Kako in zakaj ustvarjati?
manifest manj na festivalu Mladi levi, Športna dvorana Tabor, 24. in 25. avgust 2026
Manifestacije trajnostnih praks – pogovori, svetovanja in umetniške intervencije sklopa manifest manj na 29. festivalu Mladi levi – v Bunkerju niso zasnovale kot klasičen seminar, niz okroglih miz ali predavanj o drugačnih načinih bivanja in delovanja tako na področju umetnosti ter kulture kot onkraj sektorja. Šlo je za scensko domišljen dogodek, posebej prilagojen skrbi za dobro počutje vseh udeleženih, ki je prek koncepta odrasti izvirno presegel na področju zelenega prehoda v kulturi običajne tematike ekologije, okolja in podnebnih sprememb. Opozoril je na v kapitalističnih družbenih odnosih nevidno skrbstveno in vzdrževalno delo ter rast zaradi same rasti, umetniško hiperprodukcijo brez upoštevanja lastnih, družbenih in planetarnih omejitev.
Odklop in počitek, neposredna srečevanja ter izmenjava idej
Že ob vstopu je presenetila postavitev, scenografija Športne dvorane Tabor. Na sredini, tako rekoč v središču igrišča, sta bili postelji performansa v trajanju Moj dan počitka in sprostitve Suzane Krevh, na kateri so bile na gledanje nadaljevank ter hitro hrano ob umetnici povabljene tudi obiskovalke, gostje ter organizatorke. Odklopu in predahu so bile namenjene tudi na vhodu desno postavljene zofe in slušalke poslušalnice Cone, platforme za sodobno raziskovalno zvočno umetnost in zvočno ekologijo, ki so ponujale posnetek zvočnega sprehoda Peskovnik … pred iztekom Irene Pivka in Braneta Zormana, glasbeno kompozicijo Duh dreves / Dotik Braneta Zormana ter glasbeno kompozicijo Kronolit kolektiva Jata C.
Ves preostali prostor na robovih dvorane pa so zavzemale, tako kot marsikaj drugega na tokratnih Mladih levih, posebej za to priložnost zasnovane svetovalne mize. Prostori neposrednih srečevanj in izmenjav idej o trajnosti, odrasti, skupnosti, kulturni produkciji in prihodnosti, ki – kot so zapisale v festivalskem katalogu – ne temelji samo na izčrpavanju človeških in nečloveških živali, prostora, časa ter planeta.
Vpliv umetnosti in kulture na okolje
Prizadevanja, kako lahko uprizoritvene umetnosti čim manj vplivajo na okolje, so s smernicami za ravnanje, upravljanje in skladiščenje scenografije, kostumografije ter rekvizitov in z gledališkimi produkcijami po načelu »zero waste« predstavljali Latvijsko narodno gledališče iz Rige, gledališče Oberhausen iz Nemčije in dunajsko gledališče Volkstheater. V teh javnih institucijah v okviru projekta Greenstage, katerega del je tudi Bunker z Mladimi levi, optimizirajo delovne procese, investirajo v varčnejše ter do okolja sprejemljivejše tehnologije in po najboljših močeh reciklirajo že uporabljeno, s čimer si ne glede na včasih višje začetne investicije trajnostno nižajo produkcijske stroške. Sodelujoče organizacije same na sebi in na lastnih, s skoraj nič ali vsaj čim manj odpadkov izvedenih produkcijah preizkušajo v okviru projekta razvita orodja in metodologije za trajnosten sektor uprizoritvenih umetnosti. Ta je lahko glasnik pravičnega zelenega prehoda, toda da bi bil pri tem zares verodostojen, se mora tudi sam preoblikovati v skladu z njim. Vizijo prihodnosti kulture in bolj trajnostnega življenja z vrednotami, zavezami drug do drugega ter priporočili za oblikovanje politik za spremembe razvijajo v posebej predstavljeni skupni izjavi v nastajanju oziroma Manifestu Greenstage.
Kako izmeriti vpliv kulturnega dogodka, produkcije, gostovanja ali delovanja kulturne organizacije na okolje, je bilo mogoče preveriti pri mizi Vite Rau iz Motovile. Posebnostim kulturnega sektorja prilagojeni kalkulator ogljičnega odtisa, ki so ga v okviru projekta Pospeševalnik zelenih veščin v kulturi zasnovale v sodelovanju z Umanotero, je kulturnim organizacijam v pomoč, da prepoznajo največje vire emisij in bolj premišljeno načrtujejo aktivnosti in organizacijske procese. Sistemske spremembe in strategije potrebujemo tudi na področju prehranskih politik prihodnosti in trajnostne oskrbe s hrano. Za pogovor o tem, kako ugrizniti v prihodnost, da bo tako prehranski kot celoten sistem postal pravičnejši, bolj zdrav in prijaznejši do okolja, je bila na voljo Gaja Brecelj iz Umanotere.
