Umetnost brez izkoriščanja in nenehne rasti
Odrast kot umetniška metodologija in praksa, katere središče ni več (nenehna) produkcija
Na festivalih in na neodvisni uprizoritveni sceni nasploh se odpirajo ter analizirajo najbolj žgoči izzivi sedanjosti, kot so vojne, družbene razpoke, podnebna kriza, vprašanja skupnosti in solidarnosti. Zdi se, da je družbeno angažiranih umetniških del vedno več in da se ustvarjalci vedno bolj zavedajo lastne soodgovornosti. Toda razmere se zaradi sočasnih in med sabo prepletenih gospodarskih, okoljskih, geopolitičnih, družbenih ali tehnoloških kriz še naprej zaostrujejo. Sodobna umetnost in kultura sta ujeti v kapitalistične družbene odnose izkoriščanja ter neenakosti, v katerih osrednje merilo razvoja in napredka ostajata vedno večja produkcija ter rast bruto družbenega proizvoda; v sistem zapovedane učinkovitosti, tekmovalnosti, poveličevanja prekomernega dela in odvisnosti od razpisov, galerij, muzejev, zbirateljev in prodajalcev. Vendar se je temu – kot je bilo videti in slišati na 29. festivalu Mladi levi – mogoče in treba upreti.
manifest manj, ki so ga v Bunkerju 24. in 25. avgusta v ŠD Tabor zasnovale kot manifestacijo trajnostnih praks, je manj gradil na ideji odrasti; na pogledu na razvoj, blaginjo in družbene prioritete, po katerem napredek tudi na področju kulturne produkcije ni vedno več, hitreje ter višje, ampak počasneje, s posebno skrbjo za dobrobit planeta in dobro počutje vseh udeleženih. Namesto prekomernega izkoriščanja naravnih in človeških virov za res dobro življenje ob zdravemu okolju potrebujemo dobro počutje, skrb ter skupnost, včasih pa tudi odklop, sprostitev in počitek. Za svetovalnimi mizami, na debatah in umetniških intervencijah ni bilo v ospredju vprašanje, ali ima sodobna umetnost (še) potencial, da nagovori dovolj ljudi za širšo družbeno preobrazbo. Prek idej, praks in političnih alternativ, ki iščejo poti iz ekonomije nenehne rasti ter vprašanje uspeha in dobrega življenja razumejo drugače, se je vse vrtelo okoli tega, kako je mogoče umetniško prakso razvijati z manj produkcijskega pritiska, odpadkov in potrošnje ter več sodelovanja, skrbi in dolgoročnega razmišljanja.
Iz programa in nabora sodelujočih na manifestaciji trajnostnih praks je bilo vnaprej vidno, da so v kulturi nekatere organizacije, in tudi Bunker, ta razmislek, razvoj posebnih orodij za drugačno delovanje in njihovo preizkušanje v praksi, že začele. Čeprav so na podlagi teh dognanj že oblikovana tudi prva priporočila za odločevalce, je še najmanj napredka pri prenašanju teh teoretičnih in praktičnih spoznanj v konkretne kulturne politike. Toda producenti v kulturi, še posebej pa na tako imenovani neodvisni, nevladni sceni, so že pregovorno iznajdljivi pri pridobivanju in inovativnem preusmerjanju projektnih sredstev. Ob izkoriščanju možnosti sofinanciranja na jedrnem kulturnem področju, ki je za večino gostujočih na manifestu manj uprizoritvena umetnost, se s projekti za sredstva potegujejo tudi na tako imenovanih prečnih tematikah. Tako kot na primer za digitalizacijo ali kulturno umetnostno vzgojo so se v zadnjih letih pojavili razpisi za zeleni prehod oziroma trajnost v kulturi. Sredstva zanje zagotavlja Sklad za podnebne spremembe iz prihodkov od prodaje emisijskih kuponov v okviru skupnega sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov na območju Evropske unije.
