top of page
  • Jaka Bombač

Tip! – ne bodi hlapec oči

Refleksija performansa Druge kože (DISKOlektiv, 12. 3. 2024)


Že ptički na vejah čivkajo, da živimo v okulocentrični civilizaciji, ki vse stavi na dobro preglednost in jasnino vidnega polja. Zgodba gre, da so se naši daljni predniki premikali po vseh štirih in gledali predvsem v tla – njihovo vidno polje je bilo omejeno na črve, bilke, mravlje, gobe, njihov nos pa je še pridno zaznaval raznolike odtenke užitnega in neužitnega. Ker so bile dlani večino naše dolge zgodovine namenjene premikanju, ples pa je večino moderne zgodovine moral ugajati očem, smo verjetno ena izmed prvih modernih generacij, ki se odkrito sprašuje o tem, kaj je dotik (in kaj je razlika med tipom in dotikom) – lahko me popravite.

Ko so se dlani osvobodile svoje prvotne funkcije, so takoj dobile ducat novih: izdelovanje orodij, metanje, kazanje, sporazumevanje (z gestami) itd. Vedno neka funkcija, funkcija, funkcija. Ko so se dlani osvobodile tal, so se tudi oči povzdignile na višjo ravnino. Tako so lahko pregledovale, secirale in posvojile »ptičjo perspektivo«. Takšna je zgodba: živimo zgodovino oči, tip pa je njihov hlapec, tako da sploh nikoli ne more postati dotik. Precej žalostna zgodba.


Tip je visoko zanemarjen in podcenjen čut: tako zelo, da se je še glagol »tipati« postopoma preselil v domeno vida (»tipati z očmi«, rečemo, ko nekaj pregledujemo ali pa ko naša očesa trzajo ob poskusu osredotočanja na neki objekt v daljavi). Ko znanca ob pozni večerni uri in po nekaj popitih pijačah vprašamo, brez katerega čuta bi najteže shajal, nam verjetno odgovori, da brez vida ali sluha; ko govorimo o različnih učnih tipih (besedna igra nenamerna), pa večinoma omenjamo vizualnega in kinestetičnega (gibalnega). A tip v teh primerih verjetno ni zanemarjen zato, ker ga nihče ne mara, ampak zato, ker nam je vsem tako zelo samoumeven. Ker je, v nasprotju z vsemi ostalimi čuti, dobesedno povsod okoli nas! Lahko bi rekli, da je tip to, kar smo, prvi pogoj vseh ostalih čutov. Ni omejen na perspektivo ali koordinacijo, ampak je vseprisoten in razširjajoč nas v prostor, svetovljanski v pravem pomenu besede; je naša koža kot naša najlepša obleka.

Tip ima »dva obraza«: funkcionalnega in senzoričnega. Če postane suženj oči, se njegov drugi obraz povsem porazgubi, »dotikati se« pa postane abstraktni glagol (»film se me je res dotaknil«) ali celo statični pridevnik (»this film was so touching!«). DISKOlektiv nas v Drugih kožah (ob soperformerkah Lizi Šimenc, Tini Valentan in Sari Janašković) poskuša osvoboditi te zasužnjenosti, ki v dobi gledanja (televizije in drugih ekranov) postaja vedno bolj zakoreninjena v našo kulturo in v naše zdravorazumske intuicije. Podobno kot v Časnih plesih smo tudi tokrat gledalci povabljeni, da postanemo performerjevi soigrači, le da je vloga koreografa tam podeljena času, tu pa dotiku. »Če vam kaj ni jasno, vprašajte dotik,« nam DISKOlektiv naznani v začetku predstave. In nadaljuje: »Ja… v tej predstavi se bomo predvsem dotikali!« Ob tem pa se tisti bolj sramežljivi med gledalci zdrznemo – najbrž zaradi povsem razumljive intuicije, da je dotik intimna stvar.


Foto: Giovanni Croce


A kot se izkaže, performans niti ni namenjen toliko dejanskemu dotikanju kot vzpostavitvi prostora, v katerem je dotikanje možno. Posedemo se okrog performerk-plesalk, ki zaprejo oči in se začnejo gibati po prostoru, povsem neobremenjene s tem, ali se bodo med izvajanjem srečale s kakšnim drugim telesom. Če do tega pride, se prepustijo sporočilom, spontano porajajočim se v srečanju teles: če se drugo telo odzove, so z njim pripravljene zaplesati, če pa se odmakne, se tudi same oddaljijo in nadaljujejo gibanje v druge smeri. Če se telesa srečajo, tudi ni nujno, da ves čas vztrajajo v isti formi: svobodna so, da se po nekaj skupnih gibih drug od drugega oddaljijo in naprej raziskujejo. Po nekaj deset minutah se v dvorani vzpostavi vesolje priložnosti za srečanja, po katerem nas DISKOlektiv vodi z namigi:

–       »če se z levo roko dotaknem desne, potem se tudi z desno dotaknem leve«,

–       »dotik je vsepovsod okoli nas; morda se ne zavedate, a tudi če se trenutno ne dotikate drugih ljudi, se jih dotikate prek tal, dotikate se jih prek zraka, tako kot se oni dotikajo vas«.


