Manjka možnost, da bi ustvarjalci svoje delo lahko opravljali bolj posvečeno in poglobljeno
Pogovor s Katjo Legin
Leto 2026 v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana zaznamuje pilotni model upravljanja, ki ga izvaja konzorcij petih organizacij: Bunker, Maska, Emanat, Mesto žensk in Nomad Dance Academy Slovenija. Partnerice v elektrarno vstopajo s svojimi programi, znanji, izkušnjami in mednarodnimi mrežami, hkrati pa sodelujejo pri prečnih programih. Program 2026 je strukturiran v avtonomne dvomesečne cikle, ki se med seboj dopolnjujejo in prepletajo. V septembru in oktobru program Stare elektrarne oblikuje Mesto žensk, ki med drugim predstavlja tudi novo produkcijo Katje Legin, s katero je v procesu ustvarjanja pripravilo pogovor.
Katja Legin je performerka, plesalka in avtorica, vendar je v različnih ustvarjalnih procesih sodelovala tudi v drugih, zelo različnih vlogah – kot dramaturginja, koreografinja, mentorica, profesorica, esejistka, kuratorka. Z režiserjem Tomijem Janežičem vodita Ustvarjalni center Krušče – center za umetniško raziskavo, kreacijo, rezidenco in edukacijo. V zadnjih letih je ustvarila predstave Zavezano, Oh kako zelo običajno (z Bojano Robinson) in Hiša Dom, v katerih se med drugim dotika vprašanj vloge in pozicije ženske ter vprašanja družine. 10. oktobra bo v Stari elektrarni premiera njene nove predstave Nič posebnega v produkciji Mesta žensk in Studia za raziskavo umetnosti igre. Tik preden so se vaje za Nič posebnega preselile v Staro elektrarno, se je s Katjo Legin pogovarjala Karmen Kogoj Ogris iz Mesta žensk.
Karmen Kogoj Ogris V zadnjih letih si ustvarjala predstave, ki so povezovale fikcijske in biografske elemente različnih žensk. Veliko si ustvarjala tudi na podlagi kratkih zgodb različnih avtoric. Pri zadnji predstavi z naslovom Nič posebnega, ki jo bomo lahko oktobra videli v Stari mestni elektrarni, pa si se deloma odločila za zgodbo svoje babice – ženske, ki verjetno nikoli ni imela napisane kratke zgodbe. Za začetek me zanima, kje je tokrat nastal material za predstavo. Od kod si ga črpala?
Katja Legin V bistvu ni bilo tako zelo drugače kot prej. Kratke zgodbe pri meni nikoli niso bile nekaj, kar bi neposredno uprizarjala. Bile so predvsem inspiracija, začetni impulz. V njih je bila lahko neka podoba, odnos, situacija – nekaj, kar me je zanimalo in se mi je zdelo intrigantno, morda tudi zabavno, odpiralo mi je neke svetove, v katere sem si želela vstopati.
Glede babic pa ... Ja, ena babica se je že »pojavila« v predstavi Oh, kako zelo običajno, tokrat se referiram na drugo. Obe sta že preminuli, nanju me veže predvsem otroški spomin. Tako sta dovolj oddaljeni, da imam do vsega skupaj nekaj distance, hkrati pa se me njuni zgodbi dotikata in imam do tega jasen odnos. Biografski oziroma avtobiografski elementi niso nekaj, za kar bi se vnaprej odločila. Ob vprašanjih, ki so me tokrat pokrenila – zmožnost ostati z občutki neprijetnosti, iz njih ne pobegniti, ampak v njih iskati smisel, modrost –, se babici nisem mogla izogniti. Prvič se je pojavila kot figura v neki improvizaciji in potem se je razraščala na različne načine. Med procesom sem šla prvič obiskat njen rojstni kraj, izvedela nove stvari o njenem življenju, otroštvu.
