ZLATE STRELE V SEZONI 2024/2025

almarselimovic
Oct 23
5 min read

Lani, v 2024, smo ob 20-letnici Stare elektrarne prvič podelile zlate strele – nagrade za presežke pretekle sezone v Stari elektrarni. Nagrade smo podelile tudi letos, z istim namenom: proslaviti izstopajoče dogodke in ustvarjalke_ce, ki so zaznamovale_i sezono, čestitati in se podružiti. Letošnja podelitev je potekala v šarmantnem vzdušju dopoldanskega druženja sredi pestrega festivalskega tedna – ob prigrizkih in mimozah. Ter objemih, traču, čestitkah, novicah … ob boku festivalskega vrveža. Podelitev je vodila Katarina Stegnar, ritem in vzdušje nam je držala DJ Lili PutPut.

Zlate strele so predvsem nagrade, ki jih scena podeljuje sceni – svojim kolegicam_om, sodelavkam_cem, za senzacionaliste pa tudi tekmicam_ecem! Petčlansko komisijo za nagrade so letos sestavljele_i Mateja Bučar, Klara Drnovšek Solina, Špela Kopitar, Katarina Stegnar in Benjamin Zajc. Žirija je podelila zlate strele za presežno stvaritev trem dogodkom, ki so bili v sezoni 2024/2025 na ogled v prostorih Stare mestne elektrarne.

Predstavniki nagrajencev s plaketam in zlatom / Foto: Nada Žgank

Voditeljica Katarina Stegnar in DJ Lili PutPut ogreti pred podelitvijo / Foto: Nada Žgank

Občestvo ploska / Foto: Nada Žgank

Klemen Kovačič: AGMISTERIJ

Magistrska uprizoritev Klemna Kovačiča, performans v trajanju Agmisterij, dosledno dosega visok umetniški standard. Vsebinsko gre za avtorjev osebni in izrazito telesni obračun s samim seboj, strukturiran skozi ritualno, skorajda šamansko atmosfero, ki se naslanja na estetiko buta. Ustvarjalna ekipa Elektrarnin oder spremeni v prostor razgradnje identitete, samospraševanja in ponovnega rojstva, kjer fizična utrujenost, časovna raztegnjenost in koreografirani gibi postajajo nosilci duhovnega in eksistencialnega procesa. Kvaliteta tega dela pa se ne potrjuje zgolj z nesporno estetsko in konceptualno kakovostjo, temveč predvsem z izjemno prisotnostjo v slovenskem kulturnem prostoru, kar je lastnost, ki je pri tovrstnih projektih prej izjema kot pravilo. Uprizoritev je v zadnjem letu obiskala skoraj vse ključne domače institucionalne in neinstitucionalne festivalske manifestacije ter s tem prevetrila njihovo podobo ter razumevanje razmerja med kakovostnim umetniškim delom ter vprašanji produkcije. Kontinuirana prisotnost Agmisterija na programih pomembnih festivalov ni zgolj potrditev njegove umetniške vrednosti, temveč tudi nujno potreben premislek o lastnih produkcijskih, programskih in estetskih formalizmih.

V imenu Klemna Kovačiča in ekipe je nagrado za Agmisterij prevzel Blaž Andrašek / Foto: Nada Žgank

MEDVEDEK MRAZ

Medvedek Mraz je iniciativa več producentov (Bunker, Asociacija, Gledališče Glej in Plesni Teater Ljubljana), ki na inovativen in dostopen način nadaljuje tradicijo obdarovanja otrok v prazničnem decembrskem času. Kulturni dogodek, ki ga vsako leto zaznamuje druga predstava ali koncert (v letošnji sezoni je bil to Urh Mlakar - Um), je namenjen predvsem otrokom samozaposlenih v kulturi in jim ponuja brezplačno, kakovostno in nekomercialno praznično izkušnjo. Posebno pozornost velja nameniti konceptu daril, ki so enaka za vse udeležence in jih zagotovijo organizatorji, s čimer se zavestno zmanjšuje morebitna izpostavljenost socialno-ekonomskim razlikam med povabljenimi otroki. Dogodek se obenem zavestno odmika od tradicionalnih podob Božička in Dedka Mraza, ki v sodobnem času pogosto vzbujata pomisleke zaradi stereotipnih, zastarelih ali komercializiranih reprezentacij. Namesto njiju na prizorišče stopita dva severna medveda, nežni, igrivi in topli figuri, ki z otroki preživita čas in poskrbita za čarobni trenutek, ki ga na drugih podobnih dogodkih v takšni maniri ne doživijo. Medvedek Mraz ni zgolj enkraten dogodek, temveč zrela in strateško usmerjena iniciativa, ki s svojo produkcijsko domišljenostjo in odprtostjo za sodelovanja nakazuje možnosti za dolgoročen razvoj podobnih projektov v slovenskem kulturnem prostoru.

(Članici žirije Klara Drnovšek Solina in Špela Kopitar sta se iz debate in podelitve te nagrade izvzeli.)

