Fenomenalna realnost praznine

Program Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana v letu 2026 pripravljamo z novim, poskusnim programskim in upravljalskim modelom. Poskusni model razvija in pilotno izvaja konzorcij petih organizacij: Bunker, Maska, Emanat, Mesto žensk in Nomad Dance Academy Slovenija. Partnerice v elektrarno vstopamo s svojimi programi, znanji, izkušnjami in mednarodnimi mrežami, hkrati pa sodelujemo pri prečnih programih.

Program 2026 je strukturiran v avtonomne dvomesečne cikle, ki se med seboj dopolnjujejo in prepletajo. Leto se je začelo z Maskinim ciklom (januar–februar), sledil je zavod Bunker (marec–april), kjer smo dvomesečni program pripravili v sodelovanju s kolektivom Beton Ltd. v odstopu. Spodnji zapis je refleksija tretjine Betona Ltd. v odstopu po zaključenem dvomesečnem ciklu.

Leta 1958 je Yves Klein v Parizu odprl razstavo z naslovom La spécialisation de la sensibilité à l’état matière première en sensibilité picturale stabilisée ('Specializacija občutljivosti v stanju prvotne snovi v stabilizirano slikovno občutljivost’), bolj znano kot Le Vide. Praznina. Zanj je bil to manifest imaterialnosti, razmišljanje o praznini. Najljubša mi je interpretacija te razstave, da je imel Klein celoten proces ustvarjanja obešene slike v galeriji, potem pa jih je tik pred odprtjem snel, da bi gledalci videli/začutili odsotnost.

In da je stvar še bizarnejša, moj zadnji pogovor z osovraženim in spornim umetnikom, predatorjem in tako imenovanim Homo Vulgarisom je bil prav na to temo, v kuhinji Elektrarne, ko se je Lea Kukovičič spraševala, zakaj Beton Ltd. odstopa.

V Elektrarni so stvari vedno zvezne, prepletene, soodvisne, zvijugane skupaj. Umetniki, poetike, ideje, želje. Ni jih bilo malo pred vstopom v šefovanje. In zdaj, po dveh mesecih šefovanja Beton Ltd. v SME-EL, se sprašujem, kaj je ostalo. Kaj lahko govori odsotnost vsebin, ki so se tam naseljevale, zažirale, gradile in tudi uničevale.

Naše razmišljanje (Beton Ltd. v odstopu) o Elektrarni kot o polnilnici za vsebine je izhajalo iz večletnega razmisleka o potrebah scene, potrebah snovalnega gledališča, o potrebah študentov, gledalcev in samih ustvarjalcev. Sebe smo pri tem postavili na zadnje mesto. To ni jamranje umetnikov, ki so ponižni in ponižani, ampak preprosto dejstvo. Tudi zaradi tega, ker poudarjam, da je včasih praznina Elektrarne nujna. Nujna je za ustvarjalko: da ima možnost ustvarjanja v zastrašujoče velikem prostoru, da ga lahko samo gleda, da se lahko kot mačka premika po sončnih zaplatah, da si lahko dovoli, da nič vstopa vanjo z vseh koncev in kotov. Da so vsebine, ki so se zgodile včeraj zvečer, izbrisane.

In kot je praznina zastrašujoča (ker jo je treba zapolniti z vsebino), je lahko tudi tolažilna.

Mojca Jug velikokrat na družbenih medijih objavlja slike prazne Elektrarne, takrat zagledam znan obraz, znano prijaznost, toplino, ki veje iz ogromne kubature, in ciničen nasmeh: pridi, pridi.

Foto: Mojca Jug

No, toliko. V dveh mesecih smo praznino polnili.

Naj začnem z gostovanji: po Elektrarni je plezal Rok Kravanja s Slovensko transverzalo, intimno alpinistično uspešnico. Potem jo je naselil DisKolektiv z Muzejem dogodkov in Premorom, Mesto žensk je podelilo nagrado Ženske o ženskah. Zgodil se je tudi festival Trigger z Je radost II Aljoše Lovrića Krapeža ter pripadajoči Zbor za publiko, Mame Kolektiva Igralke in Rajne Racz.

Konec marca pa so se v njej naselili tudi Bobri.

Sredi marca je v Elektrarni pristala vesoljska ladje Smeri B, izobraževalnega programa dveh akademij: AGRFT in ALUO. Polletni program, ki je študentom različnih smeri omogočil stik in vpogled v procese snovalnega gledališča, pogovore z umetniki, udeležbe na festivalih, druženje. Morda je največji uspeh tega procesa, da so večinoma samodelujoči vizualni umetniki proizvedli kolektivno delo, se preizkusili v nehierarhičnem kolektivu in cel prostor Elektrarne spremenili v informacijsko-izobraževalni sejem; retrofuturistično perforamativno/instalacijsko razmišljanje, ki je polnilo in spreminjalo dele Elektrarne v sejmišče, razstavne prostore, laboratorij, krofarno. Prostor so napolnili tudi novi obrazi.

