top of page
  • Jaša Lorenčič

Kviz! Ljudje! Mrtvi! Kviz!

(Deset. Devet. Osem. Kritiški premislek o uprizoritvi Fun Fact (Zanimivo dejstvo). Sedem. Šest. Pet. Opozorilo: ta recenzija se je začela pisati ob 19.20. Štiri, tri, dve ... Končala se je/bo ob 21.00. Ena ...)


Ravno oni dan, najbrž ni bila sreda, prisežem, mi je foter na sprehodu s komaj štirimesečno hčerjo povedal zgodbo. Eno tistih, za katero misliš, da jih poznaš. Ali pa, da bi jo moral poznati. Preočitna zgodba. Ne, ne to, da je leta 1981 tisto Adrijino letalo padlo dol na Korziki. Letalo, na katerem je Slovenija postala še bolj majhna, ker so baje vsi poznali nekoga, ki je poznal nekoga, ki je bil na tem letalu. Ne, ne to. To nekako naj bi bili vedeli, pa čeprav je pred našim časom. Mogoče za kak kviz. Brutalno, kataklizmično, črno. Je. So pa tudi šovi, serije, epizode. Kdor ima določen EMŠO, bo težko zanikal, da ni pogledal vsaj ene tiste klišejske epizode sekunde do katastrofe. Ja, gledali smo. Zvečer, s kebabom, pred spanjem. Smo. Čakali na trenutek, kdaj bo šlo vse adijo. Na tisti, kot je bojda rekel pilot Adrijinega aviona, gotovo je. In dalje jedli kebab.


No, fotrova zgodba je bila o tem, da je ena od soprog tedaj že menila, da se je njen mož, kot toliko drugih duš, zvalil na goro San Pietro. In konec. No, soprog se je zvalil le na ljubico, se zlagal, da je na poti na izlet, in prišel živ in zdrav domov. In, ugibam, kmalu ločen. Zdaj morda to res ni najbolj življenja polna tema za opoldanski sprehod po parku z dedijem. Ni. Je pa zgodba, ki je ne pozabiš. Pa bi jo nekako rad. To je smeh, ki ni smeh. In je dejstvo, ki je zabavno. Pa v bistvu ni. To so zgodbe, ki si jih – ne vem, zakaj – povemo. Morda kot mašilo, morda kot razvedrilo. Smo s tem kaj bližje starim Grkom? Pa ne ravno. Čeprav, kot sem zadnjič dobro ujel v enem srbskem podkastu, stari Grki so vedeli vse. Razen tega, da so stari Grki.


Ampak odslej, kadarkoli bo nekdo rekel fun fact, boš trznil. Pavlov refleks. Drugače ne gre. In kvizi? Joj ne. In to berete od nekoga, ki je odvodil točno ducat pub kvizov, takih, mariborsko žejnih, kjer se folk drži za glavo, ker ne ve ?!?. Kvizi se pri nas že prijemajo, ravno ta teden, prisežem, mi je nekdo iz Ljubljane poslal vprašanja, kako se lotiti kvizov, ker pub kvizi so nekaj, kar bi lokali radi imeli. Ja, bi, verjamem. Ampak lahko se na glavo vržemo, pa ne bomo Estonci. Kaj šele trije Estonci v sodelovanju z Beton Ltd.

Foto: Ivian Kan Mujezinović


Na tej točki, se mi zdi, sta smiselni opravičilo in pojasnilo. Opravičilo Almi, da to ni klasična recenzija. Lahko bi se metazlagal, kopiral cel kup izrazja, opletal z izrazi, zaradi katerih veš, zakaj imaš posteljo podloženo s slovarjem tujk, da ne (pro)pade. Lahko bi. Slovenija in gledališče je nekaj, kamor ... Težko v to posežeš. Poglejte Ivana Cankarja. AKA največji pisatelj, pa je imel tudi grenke izkušnje. Zelo. Ne bom se delal, da sem gledališki recenzent, čeprav sem, khm, kakih ducatkrat morda o teatru pisal. Ampak tako. Na prvo. Kot dogodek, doživetje. Ker pač nisem klasični gledališčnik, čeprav take, slišim, imajo najraje v tem svetu, ker so še vedno pristni. Imel sem, da, priznam, skrušeno, abonma dve leti v gimnaziji v SNG Maribor (top) in dve leti kot študent v Ljubljani v SNG Drama (srednje top). In občasno potem uletel še na kakšno, zgrabile so me pa direktne predstave tipa Moment v GT22. Ali pa Avdićev zbor v Drami, denimo. Pandurja sem, za primerjavo, intervjuval edinkrat, ko je delal s – Severino. Pa sta kar zapalila, da ne bo pomote. In potem sem, nekega dne, nekega leta, v času brez časa, videl Ich kann nicht anders in tedaj se je zdelo, da bi vse nekako »moralo« biti tako. Špegl predstava. Lulika in lulek postinteligenčnih praznih debat. Umivanje, ki je spiranje. Ne duš, ker to skoraj ne gre več. Bila je predstava, ki ti je nazorno in dobesedno (ja, dobesedno, v klasičnem, ne zlorabljenem pomenu), pokazala: evo vam kurac.