Performans nas ne poziva le k dotikanju (sebe, drugih, tal, zraka), ampak tudi k drugačnim načinom gledanja. To počenja v dveh smislih, »konkretnem« (gledanje z očmi) in »abstraktnem« (gledanje kot pasivna telesna dispozicija). Najprej nas eksplicitno (prek navodil, ki jih poetično podeljuje DISKOlektiv) pozove k eksperimentiranju z različnimi ritmi odpiranja, pripiranja in zapiranja oči. V vsakdanjem življenju smo vajeni imeti oči vseskozi odprte, tako rekoč »na pecljih«, ker vselej nekdo ali nekaj (reklama, jumbo plakat, klic, sporočilo, všeček, čustva, ki jih beremo iz obrazov drugih ljudi, politična katastrofa, močna izjava, padla zvezda) zahteva našo pozornost. Performans pa nas pozove k videnju brez gledanja: »zaprite oči, jih ponovno odprite, poglejte okrog sebe, v domišljiji poustvarite videnje, zaprite oči, glejte s kožo, občutite druge prek tal, prek zraka«.


Takšna vrsta gledanja nima nobene uporabne oziroma utilitarne vrednosti: DISKOlektiv ne implicira, da se bomo zaradi gledanja s kožo počutili bolje, da bomo bolj sprejemajoči do samih sebe, da se nam bo znižala raven anksioznosti, da se bomo na ta način odprli svetu ali pa da bomo premagali svojega notranjega saboterja. Saj je poanta ravno ta, da je tip edini čut, ki ni nagnjen k razločevanju, k nenehnemu analiziranju razmerja med stroški in dobrobitmi (t. i. cost-benefit analysis), v čemer je povsem nasproten vidu, ki je nenehno na preži za priložnostmi, zato nenehno strukturira in hierarhizira.


Tip je edini čut, ki po definiciji ne more biti koloniziran, saj se povsem sami odločamo, česa se bomo dotaknili in ali se bomo tega dotaknili s prstom (kazalcem, mezincem, prstancem), dlanjo, podlaktjo, nadlaktjo, zgornjim delom hrbta, spodnjim delom hrbta, palcem na nogi, nosom, celo z očmi, lasiščem. Torej, tip je edini čut, ki je tako rekoč večdimenzionalen, saj ni omejen na mehaniko enega organa, ampak se razprostira organsko in v vse smeri. Poleg tega pa preseže togo delitev na subjekt in objekt (ko se leva roka dotakne desne, se tudi desna dotakne leve), ki v sodobni tehnološki družbi postaja vse bolj trdovratna – čeprav je že veliko filozofov v zadnjih nekaj desetletjih razvozlalo in dešifriralo njene nevarnosti. Preseganje te dihotomije je primarno stvar naših telesnih dispozicij (ne pa stvar teorije): izhajati mora iz naše pripravljenosti vsaj občasno izstopiti iz modusa gledanja, ker nenehno gledanje ustoliči razločevanje na subjekt in objekt, s čimer povsem neopazno podkrepi naš kapitalistični individualizem. V dobrih starih sedemdesetih in osemdesetih letih – ki jih žal sam nisem doživel, a hvala bogu za internet – smo še imeli družbene kritike, ki so se bombastično upirali ekranski mrzlici (Marshall McLuhan, Terrence McKenna), danes pa večina kritikov težave išče drugje. Morda pa zaradi kompleksnosti sveta teoretski konstrukti ne delujejo več – morda nam preostane le še to, da teorijo preselimo navznoter, v telo.


V drugem delu predstave se dotični dogodek še malce razplasti: performerke iz zaodrja v dvorano prinesejo dve roli šumečega plakatnega papirja in neke mehke tkanine, s čimer našo pozornost preusmerijo k sozvočju dotikanja in poslušanja. Ko dotik prevzame primat, čuti prenehajo biti sužnji pogleda, kar pomeni, da prenehajo igrati funkcionalno vlogo pridobivanja informacij iz okolja: niso več »mediji« (konotacija posredovanja), ampak postanejo večdimenzionalni znanilci bivanja, uprizarjajoč navznoter ravno toliko kot navzven. Ustvari se povratna zanka med skupkom teles in svetom (bivanjem), ki jo lahko prekine samo uprizarjanje za pogled: in večkrat med performansom, sploh v zadnjem delu, se to (uprizarjanje) tudi zgodi, a nič za to, saj nismo popolni, privajenost na samoreprezentacijo pa je v sodobnem svetu tako trdovratna kot madež rdečega vina na beli tkanini.


So Druge kože performans, plesna predstava, instalacija ali celo »delavnica«? Zdi se, da nas dogodek kliče k ozaveščanju lastnih teles in medprostora med njimi, vendar to še ne pomeni, da bi se takšno ozaveščanje moralo dogajati vsak teden ali mesec, na kar namiguje format »delavnice«. Če se dogodi zgolj vsake toliko, smo vsaj pozvani, da senzibilnost, ki jo sprovocira dogodek, ohranimo sami zase in v različnih okoliščinah: saj to ni skupek tehnik, ampak stanje bivanja, na katerega obstoj moramo biti predvsem vsake toliko časa opomnjeni, saj se sicer porazgubimo v zahtevah sodobnega sveta po (hiper)funkcionalnosti. Zame Druge kože kljub svoji hibridnosti ostajajo performans, le performans drugačne vrste, namreč takšen, do katerega imamo dostop vedno in povsod, saj je najbolj naš, hkrati pa najbolj skupen: tiho nam prišepetava, da bomo – če bomo znali ostati s samimi seboj, v svoji koži, če ne bomo vedno znova pobegnili v gledanje – znali obsta(ja)ti tudi z drugimi.

 

Comments


bottom of page