Ich kann nicht anders je trickster

V okviru tematskega cikla oziroma umetniške raziskave teme "fikcija fakti" je 16. in 17. maja 2026 v Športnem društvu Tabor potekalo dvodnevno dogajanje Laž je mrtva, je vse dovoljeno? Del razpiranja umetniških krajin med fikcijo in fakti je bil tudi gledalski panel po predstavi Ich kann nicht anders kolektiva Beton Ltd. v odstopu - predstava letos praznuje desetletnico rednega uprizarjanja.

Gledalski panel, 16. maj 2026 / foto: Maša Pirc

Gostje in gost gledalskega panela so bili Darja Marinšek, Maša Radi Buh, Jure Novak in Andrejka Kopač; panel je moderiral Jaka Bombač in krmaril tudi številne glasove iz občinstva. Lea Kukovičič je bila vabljena kot govorka panela, a je bila zadržana, zato objavljamo njeno pisno izjavo.

"Hvala Maji za povabilo. Hvala celotni ekipi Bunkerja in Betonu Ltd. v odstopu za organizacijo dogodka. Hvala Jaki za dialog in da posoja glas zapisu misli, ki so se odpirale v različnih kontekstih gledanja predstave.

Predstava Ich kann nicht anders je trickster. Zvijačnež po slovensko. Trickster je ena najstarejših figur v zgodovini pripovedovanja. Pojavlja se v mitologijah, religijah, folklori in ritualih skoraj vseh kultur: kot Hermes v grški mitologiji, Loki v nordijski, Kojot pri severnoameriških staroselcih, Ešu v jorubski tradiciji. Trickster je tisti, ki meša red in kaos, ki laže, imitira, zavaja, prestopa meje. Ne zato, da bi uničil sistem, temveč da bi razkril, kako sistem sploh deluje. Trickster skoraj nikoli ne govori resnice neposredno.

Resnico razkrije tako, da destabilizira percepcijo s tem, da gledalec izgubi gotovost o tem, kaj pravzaprav gleda. Je to fikcija? Je to realnost?

Ich kann nicht anders deluje tako.

Naslov »Ich kann nicht anders« (Ne morem drugače) je zgodovinska izjava Martina Luthra iz leta 1521. Leta 2016 so jo trije umetniki vzeli kot osrednji motiv in ta stavek, ki je bil prvotno povezan z dejanjem moralne pokončnosti, uporabili kot način refleksije tega, kako ljudje po 40. letu živijo v svetu in v svetu umetnosti. Ne kot junaki prepričanj, ampak kot subjekti, ujeti v sisteme jezika, utrujenosti, neskončnega ponavljanja in zgolj nekega lastnega prepričanja o razumevanju sveta.

V predstavi gledamo nemočne, izolirane ljudi srednjega razreda, ki nenehno govorijo, govorijo, govorijo … in se pri tem izpraznjujejo. Njihovi pogovori so hkrati intimni in banalni, vsakdanji, običajni, povsod prisotni in hkrati neulovljivi. Govorijo o tem, kar se dogaja okoli njih, a tega ne zmorejo v popolnosti zares razumeti. Poskušajo vzpostaviti identiteto skozi jezik, a jim to ne uspeva. Poskušajo se povezati, najti stik, tolažbo drug v drugem skozi besede, govorijo, govorijo, govorijo … Premikajo se skozi teme, kot so terorizem, kapitalizem, heštegi, patriarhat … in drugi ljudje. V tem smislu je ena izmed implicitnih operacij predstave prav poskus razumevanja vseh teh prepletenih fikcij, v katerih živimo, in hkratno spoznanje, da je prav jezik lahko tisto, kar nas vedno znova še bolj oddaljuje od tistega, čemur bi lahko rekli »jedro«. Ves čas proizvajamo besede za stvari, ki nam že tako ali tako uhajajo, in s tem še povečujemo razdaljo do tistega, kar poskušamo doseči.

Ampak ker hkrati predstava Ich kann nicht anders simulira možnost razumevanja sveta, nas s tem pomiri. Udobje je v tem, da se pogovarjamo o stvareh. Ko govorimo, govorimo, govorimo, govor postane nadomestek za razumevanje in se ne spopademo z vprašanjem, da je zares, mogoče, nemogoče razumeti.

Sveta.

Konceptov.

Drugih ljudi.

Sebe.

Vendar obstaja kolektivni dogovor, da razumevanje vseeno obstaja kot možnost. Da se svet da »ujeti«, če govorimo dovolj natančno, dovolj dolgo, smo dovolj odprti. In ta možnost ni nevtralna, ta možnost nas drži skupaj, nas pomirja, nas organizira. Ne zato, ker bi res »razrešila« stvari, ampak zato, ker vzpostavi občutek, da razrešitev obstaja kot horizont, kot nekaj, kar je vedno malo naprej, malo še ne doseženo, ampak potencialno dosegljivo, če samo nadaljujemo. In v predstavi Ich kann nicht anders je to zelo jasno. Ljudje srednjega razreda, ujeti v tok govora, ki ne vodi nikamor, ampak kljub temu deluje.

