top of page
  • Tjaša Pureber

Od samoupravljanja 20. stoletja do samoorgani

Updated: Aug 24, 2022

Mednarodna konferenca: Prekarnost ali samoupravljanje?


Ekipa Maske je ob 100. obletnici izida prve številke ter hkratni 200. številki revije svojo obletnico bolj kot obhajanju preteklosti posvetila pogledu v sedanjost. Kot osrednjo temo mednarodne konference, kjer so prednjačili gostje iz nekdanjega skupnega jugoslovanskega prostora, je namreč postavila vprašanje prekarnosti kulturnih delavk in delavcev tu in zdaj. Hkrati je naslov konference, ki je ob bok prekarnosti postavil vprašanje samoupravljanja, obetal pogled v prihodnost ter se vzpostavljal kot podtalno vabilo k razmisleku o oblikah boja in organiziranja za prehod k egalitarnejši družbeni ureditvi.


Samoupravljanje kot zaznamovana referenca

Večina gostov je vprašanje samoupravljanja zastavila skozi kolektivno izkušnjo jugoslovanskega delavskega eksperimenta ali pa svoj konceptualni aparat analize današnje situacije oblikovala v odnosu do njega. Tu je sicer pomembno spomniti na nekaj izjem, recimo odlično intervencijo Tomislava Medaka, ki je predstavil projekt Pirate Care, mrežno platformo sodobnih iniciativ in kolektivov, ki se ukvarjajo s samoorganizirano antiavtoritarno obliko vzajemne pomoči v teoretskem in predvsem praktičnem pomenu. Kako pomembno je graditi trajnostne samoorganizirane projekte na področju duševnega zdravja, pa tudi v drugih zdravstvenih panogah, je jasno po vsem svetu pokazala tudi trenutna koronakriza.


Premislek o lekcijah jugoslovanskega samoupravljanja je vsekakor pomemben in mora biti deležen ustrezne in podrobne analize tudi glede na sodobni razmislek o položaju prekarnih delavcev v kulturi. Še posebej v tem geografskem prostoru, kjer se prav na polju kulture še vedno srečujemo z družbenimi usedlinami nekdanje skupne države. Tipičen primer je denimo status samozaposlenega v kulturi, ki v svoji praobliki, kot je v dragoceni intervenciji poudaril Branislav Jakovljević, izhaja iz statusa svobodnega umetnika, ki je bil vzpostavljen v času povojne Jugoslavije, in praktično vzporedno oziroma z letom dni zamika od uradnih zakonskih korenin samoupravljanja.


Je pa po drugi strani sklicevanje na družbeni eksperiment, ki se ga mnogi na tem območju spominjajo tudi z vidika svoje konkretne izkušnje ter vseh izzivov in porazov, ki ga je nosil v sebi, morda nehvaležno izhodišče za neobremenjen razmislek o radikalni družbeni spremembi. Kot tak je danes v postjugoslovanskem prostoru težko utopična motivacija. Ne, ker bi utopija lahko delovala le takrat, ko ni (bila) živeta. Če smo realni, se v kolektivnem spominu leta delavskega samoupravljanja pogosto mitologizirajo in se le redko nanašajo na natančne politične in ekonomske analize. Gre predvsem za to, da je bil jugoslovanski eksperiment vzpostavljen od zgoraj navzdol in ne kot antiavtoritaren izraz delavskega samoodločanja. Zato od tu dalje uporabljam termin samoorganizacija kot zgodovinsko manj zaznamovano metodološko orodje razmisleka o možnih izhodih iz kapitalističnega izkoriščanja.


Samoorganizacija je kot koncept in praksa znotraj anarhistične misli prisotna vsaj od začetka 19. stoletja, množično pa seveda od prvih poskusov organiziranja delavk in delavcev v antiavtoritarna združenja po razkolu v prvi internacionali. Kot takšna je v resnici močno vplivala tudi na marksistične izpeljanke samoupravljanja v Jugoslaviji, predvsem s proudhonistično mislijo. Znotraj anarhizma se samoorganizacija nikoli ne nanaša zgolj na vprašanje produkcijskega procesa, temveč obravnava tudi druge vidike življenja (skrb, odnosi, znanje, bivanje itn.). V svojem temelju obravnava nujnost prevzema nadzora nad lastnim življenjem, ki ga več ne prepušča drugim (interesnim organizacijam, kapitalu, lastniškim strukturam, družbenim normam itn.). Je oblika organiziranja in hkrati klic k akciji; individualni poriv h gradnji kolektivnosti. Kar samoorganizacijo v anarhističnem kontekstu ločuje od državnih eksperimentov v Jugoslaviji, je zagotovo element nehierarhičnosti, ki izhaja iz temeljne predpostavke radikalne enakosti. Samoorganizacije po tej logiki ni mogoče razglasiti, ukazati ali jo uveljaviti, kaj šele institucionalizirati. Lahko je zgolj prostovoljna, vedno je začasna in v nenehnem nastajanju. Čeravno v svoji aplikaciji cilj med jugoslovanskim in anarhističnim eksperimentom v tem delu ostaja enak – torej revolucionarno predrugačenje družbe, vzpostavitev radikalne enakosti in ukinitev zasebne ter vzpostavitev kolektivne lastnine produkcijskih sredstev, je razlika med procesno potjo fundamentalno različna.