Babici sta ženski neke druge generacije, ki sta živeli v drugačnem svetu. Povezujeta me s časom, ki mi je umetniško inspirativen in sem ga estetsko v svojih prejšnjih dveh predstavah referirala na različnih nivojih. Hkrati sta babici dobesedno del mene, mojega porekla. Včasih bi to poreklo in vse, kar z njim pride, želela zanikati, ampak od tega se pač ne da zbežati. Morda mi kontekst kreativnega procesa omogoči, da premorem malo več poguma in se s tem lažje soočim. Na neki čuden način sem lahko tam bolj poštena do sebe in bolj neposredna v komunikaciji, po drugi strani pa skozi domišljijo, fantazijskost, magičnost omogoča transformacijo realnih dejstev v nekaj, kar postane v odrskem smislu šarmantno, privlačno in ima duha. Tako tudi moja prav nič posebna babica na odru lahko dobi novo podobo, novo zgodbo, ki osmišlja nekaj za nazaj in za naprej.
Karmen Kogoj Ogris Material je nastajal hkrati iz neke oddaljenosti – rekla si, da je to že predelano in da imaš do tega določeno distanco – in hkrati iz tebe same, ker je to vendarle del tvoje zgodbe.
Katja Legin Ko sem vstopila v proces, je bila začetna ideja čisto drugačna. Potem pa se stvari dogajajo, kot se dogajajo. Konkretno, mislila sem, da bo osnova predstave scenografija kopalnice in da bomo delali s figuro ženske v tej kopalnici. Zelo hitro, še preden sem sploh šla v studio, ko smo s sodelavci »brainstormali«, pa se je pokazalo, da je ideja omejujoča. Namesto da bi nam odpirala možnosti, nas je zaprla v neko konvencijo, ki je bila predvidljiva. Na srečo smo se dovolj zgodaj ustavili in se vprašali, kaj je v vsem skupaj bistveno, okrog česa se akumulira največ energije. Najprej skozi pogovore s sodelavci, potem skozi delo v studiu, so se začele odpirati določene vsebinske linije, odrske kvalitete, vrste prisotnosti in materialov itd.
Ne vem, kako je z drugimi ustvarjalci, ampak sama imam včasih občutek, da se nekaterim stvarem – utelešenjem, podobam – ne morem izogniti, da nekako silijo na plano in se vedno znova vračajo v raznih variacijah. Vem, to zveni malo mistično, pa ne mislim tako. Po fazi »brainstorminga«, branja, raziskovanja, refleksije glede določenih vprašanj se najbrž okruški tega nekje »sedimentirajo« in potem nekako vznikajo v konkretizaciji. Najbrž je to srž, smer, v katero želi iti proces, predstava.
V studiu sem bila večinoma sama. In to je precej težko, no, vsaj meni je. Ker nimam pogleda, ki osmišlja moje početje, pa tudi ker sem v dveh vlogah. In to drugo lahko postane res problematično. Situacija, ko Katja »avtorica predstave« teži Katji »performerki«, mi je iz prejšnjih procesov precej poznana. V prvem praktičnem sklopu dela, ko sem v studiu nabirala material, mi je tokrat morda prvič uspelo si ne težiti že v samem startu in se osvoboditi hromeče misli, da moram takoj nekaj proizvesti. Uživala sem. Sem pa nadoknadila s teženjem nekje v tretjem bloku dela. :)
V studiu sem počela zelo različne stvari, veliko jih sploh ni bilo direktno povezanih z babico. Že pred poletjem so se določeni materiali izkazali za ključne in tako smo dobili nabor, s katerim zdaj razpolagamo. Trenutno sem/smo v fazi preverjanja prve verzije možne strukture. Upam in se veselim, da bomo v naslednjih tednih imeli čas opazovati, katere linije, kateri elementi, v kakšnem zaporedju delujejo na kakšen način. Super bi bilo, če bi se lahko čim več igrali in bi se nam skozi to odprlo še kaj, česar si trenutno sploh še ne moremo (iz)misliti. Zato tudi linija babice še ni na noben način fiksirana. Morda bo zgolj asociacija, morda eksplicitna referenca, ne vem.
