Ustaviti se tam, kjer vdihnemo

O vsem, česar je bilo na Mladih levih 2026 manj

Ob pogledu na letošnje Mlade leve se bolj kot celostni refleksiji festivalskega dogajanja želim posvetiti tistemu vmes, trenutkom kontemplativnega mirovanja, tistemu, česar je lahko manj, in temu, kdaj je treba k temu manj aktivno stremeti (čeprav se sprašujem, ali ni morda celo nekoliko paradoksalno, da to počnem v pofestivalskem spremljevalnem besedilu). V tem sem nekako razpeta med dve med seboj po mojem mnenju sicer dopolnjujoči se polji, ki ju je vsebinsko nagovarjal tudi festivalski program – prvo se vrti okrog termina odrasti, namenskega upora hiperprodukciji, tudi znotraj umetnosti, ki stremi k temu, da bi namesto nenehnega izumljanja novega posegli po tistem že obstoječem, kar pa je lahko razbremenilno tako za planet kot za naš um; po drugi strani pa me zanima iskanje prostora sprostitve, mirovanja in refleksije kot namenska praksa. Na trenutne upočasnitve, ki je pravzaprav prvi pogoj za refleksijo (na festivalu videnega in širše), pa gledam kot na nujen del gledalske in tudi umetniške prakse. Hkrati je prav hektičen festivalski urnik, poln doživljajev, za katere se zdi, da jih ni mogoče izpustiti, kar je sicer sam del čara festivalskih dni ali tednov, lahko tudi izčrpavajoč, fear of missing out lahko povzroči, da gredo predstave, razstave, instalacije, pogovori ... kar nekako mimo in se v nas zares usidrajo šele kasneje, ko se vrvež poleže. Ta moja refleksija se ni zgodila sama od sebe, vendarle gre za kontinuirano razmišljanje, ki so ga v meni spodbudili nekateri izmed festivalskih dogodkov. Pri njih bi se rada ustavila, da skoznje artikuliram nekaj svojih misli ali opozorim na primere dobre prakse.

Prostor sprostitve ni nujno spa, kjer z brisačo na glavi in premazani z zdravilnim blatom čakamo na naslednjo masažo (čeprav bi bilo tudi to kar blagodejno). Pri Spontanem počitniškem ambientu (SPA), ki ga je za Mlade leve ustvarila češka scenografka, kostumografka in avtorica Karolína Kotrbová, je to zgolj dokaj preprosta soba, katere poglavitni namen je izključno to, da od obiskovalca ničesar ne zahteva. Prostor je prijetno zatemnjen, da omogoča občutek samote, tudi če so v prostoru še drugi obiskovalci, tla so udobno postlana z blazinami, nanje se lahko usedeš ali uležeš – ali pa tudi ne. Največja stena v prostoru ostaja prazna, na njej bi oko pričakovalo nove vsebine, pa ni na voljo nič drugega kot dobrodošla milina praznega prostora. Zdi se torej, da Kotrbová obiskovalcu svojega spontanega počitniškega ambienta poskuša dokazati, kako malo je zares potrebno, da živčnemu sistemu dovolimo oddih, vendar hkrati ne zaobide dejstva, da mora biti sprostitev zavestna odločitev, za katero si je treba vzeti prostor, ki je vse prej kot samoumeven. Čeprav svoj SPA zasnuje kot prostor zatočišča, kjer se lahko začasno ustavimo, da si odpočijemo od maratonskega tempa festivalskih dogodkov, pa to prostorsko instalacijo, za katero si avtorica izbere termin območje sprostitve, lahko neposredno prenesemo tudi v nujno preživetveno strategijo pri vsakdanjih urnikih onkraj festivalskega. Spontani počitniški ambient pa se, kot namigne že ime, vpenja tudi v mednarodni projekt Festival SPA, ki je nastal pod vodstvom Bunkerja in povezuje tri festivale, ki poskušajo na konkretne načine ustvarjati bolj sproščene, mehke in prijetnejše festivalske razmere za obiskovalce in tudi za vse sodelujoče. Vključeni festivali so se letos zavezali k programiranju dogodkov, ki upočasnijo gledalsko izkušnjo, ter ustvarjanju prostorov sprostitve, obenem pa k vključevanju zabave kot kuriranega umetniškega dogodka. Letošnjo otvoritveno zabavo Mladih levov je zasnovala režiserka Živa Bizovičar.