Tudi konec marca, ko smo igrali Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli – Haludovo, kot mu rečemo sami, živega dinozavra, predstavo iz leta 2013. V njene kostume in like se fizično stežka tlačimo, medtem ko se nase, kot zgodnje srednjeletnike, zlahka naslonimo. In čeprav v neki drugi predstavi rečem, da ne nosim več nikakršne vsebine, je ta predstava z ohlapnejšimi telesi, manj poskočnim korakom, še pretresljivejša. In Elektrarna je spet polna novih obrazov.

Zakaj nabijam s temi novimi obrazi?

Ker se že dolgo flosamo po tej sceni, bi lahko rekla, da vsakega gledalca prepoznam, če ne že kar poznam. Se pa je pri teh dveh ponovitvah zgodilo, da jih večinoma nisem poznala. Kar pa me še posebej razveseljuje, je, da je imela predstava tudi zvočni opis, na predstavi so bili slepi in slabovidni. Zanje je bilo posebej poskrbljeno in so v predstavi noro uživali. Ne rečemo si zadostikrat, da smo nekaj res dobro naredili, ampak ta vključujoča praksa je precedenčni primer v slovenski gledališki krajini, po katerem bi se takoj morale začeti ravnati vse institucije. Bravo, Bunker, bravo, Sara Horžen, hvala.

In tako je neko novo občinstvo tekmovalo tudi v kvazi kviz predstavi Fun Fact. Koprodukciji z našim zrcalnim kolektivom iz Estonije, Epner/Kangro/Ulfsak. Gledalci uživajo, tekmujejo, bežijo. Se navdušujejo nad katastrofami, ugibajo, koliko ljudi se je rešilo z Estonije, rišejo sužnje v ladjah. Mi opazujemo, avatarji. Ob tem sem se spomnila na fantastičen članek Zale Dobovšek https://www.aplavz.art/post/moja-ekipa-moja-država, ki na predstavo pogleda kot državljanka. Priporočam.

In podaljšek, morda nadaljevanje, konceptualna izpolnitev, sta bila gotovo delavnica Marta Kangra in njegova predstava Predpreteklik. O delavnici piše tudi soudeleženka Kaja Petrovič https://www.aplavz.art/post/vtisi-in-odtisi-pre-kratke-delavnice-z-martom-kangrom. Predstava sama pa je kulminacija Martove prakse: konceptualnosti, pristnosti, črpanja iz prostora, humorja, nežnosti. Morda smo si tokrat izpolnili željo; velikokrat smo se pogovarjali o produkcijski enoti z imenom Pripelji prijatelja. Želeli smo širiti kontekste, referenčne prostore s predstavami sodelavcev, ki jih sicer v tem prostoru ne bi mogli doživeti. Težko je umetnika, kolektiv, poetiko omejiti na eno predstavo. Priložnosti, da bi videli večji del ouvra, pa ni. Razen morda na festivalu Mladi levi.

In tako se konec aprila Elektrarna sprazni. Vanjo hodimo delat novo predstavo z delovnim naslovom Homo Vulgaris. Motrimo prostor, Elektrarna je velika, volumen glomazen, prihodi na oder velikokrat zaradi dejanskosti konteksta prenapihnjeni, umetniški. Nočemo tega; hočemo surovost, agresijo, hočemo postavitev tiste realnosti, ki buta v nas zunaj odra, hočemo preslikavo 1 : 1, spopadamo se z lastnimi pozicijami moči, z banalnostmi, z indolenco, resni smo, govorimo o sebi, hočemo, da je humorno, spuščamo grid, gradimo zid, tekmujemo in ne tekmujemo v radikalnosti, mislimo, beremo. Za nas gremo kar hitro na oder, nič nam ni všeč, stari smo, nepotentni, ne zaupamo si. Na živce si gremo, neprofesionalni in ultra profesionalni smo. Beremo filozofijo in ščijemo po kotih. Vprašanje pa je, ali nas briga, kako se mladi obnašajo do starejših in kako se mi obnašamo do njih. Predvsem nas nove generacije bogatijo. Zakaj to počnemo, se vprašamo. Zato, ker lahko.

To ni umetniški kredo, to je del narativa. To je del predstave, ki jo boste ugledali avgusta. Fenomenalna bo. Fenomenalna realnost.

S strahom in glomaznim pričakovanjem (predvsem od samih sebe) se vračamo v center praznine. Avgust.

Za Beton Ltd. v odstopu napisala Katarina v odstopu.