In tako prideš na deževni četrtek, 30. novembra 2023, v času, ko nimaš časa, ko se ti zdi, da je leto 2013, ko si zapustil Ljubljano, umeščeno nekam med Mezopotamijo in antični Rim, v Staro elektrarno. Ne na predstavo, ne, niti to ne, tehnično gledano na generalko. In misliš, ah, saj, nekaj nas sicer bo, ampak ne pa ... No, polno. Saj je omejeno, itak, da je, to je Beton Ltd., ne dogodkarski šport, ko pač moraš biti zraven, samo da je žoga. In čakaš, počutiš se, da si se itak zajebal, ker se ti zeha, spal bi, fertig si. Vidiš tam Lino Akif, pa člane Koala Voice, rekel bi zdravo ali nekaj, pa nisi za to, ker nikoli nisi bil.


Potem pa še taka predstava. Ne, ni predstava. Pa dobro, saj za marsikatero predstavo to velja. Ampak ne za to. A-a. Nak. To je res ... Ne, ne bom napisal izkušnja. Kaj šele doživetje. Fuj, bljak. Je ... No, si. Gledališče, ki res sploh ni gledališče. Pa ne v tistem smislu, ko imaš občutek, da moraš biti še včlanjen v NUK, da boš razumel, za kaj gre. Ali vedeti, kaj je Slavko Grum po horoskopu. Ne.


Prideš tja, čakaš, mogoče lulaš, ne veš, kam bi dal dežnik.


In potem pride. Juhan Ulfsak.


Tip, ki mu ni treba niti nič reči, pa veš, da je igralec. Igralec, ki je videti kot igralec. In potem najprej pove. »Brouken ingliš.« Da bo to, kamor zdaj gremo, brouken ingliš. Da dober dan, dober večer, ja ja, vabljeni, posedite se. In vidiš, da je malo okorno, pač, tip je Estonec, mi nismo, sveže je. Ne moreš očarati na prvo, čeprav on ima ksiht in še bolj glas, da bi lahko. Saj, okej. So predstave, ki ne le prebijajo četrti zid, temveč se grejo skoraj (prosto)zidarstvo, neke vrste večdimenzionalno arhitekturo, kjer gnetejo iz gledalca nekaj bolj amorfne oblike. No, to, Fun Fact, definitivno ni taka predstava.


Ker res ni predstava. Ne bom, kakor marsikdo, zdaj opisoval zgodbo. Ali to, kako zgodba skozi narativnost odsotnosti časa in megalomanskosti struktur vpliva na postsenzualno gradnjo metaidentitete posameznika. No, o tem sem govoril, tega ne bo. To je predstava, kamor prideš in si res lahko ... No, manjka še samo, da bi si naročil pir ali kaj takega. Ker je sedem miz, vsaj na generalki, ogromnih miz, iz štirih zloženih v eno veliko, okrog so čisto klasični znucani sedeži, razporeditev je naključna. Če si neprespan in introvertirane sorte, potem si ga v tem trenutku predzadnjič ta večer nadrajsal. Ker pač, ljudje smo družabna bitja, imamo še čredni nagon, ampak ne v takem kontekstu omejenosti, zato sem imel srečo, da so mi Alma in prijateljice pomahale in povabile k svoji mizi. Zgolj napotek za tiste, ki boste želeli to videti in boste pravočasno nabavili karte: v bistvu je vseeno, kje sedite, razen (kvarnik!), če ne bi radi, da vas prve pohrusta. Je malo bolje, če ste s kom v paru ali, še bolje, da ne bo rezanja žil po dolgem za samske, v družbi, ker v prvem delu, pa ne da bi predstava imela pavzo, ker tudi življenje, poceni fora, nima pavze, je res družabno.