In še ena stvar: tudi če v predstavi govorim o svoji resnični babici, to še ne pomeni, da gre za dokumentarno pripoved. Vsaj mene ta v tem trenutku ne zanima. Navedena dejstva so lahko povsem resnična, polresnična ali pa zelo potvorjena. Smo v predstavi, na odru, ki pripoved uokvirja in kontekstualizira z ostalimi elementi uprizoritve.
Med procesom sem brala knjigo francoske pisateljice, ki ima bosanske korenine. Napisala je roman o svoji mami ali bolje o svojem odnosu do nje, videnju mame – naslova in imena se zdaj žal ne spomnim – in jasno je, da je mama zanjo na neki način v pisanju prisotna, da je z njo v stiku. Hkrati pa sledi tudi nekemu ustvarjalnemu toku, v katerem svojo mamo definitivno spreminja tudi v lik. Ustvarjeni lik pa se na neki način morda še bolj približa bistvu njene mame, saj ji daje v fikciji prostor, da se razmahne v smeri, ki so bile v življenju morda zgolj nakazane, a nikoli polno realizirane.
Karmen Kogoj Ogris Všeč mi je misel iz napovedi predstave, da »nepopolnih življenj ni moč zlahka povzeti«. Ob tem sem pomislila na aktualno Odisejo – na veliko, herojsko zgodbo, ki jo je verjetno lažje povedati oziroma upovedati, ne glede na medij. Tako imenovana »majhna življenja« – in besedo majhna dajem v narekovaje – pa je verjetno težje zajeti v zgodbo. Mislim na vsakdanje običajno življenje, majhne odločitve, majhne zmage, majhne poraze.
Katja Legin Tudi Odiseje ni lahko narediti, v katerem koli mediju. Filma sicer nisem gledala. Načeloma ne gre za to, da name velike zgodbe ne učinkujejo ali da jih ne maram. Je pa res, da se mi je v nekem trenutku zdelo, da je njihov status neprimerljiv s kakšno bolj vsakdanjo, banalno, pogosto žensko zgodbo. Ampak to se spreminja. Veliko več je umetniških del, pa tudi vsebin v popularni kulturi, ki »zoomirajo« na videz minorne dogodke, nepomembne ljudi, vsakdanje zgodbe in prezrte kontekste. Celo v (nekaterih) medijih obstajajo iniciative malih, pozitivnih zgodb, ki vračajo vero v človeka, skupnost, upanje. V nasprotju s pretežno katastrofičnimi, dramatičnimi in senzacionalnimi novicami, ob katerih bi se najraje zakopala pod odejo in se izključila iz sveta.
Na splošno pa me nepopolnost privlači. Estetsko in vsebinsko. Prostori, kjer so stvari nenavadno postavljene/umeščene. »Outfiti«, kjer se nekaj ne sklada. Gib, ki je nepravilen. Ljudje, ki zmorejo sprejeti svoje »mane«, napake – nepopolnosti – in so lahko okrog tega celo duhoviti – uau.
Spomnim se filma Višja sila (Force Majeure) Rubena Ostlunda. To je en tak dober primer, ker se film poigrava z razmerjem veliko – majhno. Naslov in plaz v filmu napeljuje na nekaj velikega. Drama pa v bistvu vznikne iz nečesa majhnega, vsakdanjega. Tudi tam gre za nepopolnost, ki je eden od glavnih likov pri sebi ne zmore sprejeti. Nikakor mu ne uspe pomiriti razkoraka med lastno sliko sebe in svojim obnašanjem v določenem trenutku. To se kot plaz/snežna krogla začne pretvarjati v res veliko dramo. Ki pa je tudi duhovita.