Deluje kot umetnost.

Deluje kot odnos.

Deluje kot vsakdan.

Bla (pavza) Bla (pavza) Bla (pavza) Bla (pavza) Bla (pavza)

»Bla bla bla« je tekstura sistema in nenehno kroženje pomena, ki ohranja svet v stanju berljivosti, ne v stanju resnice. In tukaj se zgodi pomemben obrat: to ni govor, ki nekaj skriva, to je govor, ki nekaj vzdržuje. »Bla bla bla« je struktura sveta in govor kot sistem vzdrževanja realnosti: realnost ne obstaja pred govorom kot nekaj stabilnega, ampak se skozi govor stalno ponovno sestavlja. Vsaka izjava, vsak komentar, vsaka razlaga, vsaka analiza ne razgrinja sveta, ampak ga vedno znova postavlja na noge. Beton Ltd. v odstopu je tukaj zelo natančen: ne kritizira govora kot nekaj napačnega ali površinskega, pokaže, kako govor ni nekaj, kar bi prekinili, ampak nekaj, kar nas ohranja v gibanju, tudi ko ne vodi nikamor, tudi ko nič ne razjasni. Udobje je: ne to, da razumemo, ampak da verjamemo, da bi lahko razumeli, če bi govorili še dlje.

Še en stavek.

Še ena razlaga.

Udobje je v tem, da »Ne morem drugače«. Tricksterska izjava, ki zveni kot izpoved odrskih subjektov, a postane diagnoza gledalca.

Ne morem nehati iskati pomena.

Ne morem nehati delati interpretacij.

Ne morem nehati verjeti, da se bo nekaj razjasnilo, če bom ostal dovolj dolgo.

In gledam.

Struktura gledanja razriva največjo fikcijo: fikcijo, ki jo proizvajamo gledalci … Naša prepričanja o tem, kaj gledamo, kako gledamo in kako kaj naj bi to gledanje pomenilo. Fikcija ni na odru, fikcija so naša prepričanja, ki interpretirajo svet, ker tistega, čemur pravimo resničnost, nikoli ne dosežemo neposredno. Vedno je že posredovana, prevedena skozi jezik, spomin, ideologijo, pričakovanje. V tem smislu deluje percepcija sama kot fikcije: ne v smislu, da bi bila lažna, ampak v smislu, da je konstruirana, pripovedovana, nenehno sestavljana.

Tako postane jasno, da gledalci nismo zunaj Ich kann nicht anders, ampak smo njen del. Ne kot osebe v »prizoru«, ampak kot struktura, ki omogoča, da »prizor« sploh deluje: kot gledanje, kot govor, kot interpretacija, kot nenehno proizvajanje pomena. Tudi izstop iz predstave je njeno nadaljevanje. Že sama misel, da bi lahko izstopili, deluje kot še ena scena znotraj istega sistema, še en poskus razlage, še en sloj govora, še ena fikcija, ki organizira izkušnjo, da postane znosna. Tudi ta pogovor, tudi ta zapis, tudi to poslušanje, tudi to, da nekdo bere te besede v moji odsotnosti – vse to ni prekinitev predstave, ampak njena razširitev.

In tukaj se logika tricksterja dokončno zapre vase: nič ni več »zunaj«, kar bi lahko stabiliziralo pogled, in če smo znotraj tega kroga, ki se imenuje Ich kann nicht anders, če ni več zunaj, kam sploh še lahko premaknemo pogled?

Ne vem. Ampak mogoče je edina resnica tisto, česar Katarina, Primož in Branko tudi v kontekstu dražbe predstave niso bili pripravljeni prodati: Kolektivnost. Enost. Kolektivna zavest, ki jo je življenje oblikovalo petindvajset let in več, omogoča, da so njihove predstave monologi več glasov, ena misel, ki se razvija skozi mnoštvo drž in perspektiv. In čeprav so trije, obstaja občutek enega mehanizma, trije ljudje, ki si delijo isto notranjo temperaturo, frekvenco pozornosti, njihova komunikacija poteka skozi nevidno mrežo, skozi katero potekajo impulzi, še preden postanejo besede. Ena sama gesta oblikuje kritičen pogled na svet kot in tudi na njih same, in ta pogled temelji na situirani vednosti, vednosti, ki je vedno umeščena v to, kdo so v zgodovinskem ter geografskem trenutku, v katerem obstajajo. Kolektivnost, ki ni politični slogan ali moralni ideal, temveč stanje zaznave … Da obstaja nekaj, kar teče med njimi. Ampak to teče tudi med nami. Vsi smo del tega."