top of page
  • Nika Gradišek, Zala Julija Kavčič in Metod Zupan

Dala nam lajf: lajv

Recenzija predstave Življenje: v živo! Lucy McCormick uprizorjene 26. avgusta 2023 v Stari mestni elektrarni Elektro Ljubljana.


Dober večer. Lubijaaanaaa! Tole je naša prva recenzija - kar seveda ni res - tako kot ni res, da je Življenje: v živo! koncert, na katerem Ikona, Burleskna Superzvezda, Kraljica, Mami in vsestranska Dajalka Lucy McCormick odpoje svoj prvi album. Nezanesljivost besede je ena od konstant ustvarjalke - to, kar pove, ne pomeni nujno tega, kar pove, da je povedala. Vse blagoslovljene, ki se spomnite njene trashstep-dubpunk moralke Trojna grožnja z Mesta žensk 2018, to nedvomno že veste. Ostalim pa obetamo poslastico v barvah smeti, cenenosti in klišejev, ki z ikonoklasično slastjo vse izprijeno v individualizirani in hiperpotrošniški industriji pop glasbe obrne v prid sebi, skupnosti in zabavi.


O uau, benger uvod! Ampak, kaj je bla sploh vizija s to predstavo? Počaki, ti bomo povedale, mi smo tuki kritičarke.

Foto: Nada Žgank


Vstopimo v Elekrarno; iz zvočnikov nabija muska, ki bi ti jo Spotify izpljunil, če bi v iskalnik napisala: GAY. Bejsikli Tifla - če bi bila ta prezračevana, seveda. Na oder pride Kraljica z zasedbo. Izvaja poceni trike - ne, res: odstir zavese ni stvar kablov in kilometrov tkanine, ampak komično preprost padec lesenih palic, preko katerih je bila poveznjena preprosta cunja. Menjava pričeske je nova, na kol prilepljena pocenska lasulja, s katero kostumo-scenografinja Morven Mulgrew neumorno sledi pevkini glavi. Pevsko-burleskni spektakel je strukturno usidran s potencirano klišejsko dramaturgijo koncerta. Mami z vso resnostjo rilejtbl pop dive svoje glasilke zategne do ekstremov. Razen, ko jih ne. Vselej nas drži v suspenzu. Kvaziliričnost neizvirnih rim njenih komadov pa itak zamegljujejo catchy ritem, spektakularnost miganja zadnjic background plesalcev JDja in Lennija v booty shortsih in statement nakit iz alu folije, ki odpade nekaj sekund po tem, ko ga kostumografinja zalepi na pevko. Kraljica stopnjuje vse klišeje neperformerskega performiranja sodobnih hiperproduciranih glasbenic. Razpoke njihovih javnih person napihne tako, da pokažejo svojo rit in na koncu počijo v velikanskem ognjemetu konfetov, ki jih Lucy nato trosi na nas iz plastične vrečke.


Ampak ona totalno ve, kaj dela. To ma tko ful globlji pomen.


Ko si Dajalka na glavo natakne ogromno konstrukcijo iz smeti, ki spominja na pasjo ali podganjo glavo, in potem ob sugestivni koreografiji zapoje o tem, kako je prazna in jo je treba napolniti, se nam v glavi prikaže znamenita slika morske deklice. René Magritte skozi prikazen z ribjo glavo in ženskim trupom sprevrže nedosegljiv objekt moškega poželenja v dosegljivo in povsem odbijajočo stvar, ki nas skozi Lucyjina usta izziva, naj o njej še vedno razmišljamo kot o objektu, če lahko.


Uau, pač, to je blo pa ful pametno in dobro povedano. Rekle, spekle. Ful smo se potrudle za ta stavek, a si ga dobro posušala? No, daj ga še enkrat: René Magritte skozi prikazen z ribjo glavo in ženskim trupom sprevrže nedosegljiv objekt moškega poželenja v dosegljivo in povsem odbijajočo stvar, ki nas skozi Lucyjina usta izziva, naj o njej še vedno razmišljamo kot o objektu, če lahko.


Joj soriii, upamo, da te ne mučmo preveč z nakladanjem. V bistvu smo že čist preveč govorile. Kako si pa ti kej, naša draga bralka?


V vodnjak se zazri,

in mi povej, kako si?

Kot zvonček, ki zveni,

dej povej mi, kako si?


Ko v vodnjak zazreš se,

ali dobro počutiš se?

zvon odbijati začne,

ali dobro počutiš se?


O uau, Lucy bi prov isto rekla. Sej ubistvu smo ukradle njen tekst, ker ona nas toook razume. Mi smo prov ista oseba, prsežem!


Lucy imamo tako rade, ker ima Lucy rada nas. <3 Tako zelo, da želi vedeti vsa naša imena in naše poklice in kako smo in z nami začeti Whatsapp skupino.


Pač fak, a smo ful too much? In a predstavo ful preveč hvalimo in smo totalno nekritične in se ful brukamo s tem fangirlanjem? Pač ful smo ranljive, tako da dej, bodi prizanesljiva z nami. Sej smo hotle še neki malga povedat o tem, kako se pol to lahko bere kot kritika parasocialnih odnosov, ki jih imamo do zvezdnikov, ampak zdej, ko beremo to za sabo, zveni ful pretenciozno in tko, kot da mamo feeling, da ne boš itak sama tega pogruntala. Kar ni res, itak, pač ful si pametna in zdej nam je mal bed ti tule pamet solit. Ne vem, no, dej Bunkerju v komentar na Facebooku napiš, če se maš tolk faaajn kot me!


Če ni očitno, je nam predstava ful dogajala. Lucy se drsa gor in dol po lestvici med iskrenostjo, ironijo in postironijo, a v nobenem trenutku ni popolnoma jasno, kje se je zataknila. Za razliko od nas zaobide pretencioznost z burleskno nadidentifikacijo s klišejskostjo. Navidezno drkanje svojega ega, kakor izpade podajanje svojega rilejtabl lajf storija skozi komade in medkomadske izpade, pravzaprav razkriva individualizem sodobnega časa, ki ga Absolutna Ikona uteleša. Z zajebavanjem in šalami na svoj račun eksternalizira naše negotovosti. Je guilty pleasure pop hitič, ki ni več guilty pleasure, ampak še vedno sproža ugodje, ko sama uživa v šundu, kiču in trešu, ki ga proizvaja. In to nam daje lajf. <3


***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.





Comments


bottom of page