Recenzija predstave Telotelotelotelo Daga Taeldemana in Andrewa Van Ostadea, uprizorjene 19. in 20. avgusta 2022 v Lutkovnem gledališču Ljubljana.
Performativni prostor koncertne predstave Telotelotelotelo zaznamuje beli kvadrat vrisan v krog na tleh črne odrske škatle. Bas kitara, boben in dva mikrofona čakajo, pripravljeni na začetek. “Poskusi. Gibaj. Tresi. Vzemi. Ne. Ja. Mogoče ne. Telo. Tresi. Zasukaj rit. Obrni. Obrni.” Ponavljajoče se besede se nam v repeticijah ponudijo v poslušanje. Glasbenika Dag Taeldeman in Andrew Van Ostade prva naselita oder in začneta prostor vibrirati z basovskim ritmom, ki ga gledalci sprejemamo v lastna telesa ter začnemo utripati z njim. Mantre spodbujajo proces integracije glasbe s publiko. Središčno pozicijo zavzame plesalec Matteo Sedda, ki s svojimi upočasnjenimi gestami rok spominja na frontmana benda. V telo naseli repeticijo pulziranja, ki jo prenaša v različne telesne pozicije in nivoje gibanja, ki s časom postaja vedno intenzivnejše. Pulzira v kolenih, pulzira v koreografiranih sekvencah rok, pulzira kleče, pulzira sede, pulzira leže. Sočasno utripata tudi glasbenika, ki v kontrastu s plesalčevim koreografiranim pulziranjem ohranjata spoščenost in spontanost v gibanju. Njihovo skupno pulziranje podčrtuje luč, ki z utripanjem v ritmu glasbe skriva in razkriva telesa na odru.
Foto: Nada Žgank
Situacija, ki se vzpostavi, ima zapise ritualnega, koncertnega in plesnega, vendar svojih potencialov ne izživi v polnosti. Zapis v festivalski knjižici nam namigne, naj bi opazili zametke italijanskega plesa tarantele, kar naj bi vzpostavilo ritualnost, trans, preseganje telesnosti, procesualnost, vključenost v skupnost, vendar temu nismo priča. Po eni strani glasba z nami ves čas utripa in jo izkušamo kot samozadostno rdečo nit predstave, po drugi strani pa se nam ravno zaradi tega porodi vprašanje, ali glasbeno utripanje potrebuje performativno telo plesalca. Ali ne bi bilo bolje podreti četrte stene in povabiti gledalcev k celostni telesni izkušnji pulziranja, da ne ostanemo zgolj sedeča utripajoča telesa na tribuni? Zgolj “Utripaj, sedi in glej!”, kako se plesno telo plesalca izčrpava z repetativnim utripanjem in tresenjem. Pri tem se zdi, da nikoli ne spusti kontrole, kar bi odprlo prostor telesu in mu omogočilo, da sámo zapade v plesni trans. Kot da smo priča boju med avtentičnim in koreografiranim gibom telesa, boju med ritualnim in estetiziranim. Ali bi lahko predstava tudi v umetniškem kontekstu obdržala ritualni in zdravilni naboj tarantele? Ali nas zdravilni ritualni ples tarantele lahko pripelje čez spraševanje o telesu v telesnost samo, v telo telo telo telo?
Po dolgotrajnem boju plesalca z lastnim telesom smo bili ob koncu predstave priča izmučenemu telesu, ki se nam je komaj prišlo priklonit. V zraku je obtičal občutek, da telo še ni bilo pripravljeno za priklon, da mu je bil odvzet avtentičen proces ozaveščanja utrujenosti - subtilen moment upočasnitve, tišine prostora, umiritve luči in zaključka procesa. Priklon je prehitel konec in nas spomnil na glavo kače, ki lovi in ugrizne svoj rep in ostaja v svojem krogu.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.