top of page
  • Brina Jerko

Nova zvezda na obzorju

Recenzija predstave Življenje: v živo! Lucy McCormick uprizorjene 26. avgusta 2023 v Stari mestni elektrarni Elektro Ljubljana.


V dolgi vrsti se počasi pomikamo proti dvorani, znotraj tema z utripajočimi lučmi. Iz zvočnikov se sliši melodija plesnega pop komada, a ta prostor ni nočni klub, temveč začetek Življenja v živo Lucy McCormick. V tej predstavi ali bolje rečeno šovu gledalci postanemo kot obiskovalci kluba, ko zibajoč se čakamo pod odrom. Ozirajoč se po prostoru v začudenju ugledamo otroški bazenček na mizi in oder, pokrit s kartonom, v ozadju tega pa je na kosih blaga napis LUCY, zvezdniški alter ego avtorice. Scenografijo sestavljajo odpadni materiali ali majavo konstruirani predmeti, s čimer je kasneje vizualno poudarjena enkrat degradacija, drugič triumf samooklicane zvezdnice.


Foto: Nada Žgank


S svojim performansom McCormick ta bizarni absurd še poveča. Na odru se namreč odvije nekakšna parodija slabega pop koncerta, ki to ne bi bil brez dveh plesalcev v crop topih. Pomembno vlogo pri tem kaosu odigra še asistentka, ki skrbi za kostumografijo in scenografijo; odigra ključno vlogo pri podajanju bizarnih rekvizitov, kot je kostum v obliki avta, ali pa pri dobesednem rezanju odra, da lahko vzhajajoča pop zvezda zleze skozi narejeno luknjo. Tako najprej vizualno subvertira naša pričakovanja o koncertnem nastopu, ki bi moral imeti brezhibno sceno, kakršenkoli neželeni pripetljaj pa skriti. Hkrati pa na odru gledamo triumf ega in njegovo degradacijo, ko se pod odrom sključena sprašuje o svojem delu. Ironično pa je reflektor ne neha obsevati, kar še stopnjuje samozaverovanost njene karikirane osebnosti.


Alter ego avtorice Lucy McCormick, ki ga razgali na odru, je ironično prav tako poimenovan Lucy. Pred očmi občinstva se torej odvija nekakšen egotrip narcisoidne wannabe pop zvezde. Tega še potencira, ko si okoli glave povije ruto z improvizirano krono in tako spominja kar na samo devico Marijo, ki jo plesalca poneseta kar do najvišje točke v prostoru. Tam osvetljena z lučjo nadaljuje svoj glasbeni performans, ki sploh ni daleč od resničnosti - prepeva namreč pesem, ki bi jo lahko slišali na kakšnem komercialnemu radiu.


Čeprav McCormick karikirano uprizarja figuro z očitnim večvrednostnim kompleksom, je za potrditev te osebnosti ključna publika, ki se hitro podredi in prevzame vlogo norih oboževalcev. Skoraj iznenada pademo v nekakšen trans prepevanja, ploskanja in vpitja, kadar nam je to naročeno. Tako se pojavi nova stopnja ironije, saj se gledalci v popolnem zavedanju, da gre za absurdno parodijo koncerta, ki ni resničen, pričnemo obnašati ravno nasprotno. Manipulacija publike je torej možna tudi, ko naj bi se je ta zavedala. Razlika je predvsem v dejstvu, da je ta obsedenost v tem primeru prekinjena po koncu predstave, medtem ko se obsesija dejanskih oboževalcev nadaljuje.


Pri taki obliki predstave, ki je izvedena kot nekakšna motnja v prostoru, v tem primeru kot v nočnem klubu, pa je občinstvo tisto, ki poskrbi za napihovanje ega. To je predvsem očitno v trenutkih, kadar po eni od zapetih ali zrecitiranih pesmi kar sama prosi za bis. S tem obiskovalci postanemo aktivno vpleteni v predstavo, ločnica z odrom je zabrisana. Lucy pa se nikoli ne spusti na raven gledalke - med občinstvom se premika na mizi z otroškim bazenčkom, spet drugič z odra po drogu spleza skoraj do reflektorjev. Nastopajoča skozi celoten ‘’koncert’’ obdrži svoj status superiornosti.


Ob vsem tem kaosu je le vloga Lucy konsistentna skozi dogajanje, saj ostaja na ravni wannabe zvezdnice, ki hrani svoj ego s hvalo ljudi, ki jo obkrožamo. Ironija, v katero je odeto celotno dogajanje, doseže vrhunec ob samem koncu, saj se ta ne zaključi s klasičnim aplavzom, temveč s prodajo mercha v predprostoru dvorane. Predstava vzpostavi dvojno ironijo, saj udeleženci, ki se znotraj dvorane smejimo karikaturi zvezdnice, takoj rade volje pokupimo zalogo promocijskih majic. Življenje v živo ni nič drugega kot čisti kaos, njegov učinek pa ni nujno globoka kritika kulture, kakršno bi skozi pretenciozne metode skušala subvertirati. Bodimo pošteni, kdaj pa kdaj smo lahko tudi gledalci malo manj zateženi, pa tudi če le ironično.


***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.


ความคิดเห็น


bottom of page