Sirena

Zapis je odziv na predstavo HA umetnice, koreografinje in performerke Jane Jacuka (uprizoritev v okviru festivala Mladi levi, avgust 2026). Predstava je nastala v kontekstu njenega magistrskega študija na DAS Theatre v Amsterdamu. Njena forma, raziskovalna narava in moje osebne afinitete so me bolj kot k pisanju odziva v registru klasične kritike napeljali k vzporednemu razmisleku, nekakšnemu »brainstormanju« ob njenem raziskovanju glasu, jezika in telesa. Ta zapis predstave ne poskuša kritiško komentirati, temveč poskuša nadaljevati razmislek, ki ga ta odpira.

Vsako igranje na inštrument – tako začetnic_kov kot najbolj usposobljenih profesionalk_cev – poleg tonov, crescendov, harmonij, akordov, sinkop, triol in ostalih elementov proizvaja tudi male, naključne artefakte. Drgnjenje strun ob vrat kitare, resonančne luknje v trupu violine, šumi, majhni poki in rezgi inštrumenta. Tovrstni artefakti vedno pritičejo specifičnemu odnosu med glasbenico_kom in inštrumentom in jih ni mogoče zapisati v notno črtovje; so neponovljivi in nepredvidljivi, nastajajo v samem aktu izvajanja glasbenega jezika – posamezni izvedbi dajejo specifičnost, avtentičnost ter nosijo in zaznamujejo kakovost izvedbe. Odvisni so od žanra, konteksta, inštrumenta ter počutja in stanja izvajalke. So del glasbenega izraza – medmeti, medprostori med akordi, toni, prostori, mislimi in čustvi. So nekakšni medmeti, ki določajo njeno barvo, temperaturo, intenziteto. Prav ti naključni in neobvladljivi elementi določajo gravitacijo izvedbe in njenega jezika. Določajo, kam se nagiba, kako težek ali lahek postane, kje se tenzija zgodi in kam se bo izvedba v nekem trenutku premaknila.

Podobno kot glasbenemu jeziku dajejo medmeti tudi govorjenemu gravitacijo. Pomagajo mu hoditi. Se odrivati od kontekstov in situacij. Strune jezika so prožne. Ponekod zavidljivo nežne, ponekod strašansko krute.

V dvorani Moderne galerije smo soočeni z medmetom: HA. In performerko, ki se igra s socialnimi, čustvenimi, političnimi, kulturnimi gravitacijami tega zloga. Vsakemu stavku, ki hitro opiše referenčno situacijo, sledi specifičen HA, ki situacijo uokvirja, komentira, poudarja. Prva vrsta. – HA. Slina na tleh. – HA. Strop. – HA. Kako se počutiš? – HA. Šminka na zobeh. – HA. Izgubljeni otrok. – HA. Distanca. – HA. Ta isti zlog se premika, izvija in razvija v situacijah, spreminja težo, pade drugače, zveni znova. Od povsem vsakdanjih situacij do tistih bolj kompleksnih, socialnih, problematičnih, se HA osvobaja stavkov, ki so mu prej določali smer, in postaja vse bolj samostojen, dokler iz medmeta ne postane zvok. Na tej poti: od situacijskega medmeta do krika, ki presega telo; od nedolžnega »ha«, kot obrambnega mehanizma, do »HAAAAAAA!«, kot nekakšnega skoraj kaskaderskega, death metal »growla« – spremljamo performerko, ki v izpraznjenem prostoru, v črnem usnjenem kostumu sprega zlog s telesom.

HA najprej spoznamo kot nekakšen notranji glas, kot majhno vokalno gesto, s katero performerka vzpostavlja odnos do nečesa zunaj sebe. Z intonacijo in izgovarjavo izraža zadrego, distanco, posmeh, vljudnost ali strinjanje. V tem je nekaj foucaultovskega: tudi najbolj notranji glas ni povsem naš. Način, kako govorimo, se odzivamo in izražamo, oblikujejo pravila, pričakovanja in družbeni odnosi, ki smo jih ponotranjili. Naš notranji glas nas tako ne le spremlja, ampak nas lahko tudi usmerja – določa, kako naj se v neki situaciji vedemo in kakšno mesto v njej zavzamemo.

