Fun fact: imamo zvočno opisovalko!

Bunker na poti k večji dostopnosti predstav

V skoraj treh desetletjih delovanja se je Bunker iz produkcijske hiše razvil v organizacijo, ki poleg umetniške produkcije razvija tudi številne horizontalne programe – ti ustvarjajo pogoje za kakovostno umetniško delo, mednarodna sodelovanja in povezovanje umetnosti z najrazličnejšimi občinstvi. Bunker tako ni le producent umetniških del, temveč dejaven akter pri oblikovanju kulturne krajine, ki povezuje umetnost in kulturo z drugimi sferami družbenega življenja.

Naše delo vključuje vse – od kulturno-umetnostne vzgoje do sodelovanj v lokalni skupnosti in mednarodnem prostoru, od prizadevanj za sistemske spremembe do uvajanja majhnih izboljšav v lokalnem okolju. Vse prežema skupna nit: prizadevanje za dostopnost; umetnost za vse, umetnost vsaki_emu!

Dostopnost v kulturi razumemo široko: kot pluralnost umetniških žanrov, pristopov in izrazov, pa tudi kot občutljivost do skupin, ki imajo zaradi različnih okoliščin otežen dostop do umetnosti. Med našimi ključnimi programi sta kulturno-umetnostna vzgoja in skrb za finančno dostopnost – mnogi naši dogodki so brezplačni ali cenovno ugodni. Festival Mladi levi tako že vrsto let sledi načelu plačaj po zmožnostih – vsak prispeva, kolikor lahko.

Dostopnost uresničujemo tudi skozi medgeneracijsko sodelovanje. Odpiramo prostor mladim občinstvom ter ustvarjalkam in ustvarjalcem omogočamo pogoje za izobraževanje in prve profesionalne korake. Hkrati pa sistematično nagovarjamo tudi starejše – že več kot desetletje sodelujemo z Domom upokojencev Center – enoto Tabor, kjer skupaj snujemo umetniške projekte, jih vabimo kot občinstvo in vključujemo kot sogovornice_ke pri oblikovanju mestnih sprememb.

Posebno pozornost namenjamo dostopnosti za gibalno ovirane in osebe s hendikepom. V Stari mestni elektrarni, gledališču, s katerim upravljamo, smo namestili slušno zanko, naše publikacije pa vključujejo informacije o dostopnosti za gibalno ovirane. Hendikep razumemo ne le kot oviro ali izziv, temveč tudi kot emancipatorno temo, ki jo raziskujejo umetnice in umetniki, katerih dela produciramo ali gostimo. Eden od primerov je sodelovanje s plesalko Chiaro Bersani, ki je pri nas večkrat gostovala – včasih z deli, kjer v predstavo vključi lokalne gibalno ovirane ustvarjalke_ce, lani pa s predstavo, ki je izpostavila nedostopnost izkušnje narave za gibalno ovirane (Skupne krajine).

Vse pristope, s katerimi izboljšujemo dostopnost, poskušamo razvijati v sodelovanju z ljudmi, ki jih nagovarjamo – le tako se lahko izognemo napakam, nepotrebnim korakom ali celo kontraproduktivnim rešitvam.

Nov korak: zvočni opis predstav

Pred nekaj leti smo v Staro mestno elektrarno namestili slušno zanko, ki jo aktiviramo, kadar je to tehnično mogoče. Letos pa so nas k novemu koraku spodbudili primer dobre prakse Kinodvora, pobuda Sare Horžen, naše dolgoletne gledališke sopotnice, sodelavke, ustvarjalke, ter razpis Ministrstva za kulturo za povečanje dostopnosti. Odločili smo se preizkusiti zvočni opis za gledališke predstave – čeprav Bunker ne producira klasičnih dramskih del, smo za poskus izbrali predstave z določenim besedilom in časovnim potekom.

Producentka projekta je bila Maja Vižin, zvočna opisovalka pa Sara Horžen, ki je svoje izkušnje in opažanja zabeležila v prispevku:

Fun Fact: dostopnost Bunkerjevih predstav navdušuje

Velik aplavz ekipi zavoda Bunker ter ustvarjalkam in ustvarjalcem predstav Ich kann nicht anders in Fun Fact, ki so z navdušenjem naredili pomemben korak k večji dostopnosti slovenskega uprizoritvenega prostora.Septembra sta bili izvedeni prvi predstavi z zvočnim opisom, ki slepim in slabovidnim odpirata novo dimenzijo doživljanja umetnosti.

Zvočni opis v besede prevaja tisto, kar je na odru vizualno, a bistveno za razumevanje in doživetje predstave, tako vsebinsko, estetsko in dramaturško. Na rednih repertoarjih slovenskih gledališč (z izjemo redkih primerov v preteklosti, recimo SLG Celje) tak opis do zdaj ni bil dostopen.

Dve predstavi, dva pristopa

Kot zvočna opisovalka sem z velikim veseljem sprejela izziv opisovanja predstav, ki sta me že kot gledalko navdušili.Vsaka je zahtevala svoj pristop, uvodni del pa je bil pri obeh podoben: pol ure pred začetkom smo uporabnicam¹ predstavili prostor, oder, kostumografijo, rekvizite in scenografijo. Dragoceno je bilo tudi srečanje z igralsko ekipo, saj je to močno olajšalo spremljanje dogajanja.Ob tem smo razložili elemente, ki bi lahko presenetili ali vzbudili nelagodje. Uporabnice so e tako lahko sproščeno prepustile izkušnji.

