»Me tega ne znamo, ker smo odraščale v drugem stranišču«

Doživljanje instalacije Rožice in pivo na festivalu Mladi levi 2025

Na festivalu Mladi levi letos ni manjkalo interakcije z občinstvom, s čimer mislim na neposredno in tudi posredno izmenjavo. Primer slednje je instalacija Rožice in pivo, ki sta jo avtorici Ajda Pirtovšek in Čarna Lampret postavili kar na stranišču Stare elektrarne. Obiskovalci smo si jo bili tako, če smo želeli na toaleto, hote ali nehote prisiljeni ogledati, zaradi njene narave pa se posledično soočiti tudi z marsikaterim delom sebe in družbe, ki se nam sicer morda zdita samoumevna.

Ker se s prijateljico identificirava kot osebi ženskega spola, sva najprej stopili na temu ustrezno označen WC. Prepoznali sva ga namreč kot prostor, v katerem nama je dovoljeno biti to, kar sva, ter se v miru razgledati naokoli, ne da bi imeli zaradi tega s kom težave. Na polici so bile kot v frizerskem salonu lično zložene revije, med katerimi je prevladovala Ona, spremljali pa so jo izvod Elle, Vogue, Burde, Nove in Razvedrila. Slednje me je kot veliko oboževalko križank še posebej nasmejalo, saj njegova prisotnost še zdaleč ni tako naključna, kot se morda zdi; v njem sem namreč v letih reševanja videla ogromno zadetkov, kot je »neumna, nespametna ženska«, zmeraj vezanih na negativno ter karikirano prezentacijo žensk, na moške vezane definicije pa so ostajale v domeni vodij, »očakov« in podobnega. Poleg tako imenovanih »ženskih revij« so bile na polici knjige, katerih vsebina je zajemala vse od bajk in pravljic, značilnih za naš prostor, pa do literature za mlade in odrasle.

Foto: Nada Žgank

Iz radovednosti sem prebrala nekaj njihovih opisov ter se bila prisiljena soočiti s tovrstnimi stereotipi: knjiga opisuje Božidarja kot »strašansko grdega, če ne kar nagravžnega« fanta, ki pa je »nadvse zvedav in pameten dečko«. Ustavimo se za trenutek pri tem in pomislimo, ali je res sprejemljivo, da delo pod imenom ter jamstvom kakovosti ugledne založbe opiše posameznika kot »nagravžnega«? Druga protagonistka je Trandavilja, ki velja za »njegov totalni negativ: deklica nadzemske lepote, a tako zamaknjena in umaknjena v svoj svet, da jo imajo ljudje za neumno kot noč«. Roman, ki sicer v nekem drugem kontekstu ne bi bil videti prav nič posebno, pa je skozi prizmo instalacije jasno nakazoval, kako družba dojema posameznika v odnosu do njegovega spola in vloge, ki temu pritiče: za moške ni pomembno, ali so lepi, jasno pa je, da morajo biti pametni – ženski ideal je po drugi strani neopisljivo lep, vendar pa pogosto žal z glavo v oblakih namesto v resničnosti (= neumen). Kot pika na i so to še dodatno potrdili izrezki horoskopa, ki naj bi ga še posebej rade brale prav ženske, pogosto označene za naivne in vraževerne, moški pa so racionalni – oni namreč ne potrebujejo dodatne potrditve, da bi verjeli vase, saj vanje nihče že 5000 let ne dvomi.

Po stenah v notranjosti prostora so bili nalepljeni nostalgični izrezki iz revije PIL, v katerih avtorice oziroma avtorji med drugim pojasnjujejo, »kako veš, da je vate«, ali pa skozi pop hit Espresso predstavljajo njegovo avtorico, popularno pevko Sabrino Carpenter, kot »zasvajajočo«, »nagajivo«, »samozavestno« in »spogledljivo«, kar zvezdnico reducira na simbol poželenja, njeno delo pa na trivialen poskus flirta. Podobno dobronameren, a rahlo kisel efekt so imela sporočila na ogledalih, kjer sem poleg svojega odseva zagledala besede »lepa si«, obdane z odtisi šminke, z rožami in srčki; pa »slay queens« na sušilcu za roke, »močnejša si, kot si misliš«, »ostanimo doma« (???) in »draga, ne pozabi se najprej zaljubiti vase« – sporočila, ki skozi navidezno opolnomočenje deklet utrjujejo že omenjene ideale lepote, obenem pa pričakovanja pridnosti, prijetnosti in dosegljivosti, ki jih družba rada pripisuje ženskam. Obenem pa tovrstna sporočila, pa najsi še tako pozitivna, delujejo zgolj kot obliž na rano več tisoč let patriarhalnega zatiranja.