V preteklosti in sedanjosti smo bili priča vrsti poskusov samoorganizacije od spodaj. Šlo je za dejanske delavske kontrole produkcijskih sredstev, ki so uhajala ven iz državnih regulacij, norm, idej in zakonov. Od množičnega gibanja piqueterov in zasedb delovnih mest, univerz ter storitvenih servisov v Argentini ob finančnem zlomu leta 2001 do samoorganizirane tovarne Biome v Grčiji leta 2011, množičnega eksperimenta z municipalizmom v Rojavi, samoorganizirane pomoči migrantom vzdolž balkanske rute ter številnih zasedb parkov, trgov, stavb in fakultet. Tudi pri nas. Vseeno pa moramo ob tem priznati, da je večina tovrstnih eksperimentov (tudi zgodovinskih, recimo sindikalizem v španski državljanski vojni) delovala v razmerah hudih ekonomskih in socialnih kriz ali celo vojn. Edino v trenutkih, ko je država v resnici odpovedala, so bili eksperimenti s samoorganiziranjem (spomnimo se le množične pomoči ob poplavah v Srbiji in Bosni pred nekaj leti) dovolj množični, da so pomenili otipljivo alternativo kapitalističnemu načinu organiziranja dela in produkcije. Skoraj v vseh drugih primerih so te eksperimente grobo zatrli represivni aparati ali pa sta jih s procesi rekuperacije nevtralizirala in marginalizirala država in/ali kapital. Ne glede na njihov omejeni domet ali trajanje pa so ti primeri svetla referenca zamisljivosti drugačne oblike družbene organizacije ne le kot nujne, ampak tudi dejansko mogoče.



Konec zgodovinskega kompromisa

Podobno kot samoorganiziranja ne moremo gledati ozko v kontekstu produkcijskega procesa in/ali zgolj delavskega samoorganiziranja, je treba tudi drugo temo konference – torej prekarnost – razumeti bistveno širše. Kot je vrsto let opozarjal (nekdanji) feministični kolektiv Precarias a la deriva, na katerega se je v svojem predavanju sklicevala tudi Bojana Kunst, gre pri prekarnosti za heterogen proces, ki zadeva celotno eksistenco posameznika. Ta tendenca v resnici ni nič novega. Morda jo v zadnjih desetletjih na globalnem severu občutimo kot novost, povezano z razgradnjo fordističnega tipa proizvodnje, a se kot taka predstavlja zgolj zato, ker se je začela vrinjati v prej privilegirane strukture relativne družbene moči. Na globalnem jugu ter za ženske je bila namreč že od nekdaj vgrajena v temeljni pogoj za delo in življenje. Obstaja nekje na presečišču materialnega in simboličnega, ki v življenje in v dostop do resursov, potrebnih za bivanje, vnaša temeljno negotovost. Fordizem je tako v kontekstu longitudialne in antikolonialne analize v resnici izjema in ne norma, zato k njemu ne gre stremeti kot nekakšnemu »zlatemu obdobju« zgodovine.