Pri predstavi Ich kann nicht anders (21. september 2025, Športna dvorana Tabor) sem predstavo spremljala prek kamere v živo in jo opisovala prek mikrofona; uporabnice so opis poslušale prek slušalk. Pri tem običajno velja pravilo, da se opis ne prekriva z govorjeno besedo, vendar smo se zaradi zgoščenih dialogov in po predhodnem dogovoru tega mesta zavestno prilagodili.Opis je bil v tem primeru bolj formalen in dokumentarističen.

Sara Horžen med zvočnim opisovanjem v ŠD Tabor / Foto: Maja Vižin

Pri predstavi Fun Fact (27. september 2025, Stara mestna elektrarna) pa je bil pristop povsem drugačen. Prvi del predstave je zasnovan kot kviz, kjer je zaželen pogovor, zato je opis potekal v pogovornem slogu in neposredno pri mizah uporabnic. To je omogočilo tudi sprotna vprašanja in ustvarilo posebno obliko interakcije. V bolj gledališkem drugem delu je bil opis prilagojen vzdušju. Ob tišinah sem le na kratko šepetala razlage, ob močnih zvočnih ali taktilnih trenutkih pa sem bila glasnejša. Uporabnice so bile z izkušnjo zelo zadovoljne. Večina je prvič obiskala neodvisno gledališče, prvič srečala ustvarjalke in ustvarjalce in prvič vstopila v Športno dvorano Tabor ali Staro mestno elektrarno. Njihovi odzivi so dragocen vir za nadaljnji razvoj kakovostnih zvočnih opisov.

Ogled prizorišča in pogovor pred predstavo z ustvarjalkami in ustvarjalci v Stari elektrarni / Foto: Maja Vižin

Zvočni opis kot vključujoča umetniška praksa

Kot pravi ameriški strokovnjak Joel Snyder², je zvočni opis posebna oblika literarne umetnosti, sorodna poeziji – s skrbno izbranimi besedami slepim in slabovidnim prenaša vizualne podobe.Zato zvočni opis ni le tehnična pomoč, temveč nova plast umetniškega doživetja. Pripravljajo ga usposobljene osebe z občutkom za intepretacijo, dramaturgijo in percepcijo gledalcev, v sodelovanju z uporabniki samimi.³

Pri projektu smo sodelovanje zasnovali celostno: slepe in slabovidne osebe smo vključili ne le kot občinstvo, ampak tudi kot svetovalke za ustreznost opisov. Slovenija se je k zagotavljanju dostopa do kulture za invalide zavezala že leta 2008 z ratifikacijo Konvencije o pravicah invalidov, kar potrjujeta tudi Akcijski program za invalide 2022–2030 in Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031. Sodelovanje z uporabnicami in uporabniki je tako ključno za razvoj kakovostnih praks.

Po izvrstni in pozitivni izkušnji bo Bunker odslej predstavi Ich kann nicht anders in Fun Fact redno ponujal tudi z možnostjo spremljanja z zvočnim opisom, kar ga postavlja na pionirsko mesto med slovenskimi gledališkimi producenti. Naj bo to navdih tudi za druga gledališča in njihove ustvarjalke in ustvarjalce, da raziskujejo to področje, ga razvijajo in ustvarjajo priložnosti za nove dimenzije doživljanja njihovih predstav, ob katerih bodo vzneseno vzklikali: “Ich kann nicht anders! / Ne gre drugače.«

Sara Horžen

Pogled naprej

Po izkušnji z zvočnim opisom in na podlagi odzivov uporabnic smo se v Bunkerju odločili, da bomo v prihodnjih letih v vsaki produkciji – in kolikor bo mogoče tudi v okviru festivala Mladi levi – zagotovili sredstva za zvočni opis, uporabo slušne zanke in znakovno tolmačenje. Poskusa sta nas spodbudila tudi k razmisleku o dostopnosti otroških in mladinskih predstav, saj je ena izmed obiskovalk rekla, da tovrstno spremljanje predstav terja nekaj prakse, navajanja … In ker razvijamo različne prakse kulturno-umetnostne vzgoje, ki deloma podpirajo prav to – čim več različnih stikov z umetnostjo, bi bilo seveda nujno, da z dostopnostjo za osebe z različnimi oviranostmi poskrbimo pri umetniških delih, ki so tudi za otroke in mlade. Tudi tu imamo nekaj svetlih zgledov – recimo Kinodvor in pa RTV Slovenija.

Za pomoč pri pilotnem projektu se zahvaljujemo Ministrstvu za kulturo za finančno podporo, Sari Horžen za pobudo in sodelovanje, Kinodvoru za navdihujoče prakse in izposojo slušalk ter Mihi Golobu iz SLG Celje za delitev izkušenj in primerov dobre prakse. Še posebej se zahvaljujemo celotnima ekipama predstav – Katarini Stegnar, Branku Jordanu, Primožu Bezjaku, Andreju Petrovčiču, Juretu Vlahoviču, Dušku Pušici … Zahvaljujemo se tudi Mateji Vodeb iz Službe za dostopnost na RTV Slovenija, Sabini Dermota in Gaji Beč, ki so sodelovale kot svetovalke.

Dostopnost ni vedno vprašanje množičnosti ali širokega dosega – včasih gre za to, kako omogočiti umetniško izkušnjo vsakemu posamezniku. Morda nemogoča naloga – a vsekakor vredna poskusa.

1: Predstavi z zvočnim opisom so spremljale osebe ženskega spola, zato uporabnice. 2: https://audiodescribe.com/wp-content/uploads/2022/09/fundamentals_of_ad.pdf 3: Povzeto po intervjuju z Matejo Vodeb, vodjo Službe za dostopnost na RTV Slovenija: https://www.zveza-slepih.si/rikoss/wp-content/uploads/2019/03/ko_slika_postane_beseda.pdf