HA je zanimiv prav zato, ker te odnose skrči na en sam zlog. Iz njegove intonacije lahko razbiramo, kdo se komu približuje, kdo se umika, kdo je v zadregi, kdo ima nadzor nad situacijo in kdo se mora nanjo odzvati. Že en sam HA jasno vzpostavi razmerja moči: nekdo ga izreče, nekdo ga posluša, nekdo določi njegov ton. S tem drobnim vokalnim dogodkom predstava opazuje družbene odnose, napetosti in hierarhije, ki se nam običajno zdijo skriti v bolj kompleksnih oblikah komunikacije. Jezik in glas se tu pokažeta kot prostor, s katerim se družbeni red ne le izraža, ampak tudi vedno znova proizvaja.

A predstava se s tem razmerjem ne zadovolji. HA se postopoma transformira v način trajanja, v pritisk, dih in resonanco; v mišično napetost, držo in tonus telesa ter v razdaljo med performerko in gledalcem. Beseda začne izgubljati situacijskost in funkcionalno določljivost ter postaja fizični dogodek – vse bolj avtonomen in visceralen. Včasih performerkino telo stisne vase, ga pomečka in obteži, drugič ga podpre: ujame njegov ritem, ga požene naprej, mu pomaga vztrajati. Jezik se izvije svoji shematičnosti in postane nekaj, kar se telesu dogaja. Z vsako ponovitvijo se razmerje med njima nekoliko spremeni: telo oblikuje HA, HA oblikuje telo.

In prav v tem razmerju: med glasom, telesom, ki ga proizvaja, in občinstvom, pred katerim ga proizvaja, se razpira nadvse zanimivo polje antropologije glasu: na eni strani glas kot proizvajalec jezika, logike, reda (in hierarhij) in na drugi strani njegove periferije: džibriš, vzdihi in v primeru te predstave krik. HA stopi natanko na to polje. Performerka eksperimentira z izgovarjavami, dokler te ne postanejo vriski, dolgi nepretrgani kriki, potentna mešanica vdihov in izdihov. Ta kakofonija sicer vzpostavlja distanco, a nas hkrati prežema in vabi k sebi. Morda je zato primerna podoba sirene, ki ne ustvarja logike z govorom, ampak z napevi in kriki. Telesa ustavi, jih preusmeri, spremeni. Njena učinkovitost ni odvisna od semantičnega pomena, temveč izkorišča omenjeno periferijo jezika, da bi ustvarila tlak, gravitacijo – magnetizem.

V tem smislu se med foucaultovskim notranjim glasom iz prejšnjih sekvenc in podobo sirene vzpostavi zanimiva napetost. Notranji glas je eden od načinov, kako se družbeni red naseli v posameznem telesu – kako nas pravila, pričakovanja in hierarhije začnejo usmerjati od znotraj – sirena pa je njegovo nasprotje. Je zunanji glas, ki telesa organizira s petjem: ustavi jih, preusmeri, poveže v skupno situacijo. Družbena moč glasu se tako ne izgubi, ko se glas odmakne od semantičnega smisla – prav takrat pokaže še bolj neposredno.

Glas lahko nosi pomen, ne da bi bil nanj omejen. Ko se jezik začne zavedati razmerja med smislom in nesmislom in dejstvom, da sta mu oba inherentna, se njegova periferija ne pokaže več kot prostor, kjer jezik odpove, ampak kot prostor, kjer postane bolj očitno, kaj vse lahko počne. Glas ne vzpostavlja skupnosti samo tako, da skupnosti nekaj »pove«. Mnoštvo poveže tudi tako, da ga izpostavi istemu zvoku, istemu pritisku, isti potrebi po odzivu. Z drugimi besedami: sirena ne potrebuje skupnega jezika, da bi ustvarila skupno situacijo.

Foto: Nada Žgank

Morda je prav zato ta periferija jezika tako zanimiva. Jezik s svojimi medmeti, ponovitvami, lomi in zdrsi ne preneha biti jezik, postane pa bolj elastičen. Prav na tej periferiji se tako pojavi možnost drugačnega načina biti skupaj: ne skozi skupen pomen, ampak skozi skupno izpostavljenost glasu. Jezik ob svojih medmetih šele zaživi in subvertira znani red. Razmerje med smislom in nesmislom ni nekaj, kar se glasu zgodi od zunaj, ampak je integralen del njega samega. Glas se tako razpre kot nekakšna koreografija ust: prostor, v katerem se pomen, zvok in telo ves čas lovijo, zaletavajo drug v drugega, resonirajo in si uhajajo. Glas ni le sredstvo sporočanja, je sredstvo biti telesa in raziskave njegovega širšega, tudi socialnega modusa operandi.

