in še več. Vabi nas, da se tudi mi izgubimo v teh čustvih. Občutek ni zgolj arbitraren, performans namreč vključuje tudi neposrednejše in konkretnejše elemente: šteje luči, komentira gledalce in celo omeni zapletene slovenske besede kot enega od dejavnikov stresa. Čeprav ne gre za čisto improvizacijsko predstavo, je njen nastop kljub temu izjemno prilagodljiv in fleksibilen.
Jacuko je najlažje opisati kot vokalno kontorcionistko, ki spreminja svoj ritem, ton in dinamiko na način, ki nam pravzaprav prikazuje, do koliko različnih variacij lahko pripelje preprost izdih in koliko različnih pomenov lahko gledalci notri vpišemo. Z enim samim zlogom Jacuka združuje ples in gibanje, s katerima nas tudi spomni, da je glas temeljni del telesa, in s tem temeljni del koreografije. Kot performans Ha izkorišča tesnobo kot orožje in gradi napetost. Ta napetost ni samo v Jacukinem glasu in gibanju, prostor postane težji za bivanje, njen obraz se zaradi stresa preobrazi, medtem ko se izziva, naj izrazi čustva, ki obremenjujejo njeno telo. Ta tesnoba vodi do močne katarze in cel cikel se ponavlja, dokler se umetnica ne izčrpa. Ko to stori, se elegantno povsem umiri, kar je samo po sebi veščina, se nam zahvali in se od nas poslovi.
Lektorica: Tina Geč
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.
