Tudi črvi so goli, ko rijejo po zemlji

Primerjava uprizoritev Fenomenalna realnost: prvi del kolektiva Beton Ltd. v odstopu in Oče na večerji Gaye de Medeiros, ogledanih 23. 8. 2026 v Stari mestni elektrarni in 24. 8. 2026 v Španskih borcih.

Golota nas spremlja celo življenje, vsepovsod in kjerkoli. Ne moremo se je znebiti, lahko jo le prekrijemo. Družba, ki tabuizira goloto, nas odtujuje od sveta in nas samih. Normalizacija te človeške danosti se lahko izvede na različne načine. To lahko vidimo v predstavah Fenomenalna realnost in Oče na večerji. V obeh primerih se golota uporablja kot način prikazovanja umetniške misli, ki ne potrebuje besednih razlag in s tem uteleša prisotnost nastopajoče, ki se razlikuje od prisotnosti, ki se izraža, ko je golo telo prekrito z oblačili. Soočenje z goloto na odru nam omogoča spremeniti pogled na telo in s tem odkrivati novo dojemanje tega, kaj pomeni biti človek. Z goloto na odru dosežemo različne učinke. Kaj so možni konteksti golote? Ali lahko z goloto ustrahujemo? Ali lahko z goloto ustvarjamo varen prostor? Kdaj z goloto izvajamo moč? Kdaj je golota izraz svobode in sprejemanja? Predstavi se vsaka na svoj način dotikata tega tabuja golega telesa.

Fenomenalna realnost nam s prvim prizorom predoči starejšo generacijo igralcev – tedaj še oblečene – Katarino Stegnar, Branka Jordana in Primoža Bezjaka. Zaporedoma se pojavijo na odru in vsak začne svoj navidezni odvečni dolgčas polniti s tolčenjem plavalnih črvov ob tla, steno, stole ... in predmete okoli sebe s faličnim penetriranjem. Nasilje udejanjajo v nemoči ob soočanju z nesmislom danega trenutka in lastne neuporabnosti. 

Po prvem prizoru se starejši igralci znebijo svojih oblačil in do konca predstave ostanejo goli. Redkobesednost performerjev med celo predstavo telesom na odru pridodaja težo. Mlajši igralci, Maja Kunaver, Čarna Lampret in Peter Podgoršek, ki se jim tedaj pridružijo na odru, pa do konca predstave ostanejo oblečeni. Trki mlajše generacije s starejšo v deljenem fizičnem prostoru odra mlajše igralce povsem otrpnejo, starejši pa svoje mahinacije na videz neobremenjeno stopnjujejo.

Foto: Nada Žgank

Slačenje starejših igralcev deluje kot važenje: »Glejte, kako smo čustveno zreli, da smo lahko na odru tako dolgo tako goli in nas prav nič ni sram. Zakaj pa je vas sram? Saj ste vendar oblečeni!?« Gledalci njihovim redkim šepetajočim besedam pripisujemo vsebino miselnih procesov, ki jih nikoli niso izrekli. V mislih smo jih kljub temu skušali ubesediti, dokler nam ob koncu predstave niso predvajali podnapisov prej izrečenih navodil, s čimer so sugestirali banalnost in nedolžnost njihove domnevne skupinske dinamike.

Nasilje, kakršno starejši igralci nad predmeti in fizičnim prostorom izvajajo s plastičnimi črvi, nad mlajšimi igralci izvajajo z goloto in s pogledi. Medtem ko predmetom golota ne pomeni nič, kot tudi ne navzočnost in pogled človeka, sta pri človeku dovolj beseda in navzočnost golote, s katero vplivamo na obnašanje in počutje ljudi in jih, v primeru Fenomenalne realnosti, spravljamo v nelagodje. Zlasti, če postavljamo prikazovanje perverzij, kot so uriniranje, penetracija in spolno občevanje – pri čemer ni jasno, ali gre za izražanje spolnosti ali posilstvo – v kontekst pornografskega seta. S tem se obračamo bolj v smer stigmatizacije sramu pred slačenjem, ne pa k normalizaciji golote. 

Gaya de Medeiros se je golote lotila drugače. Že v prvem prizoru izvede glasovanje o tem, če hočemo, da predstavo odigra oblečena ali gola; prevlada slednje. Spodbudi tudi nas, da se slečemo, če le čutimo željo po tem. To skromno dejanje omogoči, da se kot občinstvo z njo hitro povežemo, saj smo, kot omeni na začetku, vsi pod oblekami goli. Ko s sebe odvrže oblačila, svojega telesa ne »osvobodi«. Osvobojeno telo je imela že prej, ko je bila še oblečena. Kot transženska se je namreč osvobodila pričakovanj, ki jih družba nalaga moškim. Okove teh norm v predstavi nazorno uprizori na podlagi filmske reference, plemenskega obreda in popularne kulture.

Zavoljo pristne izvedbe de Medeiros iz publike na oder povabi moško socializirano osebo srednjih let in z njim odigra dialoge, v katerih s pozitivnim odnosom, ki ga goji do golega telesa, naslavlja vprašanja, kot so: »Ste kdaj videli svojega očeta golega? Ste opazili, da sem nekoč bila moški? Ste opazili, da sem zdaj transženska? Po kakšnih znakih ste to prepoznali?«  Položaj, ki bi lahko postal neprijeten, se izkaže kot zdrav način soočanja. De Medeiros brez sramu nastopa na odru in »oče« ji brez sramu odgovarja na vprašanja.

Foto: Nada Žgank

V predstavi vidimo serijo prizorov, ki jih inscenirata de Medeiros in njen gost. Najprej prizor iniciacije, kjer so mladi fantje, da bi postali »pravi moški«, prisiljeni držati roko v rokavici, polni mravelj z nestrupenimi, a sila bolečimi ugrizi. Po tem vidimo policijsko zasliševanje dominantne ženske, navdihnjeno s prizorom iz filma Prvinski nagon, na koncu pa smo priča še ropu. Vsem prizorom je skupen izraz moškosti, ki šibkost in strah prekrije z nasiljem. Tako kot si tudi telo prekrijemo, ker nas je strah, da ga okolica ne bi sprejela. 

Mogoče se zato »oče« in nihče iz občinstva ni slekel. A nič za to. Ker smo s performerko sobivali v intimnem udobju, smo njeno golo kožo začeli razumevati kot samoumevno. V ospredje je stopila vsebina, ki jo je performerka želela predati, torej pogled in refleksija moškosti, ki smo ju skupaj predelovali na odru. Golo telo s tem ni prostor konfrontacije, ampak pridobi pomene opolnomočenosti, sprejetosti in ljubezni.  

Lektorica: Tina Geč

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.