Najlepši začetek šolskega leta je s kulturo - šola v kulturi za pedagoške delavke in delavce kot izkušnja, izobraževanje in prostor povezovanja

Kako učiti o umetnosti, ne da bi umetnost postala zgolj še ena vsebina v učnem načrtu? Kako mladim približati kulturo kot prostor mišljenja, raziskovanja, izražanja in skupnosti? In kako lahko pedagoške delavke in delavci takšno izkušnjo najbolje razumejo – tako, da jo najprej doživijo sami?

Na ta vprašanja je med 24. in 26. avgustom v Ljubljani odgovarjala tridnevna Šola v kulturi za pedagoške delavke in delavce, ki je potekala v okviru projekta Regijski centri kulturno-umetnostne vzgoje (projekt financira Evropski socialni sklad in Ministrstvo za kulturo) in v času festivala Mladi levi. 40 udeleženk in udeležencev iz različnih slovenskih krajev in organizacij (predvsem šol) je tri dni preživelo v intenzivnem prepletanju umetnosti, izobraževanja, refleksije, gibanja, mesta in medsebojnega druženja. Zaradi številčnosti je program potekal v dveh skupinah.

Šola v kulturi je sicer namenjena učenkam in učencem tretje triade osnovne šole ter dijakinjam in dijakom. Tokrat pa se je zgodil pomemben obrat: v vlogo udeleženk in udeležencev so stopili odrasli – pedagoške delavke in delavci različnih profilov ter sodelavke in sodelavci kulturnih ustanov, ki delujejo na področju kulturno-umetnostne vzgoje. In prav zato je bila ta tridnevna izvedba več kot izobraževanje. Bila je neposredna izkušnja formata šole v kulturi.

Šola v kulturi: poznano in priljubljeno 😊

Format šole v kulturi je zasnovan po principu šole v naravi; odmik od šole in svojega kraja, premik v novo, le da naravo tukaj zamenjata umetnost in kultura. Namesto klasičnega pouka udeleženke in udeleženci skozi večdnevno skupno izkušnjo obiskujejo umetniške dogodke, se srečujejo z umetnicami in umetniki, sodelujejo v ustvarjalnih procesih, se pogovarjajo in reflektirajo doživeto. Ključno pri tem je, da umetnost ni razumljena zgolj kot objekt opazovanja oziroma kulturna vsebina, ki jo je treba »predelati«. Postaja prostor novih doživetij, izkušnje, mišljenja, vprašanj, odnosa in skupnosti.

Tudi zato je bila Šola v kulturi za pedagoške delavke in delavce zastavljena kot izobraževanje in usposabljanje, hkrati pa kot možnost, da udeleženke in udeleženci format spoznajo od znotraj. Šele ko ga doživijo kot udeleženci, ga lahko bolj informirano prenašajo v svoje pedagoško okolje oziroma se odločajo, kako in zakaj ga vključevati v delo z mladimi.

»Takšnega seminarja nisem imela še 'ever' v moji dolgoletni učiteljski praksi,« je zapisala ena od udeleženk. »Hvala, da smo se smeli kopati v bazenu kulture, umetniškega izražanja, razmišljanja … in to kar tri dni!«

Od galerije do odra, od telesa do mesta

Program je bil premišljeno raznolik in izrazito interdisciplinaren. Prvi dan so udeleženke in udeleženci po uvodu in kavi vstopili v svet sodobne umetnosti skozi vodstvo Tine Dolinšek po razstavi Robertine Šebjanič Odmevi brezna, obisk programa Manifest manj ter voden ogled pregledne razstave Draga Hrvackega v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Sledili so pogovori, analiza, debata »Kdo vzdržuje prihodnost« in večerni predstavi Oče na večerji Gaye de Medeiros ter Temporale Silvie Calderoni in Ilenie Caleo.

Drugi dan je prinesel pogovor z Ireno Štaudohar o umetnosti in naravi ter o zvezanosti umetnosti z naravo, gibalno delavnico s priznano koreografinjo in plesalko Andrejo Rauch Podrzavnik, voden ogled oziroma sprehod po Ravnikarjevi Ljubljani, nadaljevanje debatnega programa, performans Viktorije Ilioske in predstavo Maje Delak Izrekanja po drami Jordana Tanahilla, pred katero je udeleženke in udeležence v umetniško delo uvedel dramaturg Benjamin Zajc.