Karolína Kotrbová: SPONTANI POČITNIŠKI AMBIENT / foto: Nada Žgank

Bolj neposredno pa se je počitka lotila igralka in performerka Suzana Krevh, ki je po navdihu knjige Moje leto počitka in sprostitve ameriške avtorice Ottesse Moshfegh zasnovala performans v trajanju Moj dan počitka in sprostitve, sicer umeščen v samo (prostorsko) središče dvodnevnega dogodka Manifest manj. Neimenovana protagonistka v knjigi se odloči, da bo s pomočjo koktajla različnih zdravil prespala celo leto – Suzana Krevh pa si je za festivalski performans (pilotno ga je izvedla na Performativnem dnevu na AGRFT) izbrala obdobje dveh dni, njen počitek v postelji pa sta olajševala le hitra hrana in bingewatching serije Seks v mestu. Kot svoj namen je jasno opredelila, da si želi »med vrvežem dvodnevnega dogodka vzeti čas za počitek in sprostitev« in »se ne iztrošiti že takoj avgusta, preden se sezona, šolsko leto in jesen sploh začnejo«. Umetnica in kuratorki festivalskega programa njene performativne akcije niso poskušale prekomerno napolniti z dodatnimi pomeni; v predstavitvenem besedilu dogodka so zapisale: »Ulegla se bo v posteljo sredi dogajanja in počivala ter se sproščala z gledanjem serij in hitro hrano. Radikalna gesta? Morda. Ali pa zgolj zaslužen počitek.« Gre torej neposredno za dejstvo, da je že v tem, da gledamo zaslužen počitek mlade umetnice, lahko skritega nekaj transgresivnega, čeprav naj bi bilo vse opisano na površini vsakdanje geste. Učinek se zgodi nekje med tem, da je trajanje počitka stopnjevano, in med voajersko funkcijo, v katero je postavljen vsak izmed obiskovalcev Manifesta manj, saj tovrsten počitek običajno nikoli ni javno dejanje – marsikdo verjetno ležanje v postelji, uživanje v hitri hrani in bingewatching jemlje prej za nekaj, kar bi pred drugimi radi skrili. V nasprotju s praizvedbo performansa na Performativnem dnevu lansko leto pa so tokrat obiskovalci nežno vabljeni k sodelovanju – na voljo je bil namreč še en par slušalk, zato so se mimoidoči umetnici lahko pridružili na postelji in si privoščili nekaj trenutkov za počitek in sprostitev v družbi Carrie Bradshaw. Performans tako po eni strani neposredno vabi k temu, da se vsaj malo ustavimo, hkrati pa k premisleku o pomembnosti časa, ki si ga vzamemo za mirovanje, in vprašanju, ali se nam ta čas zdi zapravljen. Po drugi strani pa opozarja na prekarnost poklicev v kulturi in nujnost prostih dni, ki si jih, ko se začne sezona, nekako kar ni mogoče vzeti.

Conina poslušalnica / foto: Nada Žgank

Manifest manj je skrival še eno oazo, ali bolje cono, kjer se je bilo mogoče ustaviti, odklopiti od festivalskega vrveža in za trenutek posvojiti drugačen ritem življenja – Conino poslušalnico, ki so jo festivalske kuratorke opredelile kot »prostor globokega poslušanja, počitka in zvočnega raziskovanja«, kjer smo se obiskovalci lahko udobno namestili na kavč in potopili v lastno zvočno zatočišče. Platforma za sodobno raziskovalno zvočno umetnost v svojem delovanju poudarja predvsem odgovoren odnos do okolja in ideje sobivanja v skupnem okolju, te okoljske tematike pa so jo smiselno umeščale v širši kontekst Manifesta manj. Umetniške intervencije, ki so poleg opisanih dveh obsegale še razstavo Robertine Šebjančič Odmevi brezna, performans Upajmo na najboljše – pripravimo se na najslabše v avtorstvu in izvedbi Viktorije Ilioske ter razstavo Alexandre Papademetriou Odrastniška orodja za umetniške prakse, so omogočale potopitveno izkušnjo dvodnevnega dogodka. Njegovo osrednje jedro pa je tvoril program svetovalnih miz, kjer so se obiskovalci lahko odločili ustaviti, biti nagovorjeni in v osebnem stiku izmenjati ideje, ki se tako ali drugače dotikajo tem trajnosti, odrasti, skupnosti in predvsem upanja v soustvarjanje prihodnosti, ki bo manj negotova kot sedanjost. Nekatere svetovalnice so teme obravnavale z bolj splošno aplikativnih zornih kotov, precej svetovalnih miz pa je bilo ciljno namenjenih ustvarjalcem s področja umetniške produkcije in so ponudile različne oporne sisteme za upor hiperprodukciji in trajnostne pristope v kulturnem sektorju. Predvsem pa je bila rdeča nit manifesta soočanje z vprašanji ustvarjanja v svetu, ki se pred našimi očmi degradira in za katerega se zdi, kot da se bo zdaj zdaj sesul sam vase, ter zato od nas nenehno terja odgovornost, ki je lahko izčrpavajoča. Vendar pa si dogodek ne prizadeva nujno iskati rezultatov, receptov za uspeh in izumljati novih metod, ki so same po sebi lahko del problema, ker spet zahtevajo novo in več, pač pa vsebine obiskovalca vabijo, da naredi korak nazaj. Tako lahko zaobjamemo tisto, kar je že mogoče in na voljo, že preizkušeno, poleg tega pa je prostor tkanja novih vezi, skupnosti in ne nazadnje spodbujanja pozornejšega poslušanja in izmenjave idej, kar format individualnih svetovalnic omogoča.

