V naslednjih dveh dneh vas bomo poskušali prepričati, da je laž mrtva in da je vse dovoljeno

Konec tedna 16.–17. maja je bil posvečen razmerju med fikcijo in fakti ter vsem vmes, kar se v uprizoritvenim (in drugih umetniških) praksah srečuje z dokumentarnim, avtobiografskim in znanstvenim. Dvorana Športnega društva Tabor pa je postala testno območje različnih formatov predelovanja razmerja med fikcijo in fakti v umetnosti, med prakso, work-in-progress in teorijo. Dvodnevni cikel Laž je mrtva, je vse dovoljeno? je združil festivalski, konferenčni in simpozijski format – slednjega sta zastopali predavanji, ki sta uvedli v posamezna dneva in s teoretičnim ogrodjem drugače kontekstualizirali dve reprizi ene uprizoritve ter razgrnitev eno predavanje-performans v nastajanju.

Naslov tega članka delno parafrazira uvodne besede Ich kann nicht anders, uprizoritve kolektiva Beton Ltd. v odstopu, z deseto obletnico katere je bil celoten program tesno prepleten, premiero je namreč doživela na Mladih levih leta 2016. Ustvarjalci so si za izhodišče vzeli voajeristično gledalsko izkušnjo, zaznamovano tudi s specifičnostjo prizorišča, ki je majhna dvorana v športnem objektu Tabor, v fiktivni realnosti uprizoritve pa spremljamo tri umetnike, ki so zaprti v bunkerju, v tisti osamljeni celici pa raziskujejo meje lastne izkušnje. Ob prvi uprizoritvi je o odločitvi, da za osrednji predmet raziskave vzamejo kar same sebe oziroma konstruirano odrsko verzijo svojih identitet, Branko Jordan povedal naslednje: »Izkazalo se je, da je pravzaprav edino področje, o katerem lahko legitimno in z vso radikalnostjo in drznostjo govorimo, omejeno zgolj na nas tri kot nastopajoče. Mi smo hkrati forma in vsebina te predstave.« S svojo fragmentarnostjo pa uprizoritev poskuša razkrivati dimenzije obstoja »relativno uglednih članov sodobne družbe«, kot se poimenujejo sami, ki najprej reflektirajo vse možne deluzije svobodne eksistence in destruktivnih družbenih mehanizmov, ki jo diktirajo. Njihovi pogovori prek intelektualnih razmislekov, kolaža citatov iz množice različnih virov, filozofsko eksistenčnih vprašanj in reflektiranja lastne pozicije pogosto zdrsnejo v banalnost ali celo obrekovanje. Vse to pa postane metoda, povzeta s citatom nemškega literarnega kritika Marcela Reich-Ranickega: »worte, worte, worte« – ves čas samo besede, besede, besede, s katerimi skušajo ujeti fragmentiranost in nemočnost individualne postmodernistične izkušnje.

V Ich kann nicht anders lahko prepoznavamo pojavnosti, ki sta presečišče vsega, kar je simpozij obravnaval. Prva je ukvarjanje z legitimacijo lastne izkušnje skozi polfiktivni format, pri čemer ukvarjanje s sabo ne izvira iz narcisoidne potrebe po tem, da bi na odru uzrli sebe, pač pa iz potrebe po raziskovanju tega, kaj je umetnikov lasten kontekst, kako ga določa in kako lahko on povratno vpliva nanj. Druga stična točka pa je poigravanje s ficton-faction kot umetniškim mehanizmom sodobne dobe (v katero lahko štejemo tudi predstavino premierno leto 2016) in njenih akutnih problemov, vezanih na anksioznost glede negotove prihodnosti ter vzpostavljanje drugačnega odnosa s sabo v svetu, ki od nas zahteva, da se do vsega jasno opredelimo, hkrati pa ponuja le malo oprijemljivih obetov – še posebej, ko v zakup vzamemo novo epoho tehnološkega razvoja, ki smo ji priča, in paranojo lastne obsoletnosti, ki jo ta lahko sproža. Predstava Ich kann nicht anders pa je v desetletju uprizarjanja dejavno ostajala v stiku s svojim izhodiščem igre z dejanskostjo, aktualnimi referencami, ki jih gledalec prepozna, in zgodbami, ki morda so ali pa se vsaj zdijo resnične. S tem ostaja umetniško delo, ki diha vred s svojim aktualnim kontekstom, ga reflektira, iz njega črpa in zato tudi suvereno ostaja na intrigantni meji med resnico in fikcijo, ki se v desetletju premika, zabrisuje in ponovno gradi.