Program tako ni sledil logiki »ogledov«, nanizanih drug za drugim. Različne umetniške izkušnje so se dopolnjevale z vodenjem, pogovorom in refleksijo, mesto pa je postajalo sestavni del učnega prostora.

»Všeč mi je bil program, tempo, diskusije s soudeleženci … Res vam je uspelo ustvariti odprt, kultiviran in svobodno povezovalen prostor,« je zapisala ena od udeleženk.

Tretji dan je bil posvečen refleksiji, evalvaciji, zbiranju in primerjanju vtisov ter tudi – druženju, povezovanju in delanju skupnih načrtov.

Uvod v predstavo Maje Delak Izrekanja dramaturga Benjamina Zajca / Foto: ARS

Za nekaj dni biti učenec, ne učitelj

Posebna vrednost tovrstnega usposabljanja je tudi v spremembi perspektive. Pedagoške delavke in delavci so vajeni načrtovati, usmerjati, razlagati, organizirati in skrbeti za skupino. V šoli v kulturi pa so lahko za nekaj dni stopili na drugo stran. »Kot pedagogi, ki stalno nekaj organiziramo, vodimo, dajemo navodila … O, kako fino se je tako prepustiti mladim, da te vodijo z dogodka na dogodek in samo uživati. Super kulturni overdose,« je zapisala ena od udeleženk.

Prav ta izkušnja je pomemben del strokovnega usposabljanja. Kulturno-umetnostna vzgoja namreč ne pomeni le poznavanja umetniških vsebin ali metod dela z mladimi, ampak tudi sposobnost ustvarjanja pogojev, v katerih lahko umetniško delo zares učinkuje – včasih skozi razumevanje, drugič skozi močno izkušnjo, gibanje, vprašanje ali preprosto skozi občutek, da smo bili nečemu zares prisotni.

Ena od udeleženk je Šolo v kulturi opisala kot »oazo, mali mehurček v tem ponorelem svetu zahtev, priprav, e-pošte« – prostor, ki je bil hkrati miren in poln: »Toliko doživetij, umetniških vtisov, iztočnic za razmišljanje … Preprosto čudovito!«

Ogled razstave Draga Hrvackega v MGLC, udeleženke šole v kulturi v "gozdu" njegovih lesenih skulptur / Foto: Mateja Melan

Izkušnja, ki se vrača v šolo

Pomemben cilj usposabljanja je bil tudi premislek o tem, kaj lahko pedagoške delavke in delavci izkušnjo odnesejo s seboj v svoje delovno okolje. Odzivi kažejo, da je bil ta prenos zelo konkreten. Udeleženke in udeleženci so izpostavljali ideje, metode in pristope, ki jih lahko vključijo v delo z otroki in mladostniki.

»Vidim, kako bi kakšne dele plesne delavnice lahko vključila v svoje delo z otroki  – oziroma jih zagotovo bom,« je zapisala ena od udeleženk.

Druga je izpostavila, da je bil program »zanimiv in kreativen tako v osebnostni rabi kot tudi v načrtovanju pedagoške izpeljave med samim poukom«.

Še pomembneje: pri nekaterih je izkušnja že prerasla v načrtovanje prihodnjih šol v kulturi za njihove učence in učenke. »V šoli sva kolege že prepričali, tako da že iščeva primeren termin za naše kulture željne učenke in učence,« sta zapisali udeleženki iz ene od osnovnih šol. Ena od udeleženk je po koncu programa že načrtovala obisk šole v kulturi s svojimi devetošolci, druga pa je zapisala, da je učencem že rezervirala termine za prihajajoče izvedbe. Tako se učinek tridnevnega usposabljanja ne konča z odhodom iz Ljubljane. Del izkušnje se vrača v učilnice, galerije in šolske skupnosti.