Kako ustvarjati kulturo, ki ne prispeva le k umetniškemu, temveč tudi k družbenemu in okoljskemu preoblikovanju, je opozarjala med celotnim programom v posebnem prostoru ŠD Tabor postavljena razstava instalacije Odmevi brezna intermedijske umetnice Robertine Šebjanič, po kateri je dvakrat na dan vodila Tina Dolinšek. Na rezidencah na Baltiku in Jadranu je Šebjanič na podlagi kompleksnih odnosov med zgodovino, morskimi ekosistemi ter geopolitiko s pomočjo strokovnjakov iz različnih področij znanosti raziskovala okoljske posledice v morje odvrženega orožja. Čeprav razpadajoči ostanki preteklih vojaških konfliktov pomenijo resno grožnjo, morskega okolja s poudarjanjem vprašanj odgovornosti in okoljske pravičnosti ne obravnava le kot območje onesnaženja, temveč tudi kot prostor spomina, odpornosti in potenciala za soustvarjanje prihodnosti.
Upočasnitev za izboljšanje dobrega počutja
Orodja, ki so jih na festivalu Mladi levi preizkušali v praksi, so nastala v okviru mednarodnih projektov Greenstage, Manj je več in Festival SPA (Slow Performing Arts Festivals). Gledališča, Bunker je edina organizacija z neodvisne scene, so v sodelovanju z Inštitutom za podnebje, okolje in energijo Wuppertal razvili zbirko praktičnih rešitev za uvajanje načel krožnega gospodarstva ter zmanjšanja odpadkov za uprizoritvene umetnosti (Zero Waste Stage Toolbox) in orodje za celostno samooceno trajnosti organizacije ali projekta SAPA (The Sustainability Assessment for the Performing Arts). Kot sta pojasnila Eva Eiling in Stefano Turrini iz Inštituta Wuppertal, se od kalkulatorjev ogljičnega odtisa razlikujeta predvsem po tem, da – ker CO2 ni edini vidik odrasti – ne spremljata zgolj negativnih učinkov na okolje (footprint), ampak upoštevata tudi trajnostni odtis pozitivnih, strukturnih sprememb (handprint), ki jih lahko aktivno sprožimo s krožno preobrazbo in vključevanjem skupnosti.
Evropski festivali – poleg Mladih levov še Homo Novus iz Latvije in Santarcangelo Festival iz Italije – pa s pomočjo opazovalk, strokovnjakinj s presečišča sodobnih umetnosti in dobrega počutja, ter na podlagi festivalskih izkušenj, prepoznanih dobrih praks in izdelanih priporočil iščejo ter preizkušajo modele, usmerjene k upočasnjevanju in ustvarjanju prijetnejšega okolja za uživanje umetnosti. Pri Počasnih festivalih uprizoritvenih umetnosti za izboljšanje dobrega počutja, mentalnega zdravja in socialne vključenosti gre za dejanske spremembe festivalskih urnikov, kot je bil na primer dan počitka na tokratnih Mladih levih, in načrtno ustvarjanje varnih, mehkih ter počasnih prostorov za trenutke sprostitve in vključujoče zabave vseh udeleženih – občinstva in gostujočih, nastopajočih in izvedbenih sodelavk in sodelavcev. Dramaturginja in kuratorka Bek Berger je ob raziskavi festivala s perspektive sproščenosti in udobja zbirala tudi predloge za Vodnjak idej, v okviru projekta The Big Green nastajajočo zbirko, javno dostopen digitalni in fizični arhiv, nerealiziranih, opuščenih in zavrženih umetniških idej na voljo za posvojitev oziroma reciklažo. Ideje, iz katerih nič ni bilo, so stranski produkt ustvarjanja, ki se jih je včasih nujno odrešiti in jih pustiti za seboj.
