Refleksija predstave Pesem, ki jo je pel moj oče Wichaya Astamata, uprizorjene 19. avgusta 2022 v Stari mestni elektrarni.
Dolgo se že nisva slišala. Ne bom začel kot v novinarskih člankih, kjer bi moral v prvem stavku vse pojasniti in potem bi ostalo sledilo iz njega kot lepo pospravljen pribor v predalu. Ne bom začel kot v hollywoodskih filmih ali pa v dramskem gledališču. Saj veš. Tam vsak lik nekaj hoče. Spremeniti ali izboljšati svet. Postati bogat. Osvojiti trofejno samico. Ali samca. Ta jajca. In vsak stavek mora premakniti akcijo naprej, kot da se bo z govorjenjem kaj spremenilo. Temu rečejo realizem, čeprav realnost ni taka. Tudi naši pogovori niso taki. Saj veš, srečava se, ko se srečava. Kako kaj oče, rečeš. Kako kaj tvoji otroci, rečem. Odgovore poznava že vnaprej. Pa saj se ne pogovarjava zato, da bi kaj izvedela. Ali spremenila. Pogovarjava se, da sva skupaj. Da pleteva vezi, ki nama služijo kot sidrišče pred večnim odtekanjem časa in kot zatok pred družbenimi naplavinami, ki naju bodo oba nekoč prekrile.
Foto: Nada Žgank
Zadnjič sem gledal tajsko predstavo, kjer se brat in sestra srečata vsako leto na obletnico očetove smrti. Naslov je Pesem, ki jo je pel moj oče, ker je njun oče baje pel pesmi. Ali pa je to izgovor, da zavrtita skladbe, kot mi zavrtimo tisto našo. Saj veš, glasba odpre zaprte sobane spomina in pripelje nazaj čase, ko smo bili več skupaj. In tudi pogovori v predstavi niso bili resnični, ker bi govorili o tem, kar se je ali bi se lahko res zgodilo. Bili so resnični, ker so se razpredali, kot se res razpredajo naši pogovori. Malo smo tiho. Posmrkaš. Kako kaj s tabo? Se spomniš tistega takrat? A nimaš več tistega avta, tisti je bil dober. Kot se v naših pogovorih nič novega ne zgodi, se tudi v predstavi nič novega ne zgodi. Nemara naša kultura preveč poveličuje velika dejanja, velike akterje in velike spremembe. Ter si ne upa priznati, kako se večino časa vrtimo v enih in istih vzorcih. Nekatere smo si izmislili sami. Drugi so družinski. Tretji družbeni. Četrti iz pamtiveka, kot recimo prazniki ali kaj narediti z mrtvimi. Saj veš.
Saj veš, da ne hodim rad z vami v kino, ker se mi ni ljubo pretvarjati, da ne sedim v temi na naštancanih stolih. In ker se nerad identificiram s filmskimi liki in nočem vlagati v njihov srečni konec. In da se izogibam realizmu, ker ni realen, pač pa le reducira realnost na najnižje skupne imenovalce in družbeno prepoznavne znake. Všeč mi je, ko je realizem lahko tudi to, da res sedim v gledališki dvorani in res gledam igralce. In da se četrta stena, če že ne izgine, vsaj porozno raztopi. Kot so se v Pesmi, ki jo pel moj oče sence odrske scenografije prelivale čez prve vrste publike. Kot se je skozi odrski govor razprlo okostje naše družbene ujetosti in vzorcev, ki smo si jih spletli sami. Ne preko znakov, ampak preko logike v ozadju, ki jo je naše nezavedno zavohalo med vrsticami in prepoznalo kot realno. V svetu, kjer je tudi junak, ki spreminja svet, le še eden od klišejev, v katere smo ujeti, je naš edini izhod zavrteti pesem in gledati vrteče se odbleske disko kugle. Kot ko mi zavrtimo tisto našo, ko se srečamo.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.