Uroboros performansa

Razmislek o predavanju-performansu Upajmo na najboljše − pripravimo se na najslabše Viktorije Ilioske, uprizorjenega 25. septembra 2026 v Športni dvorani Tabor.

V dvorani nas je pričakala makedonska performerka Viktorija Ilioska, oblečena v športno opravo, pri čemer ni bilo takoj jasno, ali je pričakovati gibanje do švica ali pa je bila oprava zgolj modna odločitev. Po koncu videnega predavanja-performansa imam občutek, da se je ustavil predvsem pri modi, pri tisti hitri. S tem merim tudi na vsebino predavanja, ki načenja vprašanje skupnosti, sobivanja tukaj in zdaj, ter jutri. Ne mislim, da vprašanje ni pomembno, prav obratno, ampak zanima me, kako je bilo v predavanju-performansu nanj odgovorjeno. Nastavki sodelovanja so se na površini odra hitro stopíli, saj se niso premaknili dlje od izreka sodelovanja. Kako sodelovanje-sobivanje zares poteka, se izvaja in kakšen proces predvideva, pa izvemo le za ščepec. Ilioska malo povpraša tudi občinstvo, ampak z odgovori ni preveč zadovoljna. Nasploh je bil odnos občinstva mlačen, saj je Ilioska odprla dogodek z grotesknimi grimasami, s pogledom brskala po publiki in strumno ščemela v izbrane obraze – kar je imelo na občinstvo obraten učinek od želenega. Med gledanimi in gledno tako ni preskočila iskrica. 

Foto: Nada Žgank

Performerka v zastavljenem formatu potrebuje občinstvo, da dogajanje požene naprej. V izbranih trenutkih ga zato povabi k sodelovanju. Tukaj se pojavi paradoks – skupnost se gradi z dialogom, gledalci pa smo deležni zgolj hierarhičnih ukazov, kjer je performerka capo di banda, publika pa kužki. Enakopravnosti ni, zato se sprašujem, če je obravnavan primer predavanja-performansa tipični predstavnik svojega žanra, kjer je predavalniško vzdušje vzpostavljeno, publika pa kljub nagovorom podrejena (opomba urednika: pravzaprav ja). Za izmenjavo je sicer na videz bilo nekaj prostora; ko je Ilioska denimo spraševala publiko, kaj ustvarja skupnost. Vendar se izkaže, da performerka išče odgovor, ki bi potrjeval njeno idejo skupnosti. Omenjeni paradoks tako ni omejen le na dotični performans, ampak večino gibanj, ki operirajo z geslom enakopravnosti. Zaplete se v lastno zanko, ko se v strukturi izpostavi voditelj, bodisi po lastni želji po oblasti bodisi demokratični volji množice. In enakopravnost se razvodeni. Občutek imam, da Ilioska vodi publiko v petje in končni dvig performerke na roke občinstva, zato da izpostavi lastno prezenco, sodelujoča publika – ne celotna! – pa tej osebi nudi podporo. 

Premislek, oziroma kot ga poimenuje Ilioska, trening za bodočnost v sobivanju, delno sicer uspe. Idejno je šibek, nemara je sam pojem skupnost sam po sebi postal abstrakten; na uprizoritveni ravni pa vendarle ustvari začasno skupnost, ki pač podpira posameznico na odru. Soodvisnost človeka od človeka je bila najbolj nazorno prikazana v sredici dogodka – na odru se je zvrstilo nekaj prostovoljcev, ki so se preprosto stisnili za roke: ta stik je postal bistven, ko se začeli nagibati izven lastne gravitacije, saj je stisk pomenil edino oporo pred padcem. Enostaven in učinkovit trening. Sladkoba na ustnicah pa ne prekrije celotnega grenkega priokusa. Zdi se, da smo ostali na začetku raziskave, kjer smo malo potipali material, če mu utripa žila. Na koncu se lahko vprašamo, če ima format predavanja-performansa sploh potencial za doseganje zlitja publike in nastopajočih v enost različno mislečih (opomba urednika: predavanja na faksu se vsaj ne pretvarjajo, da ne).

Lektorica: Eva Korenjak Lalovič

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.