Gledano kronološko pa je dogajanje odprlo predavanje dr. Zale Dobovšek, naslovljeno »Kompleksna razmerja med fikcijo in faktičnostjo«. Po kontekstualizaciji in natančnejši opredelitvi pojmov, s katerimi v predavanju operira in so tematsko jedro celotnega cikla, je pozornost namenila predvsem naboru primerov z domače scene, ki se gibajo nekje na področju dokumentarističnega, avtobiografskega in avtofikcijskega – tudi če prvotno morda niso bili opisani s temi pojmi, pač pa jih kot take opredeljujemo retrospektivno. Opozorila je tudi na dejstvo, da dokumentarno gledališče konsistentno, skoraj praviloma obravnava odrinjene tematike, zato je tesno povezano z družbenim angažmajem, avtobiografski teater pa lahko prevzame celo funkcijo dramske terapije. Prav prek raziskovanja teh uprizoritev pa se je ponudila teza, ki se za nadaljnje spremljanje in premišljevanje programa zdi ključna: na odnos do umetniških del, ki se poigravajo z razmerjem med fikcijo in resnico, ključno vpliva majhnost naše scene in z njo povezan občutek, da »vsi vse poznamo«. Poleg tega pa se je med poslušalci (predstavitvi je namreč sledil tudi precej angažiran pogovor z občinstvom) odprlo tudi vprašanje, zakaj je to raziskovanje avtobiografskega kot poskus legitimacije neke osebne zgodovine oziroma želja uzreti sebe na odru izjemno popularno pri mlajši generaciji. Enoznačnega odgovora na to seveda ni mogoče ponuditi, vendar so se kolektivne špekulacije gibale nekje po polju med tem, da je predvsem za mlade ustvarjalce pomembno legitimirati lastno izkušnjo skozi umetniški izraz, in dejstvom, da je ob splošnem pomanjkanju časa in financ ukvarjanje s samim seboj pogosto najdostopnejše, če ne celo edina dostopno področje raziskovanja.

Foto: Maša Pirc

Sledil je dogodek Kontekst kontekstov v avtorstvu Filipa Mramorja in Lane Krmelj, lecture-performans v nastajanju, ki si za izhodišče vzame predstavitve umetnic_kov in kolektivov, ki so delovali v Stari mestni elektrarni. V ospredje najprej postavlja informacije, ki so »skrite akademskemu arhiviranju«, potem pa se poigra z mejo tega, kdaj resničen arhiv zdrsne v polje fikcije. Kontekstualizira namreč cikel dogodkov Kontekst, ki se je od leta 2022 kontinuirano dogajal v Stari mestni elektrarni kot del podpornega programa zavoda Bunker, namen projekta pa je predstaviti arhive posameznih ustvarjalcev, do zdaj jih je na vrsto prišlo osem, oziroma jih odstreti skozi različne razstave in instalacije ter s tem kontekstualizirati njihov umetniški opus. Umetnika prek metode raziskovanja (morda) fiktivnih in (morda (deloma) resničnih arhivskih dokumentov kot predmet zanimanja vzpostavita tudi lastno interakcijo z arhivom – tudi ta se izkaže kot ne nujno takšna, kot se zdi na prvi pogled. Pri tem je šlo tudi za preizkus nekoliko nekonvencionalnega formata: razpiranje work-in-progress, ki je sicer dogodek sam po sebi, hkrati pa omogoča posebno obliko izmenjave na relaciji umetnik-občinstvo, saj omogoča precej ranljivo razmerje, gledalci smejo izkusiti faze še ne zaključenega projekta, umetnika pa v zameno od njih dobita odziv na videno. Vse skupaj bi lahko jemali kot nekakšen kreativni lab, kjer se metode fiction-faction lahko preizkusijo na javnem dogodku, prek te jasno postavljene infrastrukture za feedback prvega občinstva pa je mogoče raziskovati gledalsko recepcijo v odnosu do teh dveh pojmov.

