Zatočišče upanja

Recenzija interaktivne instalacije Kaj bomo storili brez izgnanstva? avtorja Basla Zaraaja, obiskane 27. 8. 2026 v dvorani Športnega društva Tabor.

Begunski šotor Združenih narodov, ki osvetljen sredi temne dvorane izgleda kot vabljiva svetla oaza, se izkaže za zatočišče za oljko in limetovca. Zatočišče za prihodnost. Zatočišče za upanje, ki ga je treba skrbno varovati na vse načine. Mark Fisher je nekoč zapisal, da »znanstvenim fikcijam kapitala ni mogoče zgolj nasprotovati. Potrebno se jim je zoperstaviti s fikcijami, ki izvajajo pritisk na sedanjo monopolizacijo kapitala nad možnimi realnostmi.«

Instalacija ponuja interpretaciji, ki se razlikujeta glede na zastavljalca naslovnega vprašanja: Kaj bomo [imperialni zahod] storili brez izgnanstva? Ter Kaj bomo [izgnanci] storili brez izgnanstva? Ko imperialističnemu kapitalizmu na poti ekspanzije stoji nezaželeno ljudstvo, bo storil vse, da ga iztrebi. Če prostora za širitev ni, ne more obstajati. Svet brez izgnanstva tako nujno implicira svet brez kapitalizma. Če pa naslov beremo skozi izgnane, utopija, ki si jo zamišlja, postane veliko manj utopična, bolj realna. Če se Palestinci vrnejo v okupirano Gazo, to še ne pomeni odprave izkoriščevalskega sistema. Tibetanci ali denimo Rohingi v takem scenariju morda še vedno živ(otar)ijo v izgnanstvu. Glede na ozadje v Veliki Britaniji živečega palestinskega umetnika Basla Zaraaja, se zdi verjetnejša druga interpretacija, ki je podkrepljena tudi z instalacijskimi elementi.

Foto: Nada Žgank

Sprva se zdi, da nas vsi elementi vabijo v potopitveno izkušnjo, da si za trenutek zamislimo, kako lepo bi bilo na svetu z malo manj geopolitičnega in ideološko-motiviranega sovraštva. Ko prispemo v šotor-oazo-zatočišče nas ovijejo aroma agrumov, škrtanje kamenčkov pod našimi stopali in zvoki ptičjega petja. Fiktivni časopis, ki ga vzamemo v roke, nas situira v ne tako daljno prihodnost, kjer je Palestina svobodna. Vzporedno poslušamo tudi pripoved iz zvočnikov, ki nas ne zasidra v isti čas prihodnosti, temveč ostane dvoumna, neumestljiva – morda se okupacija in genocid še odvijata, morda ne. Po eni strani: »Vdihni, izdihni, še vedno si tukaj«, po drugi: »Sama ne bom tam, naši vnuki pa bodo.«  To nas na mehek način zakorenini v stvarnosti–sedanjosti. Instalacijo, ki se tako sprva zdi potopitvena, odlikuje prav prava mera od-topitve.

Prihodnost, ki klije znotraj begunskega šotora, deluje skoraj banalno: časopisa ne polnijo več nekropolitične statistike, temveč opis uspešnih žetev pomaranč in oljk, odprtje železniške proge in repatriacija nekdanjih izgnancev, ki so po več desetletjih spet srečali svoje bližnje. Ta preprosta banalnost pa je tista, ki deluje radikalno, saj se na pogled zdi kot nezahtevna, za seboj pa potegne korenito preobrazbo globalnega ekonomskega režima. A ta prihodnost ni »znanstveno fantastična«, bližje je preteklosti, ki je nekoč že obstajala. To pa zahtevo po osvoboditvi Palestine tako prizemlji kot konkretizira veliko uspešneje kot slogani tipa »upanje je naš upor«. Upor je naše upanje! In instalacija to uspešno doseže že s samo umestitvijo v begunski šotor. 

Lektorica: Tina Geč

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.