Kako lahko uprizoritvene umetnosti čim manj vplivajo na okolje, Bunker s partnerji glede na zasnovane smernice in orodja v praksi preverja v mednarodnem projektu Greenstage. Kako upočasniti izkušnjo festivalov uprizoritvenih umetnosti za izboljšanje dobrega počutja, mentalnega zdravja in socialne vključenosti vseh udeleženih, pa v projektu Festival SPA. Mladi levi so bili tudi del projektov Regijski centri kulturno-umetnostne vzgoje, v okviru katerih sta med 24. in 26. avgustom potekala Šola v kulturi za pedagoške delavke in delavce in Manj je več, v katerem so se za pospešitev zelenega prehoda v kulturi še najbolj neposredno uporabili prav koncept in prakse odrasti. Ta pa, kot to ponazarja tudi model ekonomije krofa Kate Raworth, ne cilja le na obvladovanje okoljskih izzivov in uvajanje zelenih praks, kot so na primer ukrepi za zmanjšanje odpadkov, emisij CO2 ter ogljičnega odtisa znotraj obstoječega sistema izkoriščanja in vedno večje produktivnosti. Z zavzemanjem za blaginjo ljudi znotraj ekoloških meja planeta zagovarja tudi upor proti temu sistemu in prizadevanja za korenito spremembo družbenega modela ter drugačno, bolj celostno vrednotenje uspeha in napredka.
Kaj je ekonomija krofa z luknjo na sredini, kaj varen prostor za življenje znotraj planetarnih in družbenih omejitev ter kaj vse razumeva odrast, je za eno od svetovalnih miz pojasnjevala Ajda K. Pistotnik iz Policy Lab in Mednarodne politične šole odrasti. Za podnebno ambulanto in pogovor o prehranskih politikah prihodnosti za trajnostno oskrbo s hrano sta bila na voljo Jonas Sonnenschein in Gaja Brecelj iz Umanotere, v kateri so skupaj z Motovilo posebej za kulturne organizacije prilagodili kalkulator ogljičnega odtisa. Gledališča iz projekta Greenstage za uprizoritvene umetnosti so z Inštitutom za podnebje, okolje in energijo Wuppertal oblikovala zbirko praktičnih rešitev za uvajanje načel krožnega gospodarstva in zmanjšanja odpadkov za uprizoritvene umetnosti ter orodje SAPA za celostno samooceno trajnosti organizacije ali projekta. Oba upoštevata negativne učinke na okolje in tudi trajnostni odtis pozitivnih, strukturnih sprememb krožne preobrazbe z vključevanjem skupnosti. Za potrebe počasnih festivalov uprizoritvene umetnosti Festival SPA so poiskali pomoč strokovnjakinj s presečišča sodobnih umetnosti in dobrega počutja. V projektu Big Green, ki ga je z Vodnjakom idej, nastajajočo zbirko, javno dostopnim digitalnim in fizičnim arhivom nerealiziranih, opuščenih in zavrženih umetniških idej, zastopala Bek Berger, pa so k sodelovanju za ambiciozno zastavljeni cilj, da kultura postane resnična gonilna sila ekološkega prehoda – ne kot kanal za posredovanje okoljskih sporočil, temveč kot praksa, ki spreminja način, kako ljudje dojemajo, čutijo in se navezujejo na živi svet – med drugimi pritegnili tudi filozofa Philippa P. Thapa.
Čeprav zeleni prehod zaradi militarizacije držav in zanikovalcev podnebnih sprememb na čelu njihovih vlad in parlamentov pospešeno izgublja nekdanjo politično veljavo, na manifestu manj v ŠD Tabor in okoli nje ni manjkalo militantnega optimizma in utopizma. Toda usmerjen je bil predvsem v drugačne načine bivanja in delovanja v kulturni produkciji, ki se mora spremeniti, da bi lahko bila kot kanal za posredovanje sporočil in umetniška praksa verodostojna. Za premislek o tem, kako in zakaj ustvarjamo ter kaj zares potrebujemo za dobro življenje, je umetnica Alexandra Papademetriou zasnovala Odrastniška orodja za umetniške prakse, v katerih na prvo mesto postavlja vrednote blaginje oziroma dobrega počutja, skrbi in skupnosti. Z zavedanjem, da gre za proces majhnih in skromnih korakov, namesto dokončnih odgovorov ali rešitev ponuja strategije neposlušnosti, kot so upočasnitev in brezdelje, deljenje virov, hekiranje razpisov, samoorganizacija in vztrajanje v težavah. Koreografinja in plesalka Viktorija Ilioska pa je za svetovalno mizo Estetika potreb: Vaja v popravljanju in na performativnem predavanju Upajmo na najboljše − pripravimo se na najslabše pokazala, da je odrast mogoče uporabiti tudi kot umetniško metodologijo. Načela odrasti Sergea Latoucha – prevrednotiti, na novo premisliti, preoblikovati, prerazporediti, ponovno umestiti v lokalni prostor, zmanjšati, ponovno uporabiti in reciklirati – delujejo kot koreografska orodja ter umetniška metodologija in postanejo praktična orodja za organizacijo umetniškega dela.