Ti si rekla »majhne zgodbe«, »majhne odločitve«, ampak to ni isto kot govoriti o »malem človeku«, to slednje ima lahko neko drugo konotacijo – razredno, asociira na določeno časovno obdobje.
Karmen Kogoj Ogris Vem, ampak ni bilo mišljeno kot nekaj majhnega v tem smislu.
Katja Legin Bolj kot stvari, ki niso nič posebnega. Ki jih ne zaznamo.
Karmen Kogoj Ogris Ja.
Katja Legin Ali pa gredo mimo nas, ker jim ne namenimo pozornosti.
Meni je vsakdanjost kar izziv. Po eni strani se mi zdi lahko utrujajoča in utesnjujoča. Po drugi strani pa se mi v trenutkih, ko mi uspe biti res prisotna – skoraj budistično prisotna –, tudi v najbolj banalni stvari lahko odpre neka dimenzija lepote. Recimo, ko kuham riž. Zdaj sem pomislila na budiste, ki ga tako skrbno prebirajo. V neki najbolj vsakdanji, banalni, na videz »brezzvezni« stvari se lahko odpre nekaj sublimnega. Nekaj izrazito filmskega. Zame je to povezano z umetnostjo, z duhovnostjo in z nekim polnim občutenjem bivanja. Je zelo esencialno. Pravzaprav eksistencialno in esencialno hkrati. Ta meja med banalnim in sublimnim mi je všeč tudi na odru. Uživam, kadar se nekdo spretno sprehaja po tej meji.
Hkrati se mi zdi to zanimivo tudi z vidika odrskega jezika. Nikoli me ni posebej zanimal abstrakten gib. Utelešanje pa mi je vznemirljivo – skozi položaje telesa v prostoru, skozi geste. Geste so mi bile vedno zanimive. Moja domišljija oziroma imaginacija pa najbolj plodno deluje skozi situacije. To, kar počnem, kadar se gibam ali plešem, je zame na neki način zelo konkretno – sem v odnosu do nečesa/nekoga in navadno imam neko intenco, pogosto tudi vem, kje sem in kdo sem. Kadar te podstati ni, včasih kar težko najdem motivacijo za gibanje/ples oziroma v njem mnogo manj uživam.
Karmen Kogoj Ogris Kako pa na predstavo vpliva prostor Stare mestne elektrarne, v katerem jo boš izvedla?
Katja Legin Prostor zelo vpliva, ja. Ves čas se sprašujemo, kako uporabiti Staro elektrarno. Ne zato, da bi za vsako ceno naredili nekaj drugačnega ali da bi mislili, da lahko odkrijemo toplo vodo – v tem prostoru je bilo narejeno že vse mogoče –, ampak kako jo uporabiti na način, ki je za predstavo relevanten. Neodvisna scena se je v Elektrarni nagledala ogromno predstav in videla že vse možne postavitve prostora.
Po eni strani prostora Elektrarne nočemo zanikati. Za bazo bomo vzeli prostor takšen, kot je – z njegovimi okni, višino, arhitekturo, lastnostmi. Elektrarna je lep prostor in meni tudi zelo stimulativen. Predstavi daje neki volumen. Po drugi strani pa me zanima, kako jo malo začarati. Ne toliko transformirati, ampak jo oviti v nekaj, kar ji doda novo plast. V njej vzpostaviti nekaj, kar je lahko tudi na nivoju vizualnega vtisa presenetljivo.
V prvih idejah smo se poigravali z večjimi posegi: da bi publiko postavili na oder, da bi se stvari dogajale po celotni Elektrarni, in podobno. Za zdaj pa se zdi, da ne bo v tem smislu nič radikalnega. Trenutno je publika umeščena na tribuno. Ampak z vsem tem se bomo šele zares začeli ukvarjati. Do zdaj smo o prostoru govorili bolj na pamet, v »brainstormingu«, skozi različne ideje in Brankove skice. Ko gremo septembra v prostor, bomo začeli gledati, kaj ta material v tem konkretnem prostoru sploh lahko pomeni. Kaj je tista dodatna vrednost, ki nastane iz spoja predstave in prostora. Jaz sem do zdaj vadila nekje drugje. Ko bo predstava prišla v Elektrarno in bomo imeli pred sabo konkretne stvari, se lahko zgodi še ogromno. Material se lahko razvije v nekaj, česar zdaj sploh še ne predvidevamo.
