top of page
  • Zala Dobovšek

Moja ekipa – moja država

Zapis o predstavi Fun Fact (Bezjak, Epner, Jordan, Kangro, Stegnar, Ulfsak); 2. 12. 2023


Forma kviza je s »teatrološkega« ali »dramaturškega« vidika tako rekoč optimalni model za dosego suspenza – in to namreč kljub temu, da je potek dogajanja, torej njegova struktura, vnaprej predviden, nekako torej skrajno predvidljiv. Kvizi so kot nekakšen hibrid med športnim dogodkom, razvedrilno oddajo in »dogodkom v nastajanju«; po eni strani zakoličeni v svojem »fiksnem« tekmovalnem poteku, po drugi strani kategorično odvisni od investicije drugih, da se kot taki sploh lahko zgodijo. Kvizi so atraktiven primer srečanja dramatičnega in populističnega, ob tem pa se nagibajo tudi k učinkom spektakelskega, saj kvize praviloma vedno kdo spremlja in gleda, če ne drugi, vsaj tisti, ki v njem sodelujejo in sotekmujejo.

 

Zanimiva percepcijska in fenomenološka zanka se je zato zgodila tudi v dogodku (namenoma ne zapišem v predstavi) Fun Fact (Zanimivo dejstvo), ki je zabrisal meje med aktivno sodelujočimi, opazovanimi in občinstvom. Obiskovalke in obiskovalci dogodka namreč sočasno postanemo vse to. Pravzaprav smo brez izbire potisnjeni v participatorno funkcijo – v najširšem pomenu. Postanem predstavnica občinstva, predstavnica svoje »ekipe«, v tej ekipi pa predstavnica same sebe. Sočasno »igram« (vsaj) tri vloge: poskušam slediti »scenskemu« dogajanju, trudim se prispevati čim več za uspeh svoje ekipe, ob tem pa se ves čas lovim z vprašanjem, kje se tu fikcija lomi v realnost – in obratno. Kviz je nekakšna »igra«, ki gre »zares«. Ampak vsaka igra gre vedno zares. Kompleksnost in niz paradoksov »igre«, ki premestijo na videz izmišljeno in »umetno« ustvarjeno dogajanje v njegovo popolno nasprotje stvarnega in zaresnega, je med drugim izvrstno analizirano v že dobro znani knjigi Teorija igre (Huizinge, Caillois, Fink). In vsak, ki je bil kdaj navzoč v kakšni »športni igri«, ve, kakšne prave in polnokrvne občutke lahko sprožita zmaga in poraz v neki »igri«.

 

Foto: Ivian Kan Mujezinović


Vendar pa: pri Fun Factu se principi »igranja« nalagajo, saj se v bazično podlago kviza kot takega (in njegove potenciale »igranja«) zajeda še plast »uprizarjanja« – ki ga v svoji elementarni logiki vedno razumemo kot igranje. Torej, mi »igramo«, da se »igramo« kviz. Ker se s tem zgodi nekakšna »igra v igri«, to pomeni, da vse skupaj dojemamo in spremljamo skrajno zares. Kviz, ki se dogaja v okviru dogodka (predstave), ni nič manj resničen, tekmovalnost (pa seveda tudi zabava pri tem) se v Fun Factu kaže kot zelo resnično, pristno stanje sodelujočih. S tem ko »sprejmemo igro« estonskega in slovenskega umetniškega kolektiva, sprejmemo več participatornih dimenzij: igramo zase, a hkrati skupaj z njimi, pri tem pa nastane tudi neko zanimivo razmerje, kjer se sprašuje o konvencionalnem razumevanju hierarhičnega sistema. Je že res, da imajo performerji in performerka vse vajeti v rokah (začrtajo sosledje dogajanja, uravnavajo moderiranje, skrbijo za točnost in red …) in so konec koncev zasnovali ta projekt, a so v času dogodka, trajanja »spektakla«, ultimativno, že skoraj boleče odvisni od nas, občinstva. Ne le v nekem konvencionalnem smislu (ni dogodka brez občinstva), ampak v procesualnem in s tem esencialnem. Kar pomeni, da jih tudi mi kot občinstvo zaznavamo onkraj performativnih person, saj v nekaterih trenutkih za nas niso le nastopajoči, ampak nekakšno »telo arbitrov«, ki bo določilo, kdo od sodelujočih ekip zmaguje in kdo ne. Po eni strani so kot nastopajoči bistveni za vso »umetniško« substanco dogodka, vmes pa vzniknejo momenti, ko nam predstavljajo izključno in samo logistično telo, ki omogoča, da se »naša« igra ali zabava ali tekma lahko nadaljuje. Potrebujemo jih – a ne zaradi umetnosti, temveč lastnih koristi.

