Krpanje nevidnega

Iz parka Tabor se je nekega poznopoletnega dne po soseski razlegala glasba, kakršne v mestu, še posebej pa na prostem, ne slišimo več pogosto. Tisti, ki ga je radovednost premagala, je pod krošnjami pred Domom upokojencev Center zagledal izvezen zemljevid Ljubljane z okolico, pred njim pa ploščad, na kateri so le nekaj trenutkov kasneje pod vodstvom plesnega mojstra Branka Potočana zaplesale babice in dedki. Zemljevid, ki je morda na prvi pogled deloval kot kulisa, pa je bil veliko več kot zgolj dekoracija: nastal je namreč v okviru projekta Krpanje nevidnega avtoric Bojane Kunst in Ivane Müller. Izhajajoč iz vprašanja »Kako je mogoče zakrpati nevidne rane mesta?« sta se umetnici več mesecev srečevali z različnimi posamezniki, skupinami in družinami, ki so jima nato pripovedovali o svoji preteklosti in prihodnosti v odnosu do mesta, v katerem so odraščali oziroma živijo.

Prav prihodnost je tista, o kateri jih, kot je poudarila Bojana Kunst, nihče skoraj nikoli ne sprašuje; in vendar so polni idej o mestu, ki ga bo ponovno prevzela narava, o živalih, ki se vračajo, in o skupnem bivanju, ki smo ga v zadnjih stoletjih postopoma pozabili. V sodelovanju z Ano Čigon so tako nastale risbe, ki Ljubljano prihodnosti prepletajo z naravo. Del projekta je bila tudi delavnica pisateljice Jedrt Maležič, ki je mesto preučevala skozi oči trans udeležencev, katerih urbani popravki se bodo v prihodnjih mesecih prav tako znašli na pokrpanem zemljevidu. Projekt pa se ni začel v Sloveniji, temveč je bil v več različicah izveden tudi po drugih državah, med drugim na Portugalskem in v Franciji. Naselja so povsod odraz njihovih prebivalcev in za mnoge so prav »nevidni« deli tisti, ki jih najbolj oblikujejo, zato so želele avtorice s projektom javnosti približati dele, ki jih sicer morda ne bi poznala, obenem pa jim pripisati vrednost, ki si jo zaslužijo.

Spomini na mesto, pravi Bojana Kunst, delujejo na osebni ravni, saj si jih prebivalci zapomnijo predvsem po dogodkih, ki so jim tako ali drugače krojili vsakdan. Pod vodstvom umetnice Petre Korent so potekale delavnice vezenja, kjer so udeleženci spomine vizualizirali s krpanjem na zemljevid. Tako lahko na njem najdemo vse od svaril pred kraji, »kamor je bolje, da ne gremo«, do tistih, »kjer smo skupaj molzle krave« ali pa »kjer smo pokopale Koro in Lojzeta«. So tudi kraji, »kjer lahko slišimo parjenje zaprtih levov«, pa kjer so gobe, za katere se ne sme razvedeti, »kjer se lahko naslonimo druga na drugo« ter »kjer vedno plešemo«. Prav ples je bil med posameznimi srečanji najpogosteje omenjan motiv, saj je starejšim okrnjena mobilnost pomenila konec določene svobode, ki je bila v še tako hudih časih sicer zmeraj na voljo. Avtorici sta se zato odločili, da bosta projekt z upokojenkami in upokojenci sklenili prav s plesom.

Foto: Nada Žgank

Morda je bilo sprva komu nerodno, zvoki Pestnerjeve 30 let in Slakove V dolini tihi pa so hitro premamili tudi tiste bolj sramežljive. Prostovoljci so poprijeli za vozičke, hojice so se zapeljale na plesišče in že smo sledili koreografiji, ki jo je za nas pripravil plesni mojster. Plesanju v krogu je sledila nekakšna četvorka, nato pa valček ter prosti ples vse do poznih popoldanskih ur. Poleg nasmejanih obrazov plesalcev je bilo najlepše videti mimoidoče, ki so se med odkrivanjem Ljubljane ali družinskim sprehodom ustavili, da bi nas spodbujali.

Čeprav mesto sestavljajo raznovrstni ljudje (in bitja), pa številni v diskurzih o njem ostajajo nevidni – ali vsaj neslišani –, zaradi česar je priložnost za izraz ena izmed najpomembnejših stvari, ki jih lahko podarimo. Tisti, ki smo mobilni, pogosto pozabimo, kako hitro se lahko življenje spremeni, ko te na videz samoumevne danosti ni več, obenem pa je staranje dejstvo, ki mu ne more ubežati nihče. Pripovedovati zgodbe, zaplesati skupaj in se obenem držati za roke je nekaj, kar potrebuje vsak izmed nas, saj smo vendarle družabna bitja; in kje je to bolje storiti kot pod krošnjami dreves, v mestu, ki nas je zaznamovalo in ki smo ga s svojim življenjem oblikovali tudi sami.