Karmen Kogoj Ogris Omenila si, da je Stara mestna elektrarna videla in doživela že marsikaj. Kaj pa se ti zdi, da pri nas manjka na področju scenskih umetnosti? Kaj na primer režiserke in koreografinje izpuščajo? Ali vidiš kakšno tematsko ali drugačno vrzel – nekaj, kar bi po tvojem moralo biti povedano in bi si želela, da bi bilo?
Katja Legin Ne bi bila tako predrzna, da bi se postavljala v vlogo razsodnika in ocenjevala, kaj je potrebno in kaj ni, sploh ker bi govorila o svojih kolegih in kolegicah.
Marsikdo bi se najbrž pritoževal nad tem, kako smo »zadaj«, vsaj v relaciji do zahodne Evrope (pri tem ne mislim na pogoje, višine honorarjev itd.). Ampak jaz v tem vidim nekaj pozitivnega. Zdi se, kot da v »hip« mestih, mestih, ki so centri sodobnega plesa, lahko prepoznaš jasne trende. Lahko greš v Berlin in po nekaj predstavah in kakšni delavnici lahko ugotoviš: »Aha, trenutno je to the thing.« Gre za smer, tematike, diskurz, uprizoritveni jezik ali estetiko, ki se od svojega avtentičnega izvora nekako nekontrolirano in nekritično razširi v »posnetke«.
V Sloveniji pa imam občutek, da obstaja zelo širok diapazon različnih pristopov – vsaj v plesu. Zelo fizično-plesno, plesno-gledališko, žanrsko, koreografsko, performativno, improvizirano, akademsko-intelektualno, somatsko in celo konceptualno. Vse živo. Pa tudi dejstvo, da še vedno delujejo ustvarjalci, ki so se uveljavili v devetdesetih, hkrati pa so prišle nove generacije, ki so prinesle ogromno različnih estetik in pristopov. Ta »miks« je lahko bogastvo, je pa res, da ga ne razumemo nujno tako in da smo morda tudi zaradi tega razdrobljeni, manj povezani kot scena.
Kar se mi zdi, da manjka, je možnost, da bi ustvarjalci svoje delo lahko opravljali bolj posvečeno in poglobljeno. Mislim, da si tega trenutno ne moremo več zares privoščiti. Ljudje delajo sto stvari naenkrat. Nekoč je proces pomenil kontinuirane vsakodnevne vaje mesec in pol ali dva meseca, potem premiera in ponovitve. Zdaj to praktično ne obstaja več. Ne vem, kdaj sem nazadnje sodelovala v procesu, kjer bi imeli več tednov skupaj vsak dan vaje. Vse je fragmentirano, razdrobljeno.
Ker sodelujemo v procesih drug drugega – enkrat si ta, ki iniciira, drugič v vlogi performerja ali druge vrste sodelavca, vsi razumemo, kakšna je realnost glede najemanja prostorov za vaje, višine honorarjev, pogojev za delo, stroškov itd. Ljudje poskušajo biti korektni do sodelavcev, ki jih vabijo v procese, in se držati minimalnih postavk. Mnogi se odločajo med dvema slabima opcijama – manj sodelavcev ali manj vaj. Eno in drugo je lahko dober izziv. Kot izkušnja. Želiš narediti predstavo v enem tednu. Super. Meni se zdi zanimivo. Ampak vsi procesi in vse predstave niso take. Nekateri potrebujejo čas in ljudi, po možnosti isti prostor za vaje, oder nekaj več časa kot le dva dni pred premiero. To je seveda nekaj, kar bi bilo treba reševati na ravni kulturne politike, pa tudi bolje artikulirati v komunikaciji z organizacijami, ki vodijo določene vadbene/uprizoritvene prostore.