Ob izteku antiglobalističnega gibanja konec devetdesetih let 20. stoletja in v začetku 21. stoletja so globalna družbena gibanja od spodaj prekarnost začela postavljati na konceptualni in aktivistični zemljevid kot gonilni motor boja proti kapitalizmu. Prav aktivistični diskurz je prekarnost od nekdaj razumel širše od delovnih razmer popolne negotovosti. Ko je po globalni finančni krizi leta 2008 boj proti prekarnosti postal uradna ideologija Evropske unije, je postala redukcija prekarnosti na oblike pogodbenega prava resna ovira pri premišljanju alternativ zanjo. Tudi v Slovenijo se je z različnimi razpisi in skladi ter kohezijskimi sredstvi prekanaliziralo ogromno sredstev za zaposlovanje, predvsem mladih, številne priložnosti za časovno omejene zaposlitve so se odprle tudi na področju kulture. Prekarnost je še pred desetimi leti pomenila kolobarjenje od prisilnega sp-ja, dela na črno pa vse do avtorske pogodbe in javnih del, zdaj pa jo je zamenjala serija bolj ali manj kratkotrajnih zaposlitev, ki, še posebej v kulturi, le redko pomenijo možnost dolgoročne varnosti. Tudi zato, ker je prekarnost vgrajena v sistem financiranja teh zaposlitev – določa jo razpisna logika tako sredstev za pogodbo delavk in delavcev kot sredstev za delodajalce, ki je v najboljšem primeru na tnalu razpisnih komisij vsaka štiri leta. Zato je permanentno krizno poslovanje vpisano v jedro nevladnega sektorja, samozaposlenih in v resnici tudi vse bolj prekarnih del v javni sferi.


Ravno na področju kulture, ki je bilo v marsičem preizkusni poligon grobe prekarizacije, je že pred leti postalo jasno, da je na globalnem severu zgodovinski kompromis z delavskim razredom mrtev. Če je do nedavna še obstajala iluzija, da so delavske pravice, upokojitev, bolniške in pravično plačilo za opravljeno delo možni za večino prebivalstva, je zdaj jasno, da gre zgolj še za ohranjanje iluzije in da so te pravice mogoče za izbrano peščico privilegiranih. To, kar so nekoč občutili seksualni delavci, brezdomni, sezonski delavci, migranti, posamezni umetniki, danes občuti praktično celotna populacija. Zato postaja diskusija o potencialnih izhodih iz tovrstnega sistema ter emancipaciji njenih akterjev, kot smo ji bili priča na Maskini konferenci, čedalje bolj množična.


V zadnjih letih je bilo na področju kulture veliko razprav o tem, kako iznajti vzdržnejše oblike zaposlovanja, ki bi izničevale prekarnost. A le redko so šle te razprave onkraj konceptualizacije vrnitve v osemurni fordistični delavnik z vsemi pripadajočimi pravicami socialne države. Za številne, predvsem samozaposlene, ta razprava ni bila relevantna, ker njihovega dela ni mogoče prilagoditi tovrstnemu načinu produkcijskega procesa. To, kot je na konferenci prikazal tudi Jakovljević, izvira iz same geneze statusa, ki je v marsičem odzvanjal avtonomistično perspektivo delavskih bojev iz Italije iz 70. let. Težava se seveda pojavi, ker prosto razporejanje delovnega časa danes pomeni popolno zlitje med časom konzumacije in časom produkcije, ki sta bila nekoč ostreje ločena. V dezorientiranem času pa so negotovost, marginalizacija in sistemska revščina kulturnih delavcev popolne. Če torej vrnitev v tovarniški delovnik ni opcija, je treba razpravljati o tem, kaj so možne alternative.


Ne da bi kolektivi to nujno definirali kot radikalni način soočenja s prekarnostjo in kapitalizmom, so številne nevladne organizacije v kulturi v resnici do neke mere urejene na način, ki diši po samoorganizaciji: relativna enakost odnosov in plačila, poskusi kolektivnega odločanja, stremljenje k nehierarhičnosti, avtonomno razporejanje delovnega časa. A več kot jasno je, da fokusiranje na vnašanje teh elementov v kolektive, dokler so ti vpeti v razpisne mehanizme države, ne more zares ponuditi radikalnega odgovora na radikalno zastavljen problem. Kot so dejali študentje zasedenih univerz v Kaliforniji pred dobrimi desetimi leti: kaj nam koristi svobodna univerza v nesvobodnem svetu? Vse bolj se torej zdi, da bomo težko imeli oboje: bili hkrati vpeti v tržno-državni sistem financiranja, pri tem pa gradili iluzijo radikalne samoorganizacije znotraj posameznih institucij.


To seveda ne more biti izgovor, da ne bi poskušali spreminjati razmer znotraj mest, kjer delamo. Nujno je izzivati vzvode koncentriranja moči znotraj njih ter premišljevati odvode, ki ohranjajo človeško dostojanstvo in delovne razmere. Mora pa biti ta razmislek tudi poriv, da naredimo radikalnejše korake in gradimo strukture onkraj obstoječega, predvsem pa tudi onkraj polja umetniške in kulturne produkcije. Zgolj tovrstno pozicioniranje v širši družbi, povezovanje in artikuliranje samoorganiziranih praks ter iskanje konvergenc z ostalimi subjekti namreč lahko pripeljejo do resnejših premislekov obstoječega družbenega reda.

Comments


bottom of page