Občutki v oblakih

Recenzija predstave Temporale {lezbična tragedija} avtoric Silvie Calderoni in Ilenie Caleo, uprizorjene 24. 8. 2026 v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana.

V popularni kulturi so lezbijke pogosto prikazane na načine, ki poudarjajo njihovo čustveno intenzivnost, hitro razvijajočo intimnost in surovo, kaotično razhajanje. Stereotipi o tem so številni, od zelo hitre skupne vselitve (t. i. »U-hauling«) do poliamornih skupnosti (»polycules«) in grozljivih stisk po razhodu. Zdi se, da je Temporale enourni prikaz nihanj med grenkobo in romantiko, osamljenostjo in skupnostjo. A predstava ne operira zgolj s stereotipi. Eden bolj zanimivih in osvežilnih vidikov, ki ga v kvir medijih redko vidimo, je bila odsotnost neposrednega vpliva patriarhata. Odsotnost moške moči ali že samo prisotnost omogoča, da preprost, ampak nepredvidljiv kvadrat odrskega prostora deluje kot talilni lonec intenzivnih čustev, hitrih epizod izkušenj in fotografskih trenutkov, ki obstajajo sami zase. 

Foto: Nada Žgank

Brezoblična fluidnost predstave se je poskusila zasidrati v metaforiko meteorologije, kjer se minljivost čustev poveže s spremenljivostjo vremena. Metaforika je prisotna tako z izkrivljenim voice-overjem (kot da bi govoril iz oblaka), kot z obilno uporabo dima (iz prenosljive mašine za umetno meglo, ki, če se sklicujemo na meteorološko temo, dobesedno ustvarja oblake). A subtilnost te metafore je bila slabo umeščena in na začetku preveč nahajpana. Navsezadnje, kako sploh lahko govorimo o vremenu v predstavi, ki poteka izključno v tesnih, zaprtih prostorih brez oken oziroma v Backrooms (Zasobju), ki tvori prevladujočo podobo predstave?

Dramaturgija, oblikovana po principu čustvenih vrtincev, nas odvrača od iskanja logičnih vzročno-posledičnih povezav. Pred nami se razgrinjajo bolj ali manj statične slike, v sosledju, v katerem ni kontinuitete. Niti jih ne gre osmisliti nelinearno. Zaradi dolžine predstave pa se določeni motivi vendar ponavljajo, kar jim odvzame velik del učinka.  Edino meglo, ki lajša bolečino oziroma briše spomin in se izliva na glave performerk čez celo predstavo, lahko interpretiramo kot nekakšen leitmotiv. 

Kostumografija živo rumenih, roza in zelenih barv ter tradicionalnih krojev spominja na nevtralno nostalgijo, iz katere najbolj črpajo Backrooms, s tem pa najdejo nostalgijo v sedanjosti. Podobno kot motivi vremena se je navdih v Backrooms zdel nekoliko nedodelan. Bolj deluje kot splošni vizualni namig na nostalgijo in spomin. Barve uspešno učinkujejo tudi v sodelovanju z lučnim oblikovanjem, saj modra ali rdeča luč svetlim odtenkom podajata nove dimenzije. Prav tako je uspešna sicer minimalna scenografija rumene preproge in kulis z rumenimi tapetami, ki jih prav tako premika in preoblikuje lučno oblikovanje, tako da niso statične. Ista barva luči včasih deluje zelo elegantno, drugič zelo čustveno nabito – občasno tudi znotraj istega prizora, ko se barva trikrat spremeni. Ti elementi tako spreminjajo celoten ton dogajanja; najbolj besni in intenzivni plesi se denimo zgodijo v rdeči svetlobi. Vidimo torej ples, ki ga določa bes ob izključitvi vseh drugih čustev. Včasih se zdi, da se igralke le prilagajajo spremembam v svetlobi in z igro pokažejo čustva v ozračju. 

Backrooms so vedno nosile pridih limba, nekakšno pusto ponavljajoče se stanje, kjer je posameznik zaprt vase, zato menim, da bi bilo mogoče velik del tesnobe, hrepenenja in drugega dogajanja povsem ustrezno opisati prav z besedo limbo. V predstavi si je bilo težko predstavljati katarzo zaradi kar nekaj vzponov in padcev, saj se le-ti ne zgodijo v dramskem trikotniku, temveč se pojavljajo čez celo predstavo. Poleg same razvlečenosti, ki me je na neki točki začela dolgočasiti, je nenehna čustvena intenzivnost dobro preslikala učinek otopelosti na gledalca. Nenehno hrepenenje in stiska namreč otopijo čustva. Odsotnost jasne pripovedi pa pomeni, da je velik del interpretacije o tem, kaj se je dogajalo, nastal z mojimi projekcijami, čeprav bi si želela opaziti več osebnega vidika.

Lektorica: Tina Geč

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.