Zanimivo je to z našo sceno. Po eni strani se trenutno dogaja pretres, povezan z dogajanji na MK, po drugi strani pa vseeno vsi delamo naprej, kot da se ni nič zgodilo – še vedno vadimo, sestankujemo, planiramo premiere, organiziramo ponovitve itd. Že več let se kronično pritožujemo (predvsem drug drugemu, morda nas to povezuje) in to je postalo normalno stanje. Zdaj pa je prišlo do točke, ko imamo za pritoževanje tudi zelo konkreten, pereč in aktualen razlog. Morda se je naveličano pritoževanje pretvorilo v strah, saj nihče ne ve, kaj lahko poteze na ministrstvu pomenijo za prihodnost.
Ampak iskren odgovor na tvoje vprašanje bi bil: ne vem. Temu, kar bi jaz želela gledati na odru, poskušam slediti, ko delam predstavo. Imam nekaj kolegic/kolegov, za katere glasno in potiho navijam, ker cenim, kar delajo in kako delajo, tudi če je to nekaj povsem drugega od tega, kar zanima mene. Všeč mi je, kadar vidim, da nekdo postaja vse bolj on_a in dela vse bolj to, v čemer je njen_gov potencial. Všeč mi je, kadar vidim, da si je nekdo upal tvegati, iti v neznano, ne zgolj ponoviti šablone. Všeč so mi kolegice in kolegi, ki iščejo način, kako razviti in nadgraditi tisto, kar jih zares zanima. Tudi z vmesnimi »flopi«. V bistvu so mi ljubši čisto očitni »flopi« kot pa korektno zapakirani izdelki.
Karmen Kogoj Ogris Leta 2015 si v knjigi Dvojnosti pisala o celosti in hkratnosti performerja – o sinhroniziranju in optimiziranju telesa in uma za dosego posebnega stanja in učinka. To stanje si poimenovala celost. Glede na to, da je od časa, ko si to pisala, preteklo že dobro desetletje, me zanima, ali se je tvoje razmišljanje v teh letih kaj spremenilo. Kako danes sebe kot izvajalko vidiš skozi to, kar si takrat teoretsko postavila?
Katja Legin Mislim, da knjiga ni teoretska knjiga, ker nisem teoretičarka. Tudi avtorji, ki sem jih navajala, so bili večinoma praktiki. Razen fenomenologije oziroma tega teoretskega okvirja. Morda gre za praktično teorijo ali teoretsko prakso, najbolje pa bi to definirala kot reflektirana praksa.
Kar se tiče celosti: takrat sem jo razumela predvsem v smislu psihofizičnega. Tudi zato, ker je v plesu tako značilno, da se nagovarja predvsem telo. Meni pa se je zdelo pomembno, da je v izvajanje vključen širši spekter – imaginacija, čustva, misli, vse to. Predvsem je šlo za preseganje delitve med telesom in umom. Ko mi je pred kratkim neka mlada igralka rekla, da ravno bere knjigo, sem si mislila: ojoj, to je zame že zelo daleč nazaj. Zagotovo danes ne bi napisala in poudarjala istih stvari. Verjetno bi se mi zdelo kaj drugega pomembnejše. Recimo nepopolnost.
Ampak učinke tega dela čutim. Ne toliko same knjige – čeprav je bilo tudi to artikuliranje pomembno –, ampak predvsem praktičnega dela, ki je predhodil knjigi. Nekaj časa sem se res zelo zavzeto ukvarjala s tem, kako biti na odru. Če se z nečim res ukvarjaš, če nekaj premišljuješ in vadiš, se začne graditi neko jedro. To jedro, ki je kot nekakšen »home base«, ti omogoča, da lahko skočiš dlje, bolj v neznano. Kot performerka si zdaj veliko bolj zaupam in si zato lahko več dovolim. Takrat si nisem niti predstavljala, da bi se lahko na odru počutila tako, kot se danes, ali da bi lahko vstopala v določene stvari na način, kot vstopam zdaj. Morda sem si to želela, ampak takrat še nisem imela dovolj izkušenj, da bi vedela, kaj to sploh pomeni.
