• Zala Julija Kavčič

Letiletiletileti…

Updated: Aug 30

Recenzija predstave Ljubezen, perje in Javier Solis Daniela Victorie, uprizorjene 20. in 22. avgusta 2022 v ŠD Tabor.


Let albatrosa je pravzaprav jadranje na sunkih vetra. Da lahko vzleti, se vrže s klifa. Včasih pade. Veliko jih tako umre, pove performer.


Gravitacija je huda reč. Podleže ji vsak predmet, ki ga Daniel Victoria z mize vrže v zrak, ne ozirajoč se na neomajno odločnost, s katero jih pošilja v nebo zgornje taborske dvorane. Svetleč servirni pladenj zaropota po parketu. Bančne kartice potujejo kak meter dlje, a pristanejo enako hitro. Še najbolj obetavne so plastične vrečke, ki padajo počasneje. Pa jih vrže še enkrat. Njegovemu osredotočenemu pogledu, ki po trku posameznega predmeta ob tla nadvse resno ovrednoti padec, si ne drzne oporekati niti splošni konsenz o postulatih sile težnosti v materialnem svetu, ki ga je publika prinesla v dvorano. A Victoria je v svoji nameri odločen, predmeti bodo poleteli. Treba bo samo poskusiti še enkrat, in še enkrat.


Albatrosi lahko preletijo ocean tudi večkrat na leto. Samec zapusti gnezdo in se prepusti sunkom vetra. Leti, kamor ga odnese.


V podobo človeka, na zemljo privezane in v zemeljske strukture vpete živali, je vpisano hrepenenje po svojem nasprotju: lahkotnosti, svobodi, brezmejnosti. Tudi, ko se performerju trhla taborska miza udre pod nogami, se ne pusti zmotiti. Kako pretentati golo, rigidno materialnost? Victoria jo ubere v metaforo. Iz padlih predmetov na tleh oblikuje ptico z velikimi krili. Paket moke, ki je pred nekaj trenutki topo butnil ob tla, se razkroji, in mehak bel prah prekrije ptico in performerja s teksturo perja. Zdaj lahko svobodno odleti, nevezan na človeške zakone, zaveze in družbena pričakovanja. Lahko bi skočil z okenske police, na kateri čepi, a odpoje le ljubavno pesem o tem, kako pogreša njo. Aha, to bo ta Javier Solis iz naslova…


Foto: Nada Žgank



Albatrosi doživijo do 60 let in si izberejo le enega partnerja. Samica sprejme, da samec zapusti gnezdo in odleti, saj se vedno znova vrača.


''Žal mi je, da sem odšel''. Performerjev nagovor velja naključni gledalki. ''Oprosti mi, zate bom zaplesal v krogu in zašklepetal z zobmi, kot albatros''. Spuščanje nazaj na zemljo, kjer gravitacija daje čutiti vso težo tako materialnosti telesa kot čustvenosti ranjenega razmerja, je boleče. Človeški odnos ne pristaja na partnerske običaje in obredje velikih ptic. Kako s tujko, posedeno ob steni dvorane, stkati vez, ki bi reflektirala fikcijo propadlega razmerja in ga, četudi posredno, zakrpala? Kako metaforično ujeti tok vetra, s kril otresti breme krivde in se osvoboditi? Ko iz zvočnikov zapoje Javier Solis, Victoria zapleše. Tokrat mu gledalka poda roko – izprosil je odpuščanje, navezal stik, poletel.


Na videz preprost koncept, 'narediti, da stvar leti', Victoria med sabo in gledalci nežno razprede v mrežo, v kateri se niti predmetnega in metaforičnega spletajo in prepletajo na vedno nove, nepredvidljive načine. Poetika predstave se poraja v poskusih bodisi letenja, opravičevanja ali preprosto navezave stika s sočlovekom, četudi je tovrstno početje lahko tvegano, nevarno ali nemogoče.


Da albatros lahko vzleti, se vrže s klifa. Ljubezen, perje in Javier Solis se, odločno in s srcem, vrže vsakič znova in znova.



***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.