Za podnebno tesnobo oziroma eko-anksioznost, kroničen strah pred okoljsko pogubo in negativnimi posledicami podnebnih sprememb, pa tudi morebitno skepso nad podnebno krizo je poskrbela pogovorna Ambulanta za podnebne spremembe Jonasa Sonnenscheina iz Umanotere. Priporočila za kolektivne sezname umetniških del, ki odpirajo vprašanja ekologije, trajnostnosti, odrasti in prihodnosti, sta za svetovalno mizo Zelenega abonmaja posredovali in beležili literarna urednica Darja Marinšek in knjižničarka Simona Solina. Knjige, filmi, predstave, razstave, podkasti in druga umetniška dela, ki v skladu s tematikami, obravnavanimi na Manifestu Manj, ponudijo razpoko do novih možnosti, bodo javno dostopni na spletni strani Bunkerja in tu, na Aplavzu.
Napredek ni vedno vedno več, hitreje in višje
Kako onkraj paradigme, v kateri sta namesto zagotovljenega dostojnega življenje za vse in spoštovanja ekoloških omejitev glavni merili napredka nenehna gospodarska rast in kopičenje, je z modelom ekonomije krofa ponazarjala Ajda K. Pistotnik iz organizacije Policy Lab in Mednarodne politične šole odrasti. Krof z luknjo v sredini ponazarja varen prostor za blaginjo ljudi znotraj ekoloških meja planeta. Rob notranjega kroga, pod katerim nihče ne bi smel ostati, predstavlja minimalne standarde za življenje, kot so hrana, voda, zdravstvo, izobrazba, stanovanje in družbena enakost. Zunanji rob, ki ga ne smemo presegati, da preprečimo ekološki kolaps, pa so zgornje meje zmožnosti planeta za podnebne spremembe, izgubo biotske raznovrstnosti in onesnaževanje.
Kate Raworth, avtorica knjige Ekonomija krofa: Sedem načinov razmišljanja kot ekonomist 21. stoletja (Doughnut Economics: Seven Ways to Think Like a 21st-Century Economist), pravi, da gre za kompas za blaginjo, ki nas vabi, da ponovno razmislimo o tem, kaj je ekonomija ter za koga in kaj je, kdo smo in kaj pomeni uspeh. Pistotnik se je pogovarjala o pogledu na razvoj, blaginjo in družbene prioritete, po katerem napredek tudi na področju kulturne produkcije ni vedno več, hitreje in višje.
Ko nenehna produkcija ni več središče umetniške prakse
Na pogovor o odrasti, hiperprodukciji in recikliranju idej je vabila tudi miza Estetika potreb: Vaja v popravljanju koreografinje in plesalke Viktorije Ilioske, ki sta jo v magistrskem raziskovanju na Inštitutu za uporabne gledališke študije v Giessnu zanimala odrast kot umetniška metodologija in vprašanje, kakšna umetniška praksa postane mogoča, ko (nenehna) produkcija ni več njeno središče. Načela odrasti, kot jih opredeljuje Serge Latouche – prevrednotiti, na novo premisliti, preoblikovati, prerazporediti, ponovno umestiti v lokalni prostor, zmanjšati, ponovno uporabiti in reciklirati –, lahko delujejo tudi kot koreografska orodja ter umetniška metodologija in postanejo praktično orodje za organizacijo umetniškega dela. Recikliranje oziroma poustvarjanje in popravljanje, kot o njih razmišlja Valeria Graziano, pa ni omejeno le na materiale, ampak se lahko nanaša tudi na ideje, nedokončane projekte, metode in odnose.
Foto: Nada Žgank
Ilioska se je na dogodku manifest manj predstavila tudi z umetniško raziskavo, ki je za Mlade leve 2026 postala performativno predavanje Upajmo na najboljše − pripravimo se na najslabše. V njej se ukvarja s koreografijo kot organizacijo teles pod pritiskom. Dejanskim pritiskom in resnično kolektivno vztrajnostjo. Večino treninga za prihodnost, ki jo glede na ekonomsko, politično in ekološko nestabilnost vsakdana že živimo, je izvajala leže na rokah vztrajnega, a hkrati vse bolj utrujenega sodelujočega dela občinstva.