Zborovska postavitev v odmoru med aktivnostmi, manjši del ekipe odsoten zaradi obveznosti na matičnih šolah ali udeležbe pri svetovalnih mizah projekta manifest manj / Foto: Nada Žgank

Telo kot prostor umetniške izkušnje

Med različnimi vsebinami je posebno mesto zavzela gibalna oziroma plesna delavnica Andreje Rauch Podrzavnik. Morda tudi zato, ker je to del dneva, ki ni posvečen sedenju? Sicer je del vsake šole v kulturi tudi spoznavanje mesta prek specifične perspektive (recimo arhitektura ali gledališka infrastruktura ali ulična umetnost …) in tudi sprehod čez mesto in doživetje mesta, a vednarle je večina programa sedečega. Delavnica je udeleženkam in udeležencem ponudila drugačen način vstopa v umetnost – skozi telo. »Izražanje umetnosti s celim telesom je nekaj, kar je vredno ohranjati, saj naša telesa v vsakdanjem življenju pogosto kar nekoliko 'zamirajo',« je zapisala ena od udeleženk. Delavnico je prepoznala kot izkušnjo, ki lahko tudi pri otrocih omogoči povezovanje z umetnostjo na načine, ki presegajo zgolj likovno ustvarjanje.

Takšni premiki med različnimi oblikami zaznavanja so eden od pomembnih potencialov kulturno-umetnostne vzgoje. Umetnosti ni treba vedno razumeti samo skozi govorjeno ali zapisano besedo. Lahko jo poslušamo, gledamo, občutimo, raziskujemo z gibanjem in o njej razmišljamo skupaj z drugimi.

Mreža, ki nastaja med ljudmi

Ob umetniškem in strokovnem delu je tridnevna šola v kulturi ustvarjala tudi nekaj, česar ni mogoče v celoti načrtovati v programu: mrežo odnosov. Udeleženke in udeleženci so prihajali iz različnih regij in institucij. Nekateri so se poznali že prej, drugi so se srečali prvič. Nekateri so se do takrat poznali predvsem po elektronski pošti ali telefonu.

»Odlična priložnost, da smo kaj dorekle v živo,« je zapisala ena od udeleženk.

Druženje ob programu je tako postalo pomemben del strokovnega povezovanja. Šola v kulturi je bila priložnost za izmenjavo izkušenj med pedagoškimi delavkami in delavci, pa tudi za srečevanje z regijskimi koordinatorkami (Regijski centri kulturno-umetnostne vzgoje so namreč v petih regijah in vsaka regija ima svojo regijsko koordinatorko), umetnicami in umetniki ter drugimi strokovnimi sodelavkami in sodelavci.

Ena od udeleženk je občutek pripadnosti povzela z besedami, ki so se med udeleženci že skoraj prijele kot neuradni moto letošnje izvedbe: »Kot da sem prišla v svoje pleme.«

Del ekipe med vodstvom po razstavi Odmevi brezna Robertine Šebjanič / Foto: Ingrid Knez

Intenzivnost kot prednost – in vprašanje

Trije dnevi, napolnjeni s predstavami, razstavami, pogovori, delavnicami, sprehodi in druženjem, so bili za marsikoga intenzivni. Nekateri udeleženci so opozorili, da bi si pri posameznih umetniških delih želeli več predhodne priprave oziroma konteksta, ki bi jim omogočil globlje razumevanje in doživljanje. Tudi takšni odzivi so pomemben del usposabljanja. Šola v kulturi ni zgolj prostor potrjevanja že znanega, ampak tudi prostor preizkušanja, spraševanja in skupnega premisleka o tem, kako kulturno-umetnostno vzgojo izvajati čim bolj kakovostno.

Prav zato je bila evalvacija zadnji dan pomemben sestavni del programa. Izkušnjo je bilo treba najprej doživeti, nato pa o njej govoriti: kaj je delovalo, kaj bi lahko bilo drugače, kaj je udeležence nagovorilo in kaj bodo lahko prenesli v svoje okolje. Številne udeleženke in udeleženci so se strinjali, da je pestrost programa tudi zagotovilo, da lahko vsak izkusi kaj že poznanega in kaj ljubega ter preizkusi in doživi in spozna kaj novega; to je hkrati tudi napotilo mladim, ki se udeležujejo šol v kulturi. Učitelj iz Ljubljane je povzel odprtost do programa: " ... rad preizkušam in spoznavam različne stvari in jih sprejemam, kakršne so, ene so ti bolj pri srcu, druge manj, a jih jaz zaradi tega ne maram presojati ...".