Karmen Kogoj Ogris Pravzaprav je to podobno kot življenje: nekaj, čemur smo se nekoč zelo predano posvečali, ostane v nas, potem pa to z leti preoblikujemo in s tem zorimo.
Katja Legin Ja. Mogoče je malo neumen primer, ampak neka kolegica je včeraj rekla: če se že hecamo iz baleta, mora tisti, ki se iz njega heca, najprej precej dobro poznati balet. In podobni drugi primeri: Rothko je do rdečega platna prišel, z rdečim platnom ni začel. Tudi Picasso je delal marsikaj, preden je začel razgrajevati figuro.
Zdi se mi, da pri vsem velja podobno: če se nečemu posvečaš, ti to razpira vse večjo svobodo v tem polju. Danes je tisto, kar sem ob pisanju knjige šele ugotavljala, baza. Takrat sem intenzivno premišljala nekaj, kar je danes osnova, s katero se mi ni treba več ukvarjati. Seveda še vedno pridejo trenutki, ko ne vem, ko mi je nekaj težko, ko se ne znajdem. Še vedno je oder izziv. Ampak moj odnos do sebe kot performerke je boljši, kot je bil. In to je posledica tudi tega dela. Bolje znam delati sama s sabo kot performerko.
Tako, kot si rekla: izkušnje ostanejo. Če v nekem trenutku tvegaš in se vržeš v neznano, v nekaj, česar še ne veš, še ne znaš, še ne obvladaš, in si pri tem zaupaš, potem vidiš, kaj se zgodi. Če je izkušnja dobra, se ojača zaupanje in si naslednjič drzneš še malo več. Če je izkušnja slaba, vidiš, da ni konec sveta. Skozi izkušnje tako dobivam informacije o tem, kateri pristopi mi pomagajo, da se zgodi nekaj kreativnega, ustvarjalnega. In potem je vse lažje. Imam vedno več orodij, s katerimi si lahko pomagam, kadar ne gre vse samo od sebe. Ko kar gre, je seveda najbolje.
Karmen Kogoj Ogris Za konec: kaj lahko pričakujemo oktobra?
Katja Legin Še ne morem reči z gotovostjo. Za zdaj eno žensko figuro. Žensko, ki je za razliko od prejšnje predstave sama v ogromnem prostoru. Mogoče kakšno žival. Nekaj naprav in veliko kablov. Upam, da vsaj en instrument v živo. Veeeelik prostor.
Upam, da nam uspe vzpostaviti okolje, v katerem se bodo ljudje počutili dobrodošle. In upam, da mi uspe vzpostaviti okolje v sebi, da ob prihodu ljudi ne bom vsa »v frki«, ampak željna deliti to, kar bomo pripravili. Drugače pa bi bilo super, če se vsem, tudi nam, ki predstavo delamo, zgodi kakšno presenečenje ali obrat. Kadar se zgodi samo pričakovano, je to v bistvu razočaranje. Zdi se mi, da je oder mesto, kjer hodimo po fini meji med tem, da si gledalci želimo, da se naša pričakovanja izpolnijo, in tem, da nas, če se vse zgodi tako, kot smo pričakovali, zadeva dolgočasi. Meja med stabilnostjo, varnostjo, predvidljivostjo in vznemirljivostjo, neznanim, novim. Podobno kot v življenju. Ves čas žongliramo, vsaj jaz, s potrebo po varnosti, miru in stimulusi, ki me vznemirjajo, delajo živo.
