Oklofutajmo aplavze

Recenzija predstave Aplavzi in klofute avtorjev Agnietė Lisičkinaitė in Igorja Šugalejeva, uprizorjene 27. 8. 2026 v Plesnem Teatru Ljubljana (PTL).

Drenjamo se v dvorano, ko nas dvoje ekranov že prehiteva s posnetki avtorjev predstave, kako med prerekanjem glasno mlaskata in se mastita s polnimi usti. Slina teče in trki se stopnjujejo, ko si avtorja, Belorus in Litvanka, tekmovalno dokazujeta avtohtonost tradicionalne kuhinje njunih držav. Imena jedi se razlikujejo, medtem ko so tako sestavine in okusi kot ljubezen in prilaščanje jedi skupni. Hitro nam postane jasno, da vstopamo v predstavo, kjer so nacionalizmi samoumevni in predpostavljeni kot pozitivni, brez njihove historične umestitve ali razmisleka o kakršnemkoli drugem možnem tipu družbene zavesti. 

Medtem nastopajoča sredi odra med seboj v zraku držita varovalno ograjo, kakršno navadno vidimo na protestih. Ko si jo začneta potiskati, izmikati in spodrivati, se posnetek na ekranu zamenja v njuna izmenjujoča se zvočna sporočila. Vsebina teh nam odzvanja v ušesih in se zaradi spremljajočega gibanja očitno ponuja kot vstopna točka za uokvirjanje predstave. Avtorja si besedno in fizično očitajoče spodrivata tla pod nogami, tokrat glede njune domnevne angažiranosti – oziroma manka le te – pri ruskem napadu na Ukrajino. Glavno vprašanje, ki se zdi najbolj poudarjeno in ostane z nami čez celotno predstavo, je vprašanje kolektivne odgovornosti. Natančneje, Agnietė Lisičkinaitė zahteva, da Igor Šugalejev prevzame kolektivno odgovornost za simpatiziranje in pomoč Belorusije Rusiji, čeprav je, kot izvemo kasneje, aktivno protestiral proti režimu, zaradi česar se v domovino tudi ne more vrniti. Lisičkinaitė je neomajna v svoji zahtevi in trdi, da bi bila sama pripravljena tudi umreti, samo da bi Litva ostala svobodna. To na koncu predstave še dodatno podkrepi s petjem litvanske himne v elektronsko popačenem glasu. Medtem tudi Šugalejev ostaja znotraj nacionalnih okvirov, pojoč belorusko uporniško pesem, kar nakazuje, da se nacionalizem prikrade in je škodljiv tudi znotraj progresivnih drž.

Foto: Nada Žgank

Političnost je torej v ospredju, zaradi česar tudi pričakujemo določeno osmislitev oziroma razjasnitev zastavljenega stališča kolektivne odgovornosti. Tudi zato, ker si avtorja do neke mere prilastita avtoriteto govora in izrekanja o dotični temi z dokazovanjem lastne pretekle politične in aktivistične dejavnosti. Zahteva Lisičkinaitė, ki je podkrepljena z njenim izjavljanjem v smislu, da morda je bil Igor res star le dvajset let, ko je volil Lukašenka, a se vseeno mora počutiti sokrivega za današnje dogajanje, prenese občutke krivde na vse državljane/posameznike, rojene pod agresivnimi, ekspanzionističnimi režimi. Slednje se zdi problematično, saj relativizira krivdo in posledično odgovornost. 

Torej, tako kot ni prostora za nianse pri vprašanju pred-nacionalnih izvorov tradicionalnih jedi, ga tudi ni pri vprašanju o posameznikovi moči oziroma nemoči v odnosu do nacionalističnih, avtoritarnih režimov. Morda je bil cilj le poudarjanje politične odgovornosti posameznika, a to nam ni uspešno predočeno. Prej dobimo danes vse preveč popularno idejo, da moramo nase prevzeti vse krivice sveta, tudi te, ki nas predhajajo, česar posledica je pogosto le samouničevalno, mučeniško bičanje samega sebe, ki ne pripelje do nikakršnih aktivnih, »realnih« dejanj ali sprememb. In tako se tudi zgodi. Avtorja sama sebe začneta z rokami bičati po hrbtu, do rdečih marog na zatilju in še naprej – celo pod reggaeton taktirko Gasoline, Daddyja Yankeeja, ne prenehata, le še vse bolj uživaško se mlatita v samokaznovanju. 

Zdi se, da izvajalca do neke mere predpostavljata kolektivno odgovornost le v okvirih velikih, na primer nacionalističnih projektov. Poraja pa se vprašanje, kako sama prevzemata kolektivno odgovornost kot umetnika, ki politično naslavljata širše množice. Zdi se, da do neke mere ne preneseta te odgovornosti, saj v predstavi nista dovolj jasna pri predočanju svojih idej, kar te kot gledalca pusti pri preizpraševanju njunih intenc. Namreč s sopostavljanjem klofut kot simbolov nasilja in ploskanja oziroma aplavza kot simbola navdušenja, oboje do neke mere enačita oziroma tudi relativizirata. Vmesna izjava, da je aplavz nalezljive narave, nam izpostavi vzporednico »črednega« nagona med ploskanjem in klofutanjem. 

S tem povezovanjem ploskanja in klofutanja posrečeno podkrepita idejo hitrega širjenja kolektivnih idej in dejanj, kar nam ponuja novo možno lečo branja vprašanja kolektivne odgovornosti. Morda je zmedi, ki jo zasejeta v gledalcu, sorodna njuna intenca sporočiti zmedenost in težavnost prevzemanja »čiste« politične pozicije. S tega vidika je njuno ponavljajoče se izpostavljanje kolektivne odgovornosti le diskurzivna in ironična provokacija občinstva. Nekatere radikalne izjave, kot je performerkina zavrnitev sodelovanja s komerkoli, čigar materinščina – torej ne le izbrani jezik – je ruščina, bi lahko brali kot parodiranje oholosti nacionalizmov. A za doseg tega zaključka bi morala biti predstava bolj izčiščena, medtem ko nam ogledano ponudi le preveč različnih in nasprotujočih si trenutkov, kot je na primer na koncu iz nič navržena in neizpeljana prošnja zaroke za pridobitev evropskega potnega lista. Tako dodobra siti aplavza vseeno zapustimo dvorano prepuščeni zmedi in dvomu, ali smo gledali parodično, kritično ali le nereflektirano obdelavo precej zahtevne snovi.     

Lektorica: Tina Geč

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.