 

Fun Fact kot dogodek je poln prekinitev, prelomov, zaustavitev, zamrznitev. Začetni evforični pogon kvizovske dinamike nas podžge toliko, da se zavemo vseh strasti in pasti tega formata in da se zavemo, kako hitro se zlijemo v »zamišljeno skupnost« (prosto po Andersonu) s tako rekoč popolnoma naključno zasedbo naše tekmovalne skupine. Sedem skupin, ekip, omizij, ki so mišljene kot strukturna razporeditev tako v prostorskem kot dramaturškem smislu, se lahko pokaže tudi kot »svet v malem«. Kot sedem celin ali pa držav ali pa etničnih skupin ali pa družin, ki pravzaprav v svojem izvoru izhajajo iz povsem naključnih okoliščin, šele kasneje se razvije pripadnost do njih – ker je to družbeni imperativ, ker se to pričakuje, ker se mora in ker navsezadnje ponujajo (vsaj navidezno) varnost in podporo. Ko gre za »višji cilj« (na primer zmago na nekem kvizu), smo hitro pripravljeni spregledati pomanjkljivosti ali celo problematičnosti sodelujočih, saj je na prvem mestu doseg cilja, ne pa značajski in s tem včasih tudi moralni parametri neke kolektivne mase. Predstavljam si, da četudi bi bil v moji skupini (omizju) kdo, ki mi je v »zunanjem svetu« nesimpatičen ali celo še kaj hujšega, bi v predstavi, v procesu tekmovalnosti in dokazovanja drugim, ta vidik verjetno popolnoma prezrla in se osredotočila le na to, kaj in kako lahko ta oseba pripomore k naši »zmagi«, veljavi in nadrejenemu položaju. To pa ne pomeni nič drugega kot to, da lahko neki dogodek, kot je Fun Fact, ki »uprizarja« zaigran kviz, ki je hkrati povsem realen (morda mestoma celo avtentičen), začasno in skoraj v totalnosti transformira moja ponotranjena stanja ali dejanske emocije, ki jih imam do sveta ali ljudi. In ta razsežnost oziroma posledica zasnove dogodka je zagotovo ena bolj zastrašujočih. Še bolj zastrašujoče pa je asociativno vprašanje, koliko takšnih modelov (neozaveščene) manipulacije obstaja v realnem svetu in družbenih strukturah.

 

Ideja svetovne ureditve kot čistega konstrukta sicer pronica v celostno umetniško držo Fun Facta, ki je spojil dva kolektiva različnih narodnostnih izvorov in geografskih značilnosti, do katerih pa v svoji prepoznavni maniri pogosto pristopajo z distanco in cinizmom. Kljub temu da kvizovska vprašanja posegajo po različnih tematskih vejah in brskanju splošne razgledanosti pri občinstvu, včasih tudi preverbi, koliko (avto)humorja občinstvo sploh premore, ključno tematsko osišče izhaja iz ponovnega oživljanja spomina na dve »nacionalni« katastrofi. Na tem mestu razprejo neka temeljna vprašanja kolektivnega spomina ali celo še več – kolektivnega čustvovanja, ki pa je kompleksno bolj, kot se zdi. Leta 1981 se pripeti grozljiva nesreča leta 1308 Inex-Adrie Avioprometa, to je bil slovenski čarterski let, na katerem se je letalo McDonnell Douglas MD-81 zaletelo v goro San Pietro na Korziki, pri tem je umrlo vseh 180 ljudi na krovu. 28. septembra 1994 se je v Baltskem morju med obalami Estonije, Finske in Švedske zgodila tragična nesreča trajekta MS Estonia, v kateri je umrlo kar 852 ljudi. Dogodka sta osrednji dramaturški teren (ta doživi tudi »vdor realnega«), ki bo omogočil kakšno novo kvizovsko vprašanje in kakšen zelo »fun fact« odgovor, ob katerem se bomo morda nasmejali, še bolj pa zamislili.

 

Ampak obravnava obeh dogodkov seveda ne želi parazitirati na njunem »spektaklu katastrofe«, ampak v občinstvu zbuditi še kaj več. Globlji premislek ali morda celo empatijo. In če se nam trenutek empatije morda res zgodi, zakaj točno se zgodi? Zaradi tragičnosti ali zaradi tega, ker je šlo za »naše ljudi«? Tako imenovane začasne skupnosti, kakršen je tudi koncept države, si prizadevajo prav za to – instrumentalizirati emocije in zasnovati avtomatske reakcije neke nacije na neki določen dogodek. Ali sta moja žalost in občutje groze večja ob opisovanju »naše«, slovenske letalske nesreče kot ob opisovanju nesreče podmornice v Estoniji (ali pa ob misli na nečloveško ravnanje s sužnji)? In če sta, zakaj? Ali vrednost in pomembnost, predvsem pa moč in kakovost mojega žalovanja za umrlimi pogojuje njihova narodna pripadnost, če pa hkrati nikogar od njih nisem poznala in nisem bila v nobeni poznanstveni ali sorodstveni navezi? Etični spekter žalovanja, ki temelji na ideji, da moramo za ljudmi, ki pripadajo (v tem primeru) isti državi kot jaz, žalovati bolj kot za drugimi, je v resnici rasističen in nacionalističen. Tako kot dejstvo, da bi, če bi se med tokratnim dogodkom Fun Fact pripetila nezgoda, po uri sodelovanja s svojo ekipo po vsej verjetnosti impulzivno prej pomagala komu iz svoje skupine kot pa komu iz druge, čeprav smo se na »skupnem teritoriju« in skupinski navezi znašli naključno. Prav iz takšnih naključij izhaja tudi sleherna ureditev države in kaže na njeno izvotljeno ideologijo.

 

Fun fact: včasih je kakšna predstava bolj kot za dejanski učinek v času njenega trajanja pomembna za naknadno analiziranje problemskih vprašanj, ki jih je – hote ali ne – ustvarila. Medtem ko smo v zabavnem kolektivnem duhu, a tudi s sunki groze, odgovarjali na kvizovska vprašanja, smo, upam, bistvene koncepte kviza prepoznali v življenju samem.

ความคิดเห็น


bottom of page