Avtorici pa se nista ustavili tu: spet na drugi steni so visela navodila za kontracepcijske tablete Sibilla, kjer so bile podčrtane informacije v zvezi s potencialnimi škodljivimi posledicami uporabe, kot so na primer debelost, nihanje razpoloženja in krvni strdki. Ti so za številne ženske žal samoumevno tveganje, če si želijo zagotoviti svobodo odločanja. Zaščita za moške s podobnimi stranskimi učinki pa ne obstaja oziroma se od nikogar ne pričakuje, da jo bo uporabljal.

V nasprotju z ženskim je do vhoda v moško stranišče vodila puščica, nad katero so bile s svarilnim trakom oblikovane besede »za prave dece«. Obiskovalec je lahko že na daleč zagledal napihnjeno Ančko, ki je v kotu prevpraševala svojo uporabno vrednost, kitaro brez strun in kaos zmečkanih robčkov, praznih lončkov in pingpong žogic. Stranišče je bilo polno iger, od beerponga do plastičnih pištol in pikada. Kako zabavno, sem vzkliknila prijateljici, nato pa se potožila, da se nikoli nisem naučila dobro metati. »Me tega ne znamo, ker smo odraščale v drugem stranišču,« je pomenljivo odvrnila ona. Edina znaka, ki sta morda nakazovala, da sta instalacijo pripravili punci, sta bila hudomušen poster volka na steni stranišča, pod katerim je bilo na lepilni trak s svinčnikom napisano »alfa«, ter merilni trak, privezan na enega izmed pisoarjev.

Ker se na moškem stranišču nisva smeli zadrževati predolgo – WC je bil vendarle normalno v rabi –, sva se vrnili na ženskega, da bi si izmenjali misli. Četudi sva družbeno spadali tja, se je del naju počutil bolje pri fantih, saj sva bili tam razbremenjeni pričakovanj in poskusov ukalupljanja. To pa ne pomeni, da tega niso bili deležni tudi fantje, in sicer na prav tak, če ne celo bolj agresiven način. Želja po prehodu iz enega stranišča v drugo je v resnici torej delovala kot poskus upora proti delu sebe, če si želimo sprejemanja družbe, njenih vrednot ter idealov. Prav slednji namreč predstavljajo ideje, ki ne izhajajo iz posameznika, temveč so mu pogosto vsiljene, ali pa so avtomatsko posvojene kot način soobstajanja z drugimi. Težava je v tem, da čas in energija, ki sta potrebna za ohranjanje ustrezanja določenim idealom, dopuščata bore malo prostora za sebi iskreno, svobodno izražanje, eksperimentiranje in gradnjo kompleksnega posameznika, ki ne spada v tradicionalne kalupe družbenega spola. Če pa se najdeta pogum in podpora za individualen razvoj, je prav okolica pogosto tista, ki rada izloči oziroma poskrbi, da v primeru družbene neustreznosti iz nje sčasoma izločiš samega sebe.

Karikirano binarna in družbeno klišejska instalacija tako na humorističen, obenem pa izjemno provokativen način prikazuje, da je resnična svoboda v tem, da znaš prepoznati dele sebe v vseh kontekstih: da se lahko torej do neke mere poistovetiš s tropi obeh stranišč, vendar si obenem to, kar si, ne ideja, ki ti jo pripisujejo drugi. Četudi je o teoriji spolov in družbenih vlogah napisanega ogromno, so tovrstni projekti tisti, ki nam pogosto pridejo najbolj do živega, saj imajo moč, da se z nekaterimi vidiki identitete soočimo najprej podzavestno, s prehodom vseh obramb, ki si jih sicer v želji po varnosti, miru in sprejemanju vsakodnevno postavljamo. Samo tako lahko stvari sčasoma tudi ozavestimo in se obenem opogumimo, da potisnemo ideje na stran in se posvetimo iskanju resničnega jaza.