Skrb, reprodukcija, organizacija in obnavljanje so v času ekološke krize in izčrpavanja virov tudi v sodobni umetnosti nevidno, podcenjeno in feminizirano delo, so na debatni kafani izpostavile Tina Dolinšek, Biljana Tanurovska Kjulavkovski ter Warda Samara. Zato je v imenu neposlušnosti znotraj obstoječega kapitalističnega sistema treba preprosto delati manj reči. In namesto vedno novih festivalov, projektov ter sodelovanj graditi na odnosih, kontinuiteti, ponovni uporabi, počasnosti in vzdrževanju, so naslednji dan poudarile Hana Vodeb, Alexandra Papademetriou ter Santa Remere. Zaradi negativnih odzivov je Papademetriou iz odrastniških orodij za umetniške prakse umaknila posamezne izraze, kot sta denimo antikapitalizem in dekolonializem. Še naprej pa govori o tem, kar predpostavljajo, saj so zahteve za pravičnejšo razdelitev virov, skrb za vse in prenehanje izkoriščanja globalnega juga sestaven del odrasti.
Drugačni načini ekonomskega razmišljanja in merjenja napredka s kazalniki, ki ne vključujejo gospodarske rasti in bruto družbenega proizvoda, še niso del splošne javne razprave. Projekt Kazalniki blaginje v Sloveniji, ki so ga skupaj izvajali Urad za makroekonomske analize in razvoj, Statistični urad, Agencija za okolje in Nacionalni inštitut za javno zdravje, je leta 2015 kmalu po splavitvi zamrl. Za istoimensko poročilo so le v letih 2022 in 2023 poskrbeli strokovni delavci Službe za analizo in razvoj Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Se pa zavedanje, da se mora svetovna ekonomija odmakniti od BDP, če želi preprečiti okoljsko katastrofo, globalno krepi. Generalni sekretar OZN António Guterres je ustanovil Visoko strokovno skupino za Onkraj BDP, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) pa je objavila poročilo Onkraj rasti: proti novemu ekonomskemu pristopu. V Evropskem parlamentu je leta 2023 potekala konferenca Onkraj rasti: Poti k trajnostni blaginji v EU. Posebni poročevalec OZN o revščini in človekovih pravicah Olivier De Schutter je pripravil Načrt za odpravo revščine onkraj rasti. Škotska, Islandija, Nova Zelandija, Wales, Finska in Kanada pa so že del Partnerstva vlad za ekonomijo blaginje, ki stavi na razvoj za vsako državo najbolj ustreznih kazalnikov blaginje onkraj rasti.
Empirična študija javne podpore, ki so jo Dario Krpan, Frédéric Basso, Jason Hickel in Giorgos Kallis opravili v ZDA in Veliki Britaniji, je pokazala, da se tudi sam pojem odrasti s 25-odstotno podporo še ni širše uveljavil, a da obstaja velika, od 70- do 80-odstotna podpora predlogom za spremembe, ki jih dejansko zaobjema. Vtis po obeh dnevih svetovalnih miz, umetniških intervencij in kafanskih debat prvega manifesta manj je, da je v kulturi enako. Čeprav odrast še nima širše veljave, so bile na kraju samem predstavljene in uveljavljene spremembe dobro sprejete: načrtna upočasnitev, sprostitev in počitek ter skrb za dobro počutje vseh udeleženih namesto nenehne rasti, pritiska vedno večjega števila predstav in projektov ter izkoriščanja planeta, sebe in drugih. Umetnost brez izkoriščanja se na 29. Mladih levih ni zdela nekaj nemogočega. Zato jim v Bunkerju res ne preostane drugega, kot da vztrajajo in delajo naprej.