Manj pritiska in potrošnje, več sodelovanja, skrbi in dolgoročnega razmišljanja
Enako drzno je, kako načela odrasti prenesti v lastno delo in kako to predstaviti drugim, zanimalo umetnico in raziskovalko Alexandro Papademetriou, ki je avtorica z razstavo in svetovalno mizo predstavljenega projekta Odrastniška orodja za umetniške prakse (Degrowth Toolbox for Artistic Practices). Kot priznava tudi sama, v orodjih ne ponuja dokončnih odgovorov ali povsem zanesljivih receptov, a vabi k premisleku o tem, kako in zakaj ustvarjamo ter kaj zares potrebujemo za dobro življenje. Da bi nagovorila čim več ljudi, je iz začetnega besedila zaradi negativnih odzivov umaknila določene izraze, kot sta denimo antikapitalizem in dekolonializem, čeprav se v skladu s konceptom odrasti še naprej nanaša tudi na te ključne vidike še naprej vseprisotnega prekomernega izkoriščanja naravnih virov in ljudi.
Foto: Nada Žgank
Metodologija odrasti za umetniško prakso izpostavlja vrednote blaginje oziroma dobrega počutja, skrbi in skupnosti. Zavrača učinkovitost, tekmovalnost, poveličevanje prekomernega dela in odvisnost od razpisov, galerij, muzejev, zbirateljev in prodajalcev. Temelji na strategijah upočasnitve in brezdelja, vidnosti skrbstvenega dela, deljenja virov, ustvarjanja alternativnih in neodvisnih prostorov ter platform, samoorganizacije, iznajdljivega preusmerjanja institucionalnih sredstev k neodvisnim ustvarjalcem, militantnemu optimizmu ali utopizmu in soočanju s protislovji ali vztrajanju v težavah. Rešitve, kako je mogoče umetniško prakso razvijati drugače – z manj produkcijskega pritiska, manj potrošnje in več sodelovanja, skrbi ter dolgoročnega razmišljanja –, Papademetriou išče onkraj logike nenehne gospodarske rasti in obstoječega kapitalističnega sistema.
Bolj vzdržno organizirana umetnost
Debatni kafani, na katerih so govorke odpirale vprašanja skrbstvenega in vzdrževalnega dela oziroma nevidne infrastrukture umetnosti ter kako bi lahko sodobno umetnost organizirali bolj vzdržno, z manj izčrpavanja in več domišljije, sta ob umetniških intervencijah po svetovanjih poskrbeli za bolj skupinsko izkušnjo. Z vprašanjem Kdo vzdržuje prihodnost? so prvi dan ob moderatorki in uvodničarki Tini Dolinšek nastopile raziskovalka, kuratorica in kulturna producentka Biljana Tanurovska Kjulavkovski ter raziskovalka in svetovalka Warda Samara.
Ne glede na različne realnosti Slovenije, Severne Makedonije in Palestine so se poenotile, da nevidno delo omogočajo in vzdržujejo kapitalistični družbeni odnosi ter da v času ekološke krize in izčrpavanja virov delo vzdrževanja – skrb, reprodukcija, organizacija, obnavljanje – zaradi pomanjkanja ali razpada institucij in sistemske podpore ostaja nevidno, podcenjeno in feminizirano. Kljub temu sta gostji povedali, da se zaradi odgovornosti do svojih bližnjih in skupnosti nimata pravice počutiti izčrpani. Samara, ki je del Palestinske karavane, je bila mnenja, da smo tudi na področju kulture dali preveč moči institucijam in da si to moč moramo tako kot naša celotna življenja vzeti nazaj, da bi osamili sistem, ki nam ne ustreza in ki ne dela za nas. Tanurovska Kjulavkovski pa, da se moramo prenehati samoizkoriščati, se včasih tudi sprijazniti s tem, da česa ni, in da je potrebno namesto sedanjih vertikalnih institucij falusov moči vzpostavljati solidarne horizontalne institucije.
Predvsem o solidarnosti do samega sebe in drugih, ujetih v logiko neskončne produkcije in inovacij, ki jo tudi v umetnosti ter kulturi narekujejo kapitalistični družbeni odnosi in sistem javnega, projektnega ter programskega, financiranja, je bil govor na drugi debatni kafani. O manj izumljanju novega, več skrbi in povezovanja obstoječega sta z uvodničarko ter moderatorko Hano Vodeb razpravljali umetnica in raziskovalka Alexandra Papademetriou ter umetnica, kuratorka in umetniška direktorica Santa Remere.