Od tod lahko v antropologijo glasu vstopimo še nekoliko globlje. Ne več z vprašanjem, kaj glas pomeni, ampak kaj vse z njim že počnemo, ne da bi to zares opazili. Glas je odgovoren za izjemno široko paleto izkušenj: proizvaja užitek, bolečino, gnus, željo, smeh, jezo, zehanje, krike tenisačev v Wimbledonu ... Z njim vzpostavljamo odnose in se odzivamo na situacije, ki temeljno določajo človeško izkušnjo: govorimo, pojemo, molimo, kričimo, se smejemo, šepetamo. Hkrati je glas eden najbolj nadzorovanih izrazov telesa. Naučimo se, kako naj zveni, kdaj mora biti tih in kaj sme izraziti. Prav zato ima potencial za neposlušnost in transgresivnost: petje spremeni dih v melodijo, smeh se lahko razširi iz enega telesa v druga, krik lahko prekine situacijo. Jezik in gravitacija njegovih medmetov tako ne ponujata le možnosti oddiha, temveč tudi elastičnost: možnost, da se jezik raztegne, upogne, popusti in se znova napne …

Jezik je kdaj pa kdaj rumena elastika. Vase zaprt krog tankega plastelina.

Spominja na tisto že trhlo preperelo, razcufano, rumenozeleno, prepoteno in potolčeno elastiko iz prvega kuhinjskega predala, ki se valja med vilicami, topimi noži in občasnim ščepcem prahu. Navajena je držati skupaj najrazličnejše vreče kosmičev, v serviete objete rezine kruha, vse, kar je posamezno, pa bi lahko bilo skupaj – vse, kar je drugačno, pa bi bilo poenoteno. Jezik podobno. Slogi, semantični pomeni, glagoli, samoglasniki, zvočniki, skladnja, prislovi, ritem, konteksti, zlogi, intonacija, premori, poudarki, besede. Tako kot elastika kose kruha tudi jezik te elemente elastično drži skupaj z ritmom napetosti in popuščanja.

HA je trenutek, ko ta elastika popusti, ko se zlomi v poskusu zadržati stvari, ko zdrsne na periferijo jezika in išče med džibrišem, vzkliki, momljanjem in dretjem. In morda lahko prav v teh vokalno ruralnih, perifernih kontekstih jezika najdemo glas, ki je najbolj elastičen, najbolj sirenski, morda – najbolj človeški.

Glas lahko nosi pomen, ne da bi bil nanj omejen. Smisel in nesmisel tako nista dva ločena pola, med katerima se jezik premika, ampak sta ves čas prisotna v njegovem delovanju. Periferija jezika zato ni prostor, kjer jezik preneha delovati. Nasprotno: prav tam postane bolj očitno, kaj vse lahko glas počne.

Sirena na primer ne potrebuje skupnega jezika, da bi ustvarila skupno situacijo. Ne predaja informacije v običajnem smislu, vendar njen potencial ni zato nič manj družben: zvok organizira prostor, določa odzive teles in spreminja odnose med njimi. Prav tu se pokaže, kaj je periferija jezika: ne gre za prostor zunaj jezika, ampak za območje, kjer se njegov pomen začne prepletati z zvokom, ritmom, intenziteto in telesnim odzivom. Mnoštvo tako poveže ne skozi skupni pomen, temveč skozi skupno izpostavljenost istemu zvoku in potrebo po odzivu, s čimer lahko glas skupnost vzpostavlja tudi brez tega, da bi ji moral nekaj povedati.

Morda je prav zato ta periferija jezika tako zanimiva. Jezik skozi svoje medmete, ponovitve, lome in zdrse ne preneha biti jezik, postane pa bolj elastičen. Lahko se odmakne od ustaljenega pomena, ne da bi izgubil svojo moč. Prav nasprotno: na tem robu lahko začne delovati drugače, lahko spremeni situacijo, odnos med telesi ali način, kako se telo samo odziva.

Glas zato ni le sredstvo sporočanja. Je tudi način, kako telo deluje, se odziva in vstopa v odnos z drugimi telesi. Njegova elastičnost morda ni le možnost, da nekaj izrečemo na različne načine, ampak možnost prehajanja med različnimi plastmi človeške izkušnje – med pomenom, zvokom, telesom in družbenim prostorom.