Medvedek Mraz in Katarina Stegnar se imata zelo rada / Foto: Nada Žgank

Maja Delak: IZREKANJA

Izrekanja zaznamujejo natančnost, premišljenost in profesionalnost izvedbe na vseh ravneh ustvarjalnega procesa. Pri tem je nezmotljiv preplet koreografije in režije Maje Delak, ki ohranja jasnost med enim in drugim področjem, a obenem v soobstoju tudi harmonijo in medsebojno opomenjenje enega in drugega uprizoritvenega jezika, ne da bi pri tem ustvarjalci, predvsem pa koreografinja in režiserka, zašli v naivnost – za vsakim gibom, premikom v prostoru ali izgovorjeno besedo je mogoče slutiti neulovljiv in kompleksen sentiment prepletenosti obžalovanja, ljubezni in lepote, ki napolnjuje žalovanje oziroma minevanje, morda navsezadnje sentiment tega, kar ostane. Preplet koreografije in režije se tako kaže kot svojstven in svež pristop k uprizarjanju besedil – ne le v Stari mestni elektrarni, temveč tudi na širši slovenski sceni.Do potankosti premišljen in slogovno izčiščen (na odru ni ničesar odvečnega, ne v govoru ne v gibu) uprizoritveni koncept od vseh vpletenih terja popolno koncentracijo. Odločitev Maje Delak za zasedbo, sestavljeno iz plesalk_cev in igralk_cev, ki na odru izvajajo enake naloge in s tem brišejo meje med enim in drugim uprizoritvenim aparatom, je dobrodošla v našem prostoru, kjer so uprizoritveni registri znotraj mešanih zasedb pogostokrat še vedno razdeljeni glede na profesijo posameznikov, ne da bi posameznicam_kom ponudili izziv naseljevanja drugih zvrsti. V uprizoritvi Izrekanja pa celotna zasedba skupaj stopa na področja ustvarjanja, ki posameznicam_kom niso matična, a jih kljub temu pogumno in vešče naselijo – bodisi v besedi ali gibu. Še posebej izstopa Nataša Živković, ki s suvereno in mirno prezenco zavzame oder Stare mestne elektrarne ter tako besedam kot gibom sledi v natančni in jasni izvedbi. Opozoriti velja tudi na scenografijo Urše Vidic, ki kljub realističnosti v Stari mestni elektrarni deluje organsko in podpira občutja, posredovana prek besedila, ter dramaturgijo predstave.

(Član žirije Benjamin Zajc se je iz debate in podelitve te nagrade izvzel.)

Ekipa Izrekanj posluša utemeljitev nagrade / Foto: Nada Žgank

Posebni omembi za mednarodna gostovanja

V Stari mestni elektrarni se vsako sezono zvrsti tudi veliko mednarodnih gostovanj, ki večinoma potekajo v sklopih različnih festivalov (Lutke, CoFestival, Mesto žensk, Mladi levi …). Žirija se je ob pregledu letošnjih mednarodnih gostovanj odločila, da s posebno omembo izpostavi dve gostovanji, ki sta po organizacijskih in vsebinskih vidikih pomenili ključni prispevek v slovenski uprizoritveni prostor.

Kompaniji S’Appelle Reviens za uprizoritev Pinocchio(live)#3, ki je v Stari mestni elektrarni gostovala v sklopu festivala LUTKE 2024.

Pinocchio(live)#3 je ambiciozna in estetsko dovršena uprizoritev, ki drzno premika meje razumevanja lutkovnega, gibalnega in intermedijskega gledališča. Gre za izjemno kompleksno organizacijsko-produkcijsko zasnovo, kakršne v slovenskem uprizoritvenem prostoru redko vidimo. Uprizoritev ne izstopa le zaradi svoje formalne izvirnosti in prefinjene režijske artikulacije, temveč tudi zaradi pogumne dramaturške poteze, ki v samo središče postavi enajst otrok, žive akterje procesa postopne preobrazbe v Ostržke. S svojo provokativno naravo, ki obenem odpira vprašanja identitete, manipulacije in transformacije, ter z estetsko in konceptualno doslednostjo uprizoritev nedvomno pomeni enega najizrazitejših in najbolj intrigantnih gostujočih dogodkov pretekle sezone.

(Član žirije Benjamin Zajc se je iz debate in podelitve te nagrade izvzel.)

Michaelu Turinskemu za uprizoritev Tvegani premiki, ki je v Stari mestni elektrarni gostovala v sklopu CoFestivala 2024

Michael Turinsky izhaja iz polja filozofije in lahko bi rekli tudi iz polja biologije – obe polji subtilno in intenzivno reartikulira skozi svoje telo. V delu Tvegani premiki/Precarious Moves pokaže, da ima v sebi zelo posebnega in ekskluzivnega »koreografa«, morda enega najzahtevnejših doslej; cerebralno paralizo. Skupaj z »njim ali njo« mu v tej predstavi uspe pokazati in nam tudi skoznjo razlagati, kaj koreografija v svojem bistvu je. Predstavi nam tudi nepričakovano, a dragoceno spoznanje, da imamo vsi določen primanjkljaj v svojih gibalnih sposobnostih. Ko je to tako izostreno, nežno in celovito poudarjeno kot v tem delu, se kot gledalci nenadoma znajdemo v novi – na moč privlačni skupnosti. Skozi velike gibe in še toliko bolj skozi mnoštvo najmanjših, posebnih, delikatnih in točnih gibov, ritmov in gest nam razkrije razumevanje, da sta ples in koreografija izkušanje poti, takšne, ki neusmiljeno izhaja in razmišlja iz lastnega telesnega kinetičnega znanja ter spretnosti skupaj z naravno nagnjenostjo h gibanju. Tako zastavljena pot ponuja obnovo konceptualnega polja koreografije in plesa kot estetske kategorije, ki je etično in politično globoko relevantna, zanimiva in neskončno pomembna.