Papademetriou, po rodu iz Grčije, a živi na Švedskem, si je vprašanje, zakaj sodeluje v tem izkoriščanju same sebe in drugih, zastavila med pandemijo ter v letu 2021 razvila metodologijo odrasti za umetniško prakso. Čeprav je v odgovoru na vprašanje, kdo si sploh lahko privošči upočasniti, priznala, da po načelih, ki jih zagovarja, (še) ne zmore preživeti, pa meni, da se stvari lahko izboljšajo s počasnimi in skromnimi koraki. Da je bilo obdobje pandemije posebno, ker so se bili prisiljeni ustaviti in jim s takratnimi produkcijami ni bilo treba tekmovati, a da so se po njem vrnili k produktivnosti, je povedala tudi Remere, ki prihaja iz Latvije. Zato je upočasnitev zanjo v prvi vrsti dejanje upora, ki v praksi pomeni, da projektom in idejam daš drugo možnost, da ne odnehaš in da sprejemaš, da se okoliščine pa tudi ljudje, ki umetnost kritizirajo, kurirajo in ustvarjajo, skozi čas neizogibno spreminjajo. Obe govorki sta se strinjali, da je v imenu neposlušnosti znotraj obstoječega sistema treba preprosto delati manj reči in namesto vedno novih festivalov, projektov ter sodelovanj graditi na odnosih, kontinuiteti, ponovni uporabi, počasnosti in vzdrževanju.
Kultura kot prostor mišljenja, raziskovanja, izražanja in skupnosti
Ne glede na začetek tedna in 29. festivala Mladi levi so bile oba dneva sklopa manifest manj v ŠD Tabor prostorske zmogljivosti zasedene. Občinstvo, ki se je pogovarjalo na svetovalnih mizah, sodelovalo na umetniških intervencijah in debatnih kafanah ali se zgolj sproščalo ter počivalo, je pokazalo, da si upočasnitev ter dodatno skrb za vse udeležene v Bunkerju tako rekoč lahko privoščijo. Ob nagovarjanju tem, kot so vojne, družbene razpoke, podnebna kriza, vprašanja skupnosti, solidarnosti in prostorske problematike, se že leta ukvarjajo tudi s tem, kako mladim ter tistim, ki jih poučujejo, približati kulturo kot prostor mišljenja, raziskovanja, izražanja in skupnosti. Na Mladih levih je v okviru projekta Regijski centri kulturno-umetnostne vzgoje med 24. in 26. avgustom potekala še Šola v kulturi za pedagoške delavke in delavce, na kateri so raziskovali, kako učiti o umetnosti, ne da bi umetnost postala zgolj še ena vsebina v učnem načrtu.
Tako kot šola v kulturi ni klasičen pouk, saj je 40 udeleženk iz vse Slovenije obiskovalo umetniške dogodke, se srečevalo z umetnicami in umetniki, sodelovalo v ustvarjalnih procesih, se pogovarjalo in premišljalo o doživetem, tudi manifest manj zaradi načel odrasti, upočasnitve in dobrega počutja vseh udeleženih ni bil tipična kulturna prireditev. Povsem načrtno je v skladu s projektom Manj je več šlo za vzpostavitev prostorov srečevanja, izmenjave izkušenj in povezovanja. Za skupno zavest, da je treba v kulturi in onkraj nje marsikaj spremeniti ter da je tudi v sodobni umetnosti mogoče delovati bolj trajnostno. Namesto da bi o drugačnih pristopih, orodjih in metodologijah vzdržnejših načinov skupnega delovanja zgolj razpravljali, so se hkrati preizkušali v umetniški praksi. Na podlagi sprotne evalvacije festivalskih izkušenj 29. Mladih levov pa so na kraju samem nastajali predlogi za bodoče izboljšave.
Pogovori, umetniške intervencije in trenutki počitka ter sprostitve manifesta manj, ki je manj gradil na ideji odrasti, so v teoriji in praksi preizpraševali, kaj pravzaprav je v kulturi in onkraj nje trajnostno ravnanje z viri v najširšem pomenu besede. Skupno, vseprisotno dejstvo je bilo, da se bo polikriza – sočasno pojavljanje gospodarskih, okoljskih, geopolitičnih, družbenih ali tehnoloških kriz, ki se medsebojno krepijo, da so posledice hujše od njihove vsote – v prihodnje še zaostrila. In da je upor sistemu izkoriščanja Zemlje, samih sebe in drugih za vedno nove inovacije, produkcije ter sodelovanja tudi v sodobni umetnosti potreben in mogoč. Z manifestacijo trajnostnih praks so v Bunkerju poskrbeli, da je bilo na enem mestu mogoče izmenjati mnenja o več različnih predlogih, izkušnjah, orodjih ter metodologijah drugačnih načinov bivanja in delovanja.