Usposabljanje, ki se nadaljuje

Letošnja šola v kulturi za pedagoške delavke in delavce je bila hkrati tudi prostor učenja za ekipo, ki projekt razvija in bo v njem delovala v prihodnje. Skozi delo in sodelovanje v programu sta se usposabljali tudi Flores Oven in Manca Tea Devetak, dramaturginji mlajše generacije, ki se v prihodnje pridružujeta projektu. Tudi to je pomemben vidik projekta Regijski centri kulturno-umetnostne vzgoje: ne gre zgolj za izvedbo posameznih programov, temveč za dolgoročno razvijanje znanj, sodelovanj, metod in mrež, ki lahko kulturno-umetnostno vzgojo približajo šolam in mladim v različnih slovenskih regijah.

Šola v kulturi je pri tem eden od formatov, ki povezujejo različne akterje – šole oziroma vzgojno-izobraževalne zavode, kulturne ustanove, umetnice in umetnike, pedagoške delavke in delavce, koordinatorke, lokalne skupnosti ter druge strokovne sodelavke in sodelavce.

Tri dni kot preizkus na lastni koži

Če je bilo mogoče pred začetkom šole v kulturi razložiti, kaj ta format je, je bilo po treh dneh mogoče odgovor tudi občutiti. Šola v kulturi je večdnevna skupna izkušnja. Je izobraževanje in usposabljanje, vendar ne na način klasičnega seminarja. Je stik z umetnostjo, ki zahteva čas, odprtost in pripravljenost na vprašanja. Je prostor refleksije in izmenjave. Je priložnost, da pedagog za nekaj časa postane udeleženec in da kulturni delavec znova stopi v vlogo radovednega obiskovalca. In je predvsem prostor, v katerem se lahko med ljudmi vzpostavijo nova strokovna in osebna sodelovanja.

Ena od udeleženk je po koncu zapisala, da si je kljub polnemu in napornemu programu »baterije napolnila bolj, kot v celotnih počitnicah«. Druga je tridnevno izkušnjo označila kot »intenzivno, povezovalno, tovariško, čustveno, osvobajajočo in navdihujočo«.

Morda je prav to najboljši preizkus koncepta: tri dni so odrasli doživljali tisto, kar šola v kulturi želi ponuditi mladim – možnost, da skozi umetnost zapustijo običajni šolski prostor, se srečajo z novimi pogledi, razmišljajo skupaj, ustvarjajo, se gibljejo, sprašujejo in povezujejo. Letošnja izvedba v Ljubljani je bila zato svojevrsten preizkus formata na lastni koži. Ne le predstavitev tega, kaj šola v kulturi je, temveč neposredna izkušnja njenega potenciala – kot izobraževanja in usposabljanja, kot prostora refleksije in kot okolja za povezovanje.

Prav v tem se kaže tudi širši pomen projekta Regijski centri kulturno-umetnostne vzgoje. Njegova vrednost ni le v izvedbi posameznih programov, temveč v vzpostavljanju dolgoročnih povezav med šolami, kulturnimi ustanovami, umetnicami in umetniki ter strokovnimi delavkami in delavci na področju kulturno-umetnostne vzgoje. Šola v kulturi te povezave udejanja zelo konkretno: skozi skupno izkušnjo, izmenjavo znanja in praks ter skozi mrežo odnosov, ki nastaja med ljudmi iz različnih okolij.

Letošnja tridnevna izvedba je tako pokazala, kako dragocen je lahko format, ki pedagoškim delavkam in delavcem omogoči, da kulturno-umetnostno vzgojo najprej izkusijo sami. Ko postanejo za nekaj dni udeleženci, obiskovalci, soustvarjalci in sogovorniki, lahko drugače razumejo tudi izkušnjo mladih, ki jim bodo šolo v kulturi morda ponudili v prihodnje.

Trije dnevi so se končali, njihovi učinki pa se že vračajo v šole, kulturne ustanove in nove povezave med regijami in v regijah. Morda je prav to bistvo šole v kulturi: da se ne konča takrat, ko se zaključi program, temveč se nadaljuje v novih idejah, odnosih in praksah. Ali, kot je po tridnevnem srečanju zapisala ena od udeleženk: »Še zmeraj hodi z menoj.«

Debata "kdo vzdržuje prihodnost" - nam se vsekakor zdi, da so ključni za prihodnost prav izjemni pedagogi / Foto: Nada Žgank

Za več informacij o projektu Regijski centri kulturno-umetnostne vzgoje ali za informacije o šolah v kulturi, se lahko obrnete na kuv@bunker.si.