Drugi dan se je dogajanje začelo s predavanjem »Umetna humanistika: Umetna inteligenca v fikciji in tehnologiji« dr. Nine Beguš, raziskovalke in predavateljice na University of California, Berkeley. Vodilna raziskovalka na področju preiskovanja presečišč umetne inteligence in humanistike oboje strni v izraz Artificial Humanities oziroma umetna humanistika. Poslušalce je popeljala skozi pregled spreminjajočih razmerij med človekom, jezikom in tehnologijo. Zgodovino tehnološkega napredka je zaznamovalo postavljanje meja med človeškim in strojnim kot dvema strogo ločenima kategorijama, razlikovanje katerih je pogosto temeljilo prav na odnosu do avtonomije, pojav »avtonomnih« agentskih strojev pa je ta razmerja zabrisal – eno izmed področij, kjer se glede tega, kaj za prihodnost pomenijo nove zmožnosti, ki jih razvijajo stroji, še vedno burijo duhovi, pa je umetnost oziroma literarno pisanje. Nina Beguš v predavanju, ki je sicer zasnovano po avtoričini istoimenski knjigi Artificial Humanities: A Fictional Perspective on Language in AI, stremi k razpiranju možnosti konstruktivne uporabe orodij umetne inteligence oziroma vsaj demistificiranja odnosa do UI. Bralcu/poslušalcu jo približa skozi prikaz fiktivnih reprezentacij UI prek mitologije, literature in filma, prek katerih lahko začnemo razumevati, kako delujejo različni jezikovni modeli. Kljub temu da smo bili povezani prek videoklica, je tudi temu panelu sledila diskusija, za moderiranje katere je poskrbel Jaka Bombač.

Cikel je v dvodnevnem programu ustvaril mikroverzijo celostnega simpozijsko-umetniškega festivalskega programa. Za posebej uspešno se je izkazala tematska rdeča nit fiction-faction, ki se je prek vseh festivalskih dogodkov stkala v nekakšen kontinuiran pregled razvoja oziroma igre z tema dvema pojmoma – od zgodovinskega pregleda domače sfere prek izrazov mlajše generacije, ki v svojem delu stopa v stik s svojimi predhodniki, do umetniškega dela, ki se skozi desetletje razvija prav prek odnosa do tega »žanra«, pa do demistifikacije negotove prihodnosti, kakršno napoveduje tehnološka revolucija naše dobe, ki jo zaznamuje rapiden razvoj umetne inteligence, ki pa se lahko izkaže za novo potentno raziskovalno in kreativno polje, ki predrugači odnose med resnico, fikcijo, človekom in tehnologijo. Predvsem pa je za atmosfero ne le tematsko povezanih, temveč tudi festivalsko stkanih dni poskrbelo to, kar je pri Bunkerju že skoraj stalnica – aktivno tkanje skupnosti obiskovalcev dogodkov – saj je bil sleherni od njih opremljen s takšno ali drugačno obliko razpiranja debate, deljenja mnenj in povabila k participaciji. Druženje pa ni zadevalo le gledalskih panelov in diskusij po predavanjih, četudi so te pomemben prostor deljenja impresij, kaljenja razmislekov, razpiranja dilem ..., temveč se je celoten program sklenil z zdravico desetletnici Ich kann nicht anders, faktom, fikciji, gledalcem, ki se vračajo, Bunkerju in še čemu na čast: »Na zdravje, fikcija!«

Foto: Maša Pirc