Kot ponavljajoče se geslo se je ves čas pojavljal pojem odrasti, sicer ekonomski termin, ki ga je za rabo v umetniški praksi ponudila grška umetnica in raziskovalka Alexandra Papademetriou. Umetnica je na Manifestu manj tudi predstavljala možno metodologijo odrasti za umetniško prakso, v okviru svetovalne mize in že omenjene razstave, o s tem povezanih praksah pa se je širša debata razvila tudi v Debatni kafani: Manj izumljanja novega, več skrbi in povezovanja obstoječega, kjer sta se pod moderiranjem Hane Vodeb pogovarjali Alexandra Papademetriou in Santa Remere, kuratorka festivala Homo novus, ki sodeluje v projektu Festival SPA. Pojem odrasti izhaja iz neposredne kritike kapitalizma, trdi pa, da je neskončna rast na planetu z omejenimi viri nemogoča. V kontekstu umetnosti pa odrast najprej spodbudi razmislek o produkcijskih praksah, ki za seboj pustijo manj okoljskega vpliva, še bolj pa o umetniških praksah, ki se upirajo neskončnemu izumljanju novega, produkcijskim pritiskom o vedno več in večjem, o stremenju k preprostosti, tako konceptualno kot tudi v čisto praktičnem pomenu – ustvarjati tako, da je ob tem lažje živeti in dajati prednost drugim stvarem namesto nenehni produkciji. Umetnica zagovarja tudi mirovanje, nedelo, pa tudi lenobo in dolgčas kot nujne procese za nastanek novih idej – sama bi dodala tudi kot nujna stanja, da lahko poglobljeno reflektiramo svoje interakcije z umetniškimi deli ali preprosto svojo aktualno izkušnjo. To je pomemben poudarek predvsem v sodobni družbi, ki je kot stranski produkt kapitalizma in njegove obsedenosti z nenehno rastjo in produkcijo razvila antiintelektualistične tendence in odklonilen odnos do umetnikov, ki jih doživlja kot družbene parazite – konkretne dokaze tega seveda čutimo tudi pri nas. Termin odrasti je pomemben predvsem, ker se odmika od nekaterih ekoloških strategij, ki so nagnjene k izumljanju novih rešitev, te pa se lahko na dolgi rok izkažejo kot netrajnostne, in ker dokazuje, da za zagotovitev vzajemne prihodnosti nista potrebni rast in nenehna produkcija, pač pa domišljija in zavestna upočasnitev. Čeprav se, ko razmišljamo o konkretni vsakdanjosti, te ideje morda zdijo nekoliko idealizirane, saj je večina ljudi, še posebej na področju umetniške prakse, v hiperproduktivnost prisiljena, da si sploh zagotovi golo eksistenco, pa se po mojem mnenju njegova nujnost izkaže predvsem v širši sliki – s prvotno ekonomskim konceptom odrasti lahko namreč širša družba dojemanje umetnosti premakne iz okvirov kapitalistične logike, kjer je umetniško delo produkt, ki ga je treba prodati na trgu, umetnik pa stroj za njegovo produkcijo, to pa bi lahko bila podlaga za sistemske spremembe, ki bodo omogočale nove umetniške in kuratorske prakse.

Ustavila sem se le pri nekaterih primerih, ki se ukvarjajo s tem, česa je lahko manj, da s tem ustvarjamo prostor, kjer se preprosto ustavimo in vdihnemo. S podobnimi vprašanji so se festivalske vsebine seveda ukvarjale še na veliko drugih načinov. Predstava Francesce Berardi: Hamlet ali F.O.M.O., je na primer predelovala idejo fear of missing out z nasprotujočo ji idejo, da je to, kar izpustimo, včasih lahko tudi produktivno. Omembe vredna je tudi interaktivna instalacija Kaj bomo storili brez izgnanstva? Basla Zaraaja, ki je temeljila na potopitveni izkušnji, ki zahteva, da se le usedeš in poslušaš, namesto posebej usmerjene pozornosti pa spodbuja prepustitev ambientu. In zagotovo še kaj, kar sem v tem besedilu spregledala ali na festivalu zamudila. Poleg kuriranih vsebin pa festival že dlje časa spremljajo tudi druge prakse, od formata debatnih kafan, ki povabijo k sproščenemu poslušanju sicer resnih debat ob kavi in prigrizkih, vključevanja zabave v festivalski program pa vse do pravzaprav presenetljive poteze, da se festivalsko dogajanje za en dan popolnoma prekine, ker se širša festivalska ekipa odpravi na piknik, ki ni predvsem prostor dela, pač pa kraj sprostitve in druženja. Pa tudi festival sam (pravzaprav to velja za vsak podoben dogodek, na katerem imamo privilegij, da večino dneva svoje misli lahko prepustimo vodenju umetnosti) postane nekakšna oaza upanja v svetu, v katerem zmanjkuje besed in v katerem se včasih zdi, da je ustaviti se lahko nevarno.

Basel Zaraa: Kaj bomo storili brez izgnanstva? / foto: Nada Žgank