Fun Factu uspe nekaj, kar ni tako lahko. Ne vem, kako je za tiste, ki poznajo hostese v teatrih po imenu ali vedo, kdo je komu alternacija, ampak za tiste med nami, ki gremo v teater res redko in to čisto prepogosto javno izpovemo, je ta predstava tako zabrisala vstop v teater, da ne veš, kdaj se sploh začne. Dobro, saj je tudi Wagner imel tako finto z Renskim zlatom, čeprav, če greš na opero, veš, da si na operi. Sploh pa Wagnerjevi. Ali z besedami enega gospoda: »Danes jih pa kar nekaj manjka. So prebrali, da ni pavze, da bi prej kliznili.«


Fun Fact je zabaven in je hkrati dejstvo v tem, da ko prideš tja, je res zabava. Primož Bezjak, človek, ki zgleda, kot da bi Doriana Greya »obrnil«, pride od nikoder. In to v svetlobi, z lučmi, ki so take, običajne, čisto res, ono, skoraj bedno navadne. Ne veš, da je predstava. Ne, še huje. Ko pride, ne veš niti, ali je pač tako, ker si se nabasal na generalko. Tip pride in začne razlagati o tem, kako mu je kot frocu dogajalo, ko si je mazal pašteto gor na kruh. Pa kaj si nor. Par minut o tem. O pašteti. Vprašaš prej: Alma, kako dolga bo predstava? Tu, okrog uro pa pol. Ovi pa gre in skuri, kaj, pet minut na pašteti. Na faking pašteti. In jaz za to še en odstavek. Narobe.


Fun Fact zelo zgodaj prituhnjeno in prihuljeno, toda nikdar vsiljeno didaktično ali s podtonom izkorišča dejstvo, da je predstava. In to način, da manj ko je predstava, bolj je teater. Se sliši noro, narobe, napak? Ja, je. Prvi del je v bistvu res kviz. Manjka, iskreno, torej res, kar sem zapisal: daj tu še pol štiri pire pa dva gin tonika. Da bomo lažje reševali. Fun Fact se začne kot koprodukcija, ki da vedeti, da je koprodukcija, češ, združili smo se, pogruntali, hm, kaj bi mi lahko skupnega naredili. Njihova angleščina ni švoh, res ne, ampak ti ljudje pač znajo tonemske naglase in ta jajca. So stručkoti in ne naturščiki. Toda ko se lotijo kviza, ki da so v Estoniji tak hit, izpadejo ravno to. Totalni beboti. Kot da to delajo prvič, ne sicer vsi, ampak prvič pa skupaj. Še več, vsak v publiki vidi, da se nekaj kakor mučijo. Tako lesenih ljudi ne najdeš, pa če si tišlar. Ko skušajo biti razvedrilni, pač, saj veste, kot tv-voditelji ali pa nekdo, ki zna biti kolektivno resen v gostilni, jih reši samo to, da pač publika tam, em, je. In je. Ker bo. Ker vedo, da bo.


In tako se predstava, ki je kviz, začne kot kviz, ki mora postati predstava. Ampak če to zveni samoumevno? Ni. Ko dobiš flomaster in liste papirja in si moraš nadeti ime ... si misliš, pa saj sem prebral zloženko, torej mini gledališki list, pa je tam napisano, da »znanje ni racionalna zadeva«, in je napisan v obliki navodil. In to za kviz. Kot da bi dobremu staremu Bezjaku nekdo napisal, kako naj si namaže pašteto na kruh, četudi mu je itak to, precej na krajše, povedala že babica. Fun Fact na tej zgodnji točki deluje kot nekaj, kar skoraj, pardon, nevarno skoraj potrebuje publiko, da to žagovino in hlodovino od voditeljev sploh reši. Ker na neki točki, tam, pol ure v predstavo, ko gredo skozi osnovna, skoraj banalna vprašanja (nogomet, filmske zvezde), še vedno čakaš, kdaj se bo zgodil preklop. Ta se sicer zgodi, vendar tako nenarejeno, naravno, spontano in skoraj flegmatično, da skoraj več ne veš, kdo »dela« predstavo. Fun Fact je seveda predstava od začetka, ampak potrebuje čredni, razvedrilni, zabavni, »flomastrski« začetek, da si nato lahko privošči mnogo več. Preveč. Ja, tudi preveč.


Kajti to je kviz, ki postane predstava tedaj, ko se na liste papirja nehajo pisati odgovori in odgovori postanejo misli, reakcije, čustva. V tem je Fun Fact genialno preprost, skoraj rudimentalen. Ne dovoli si, da bi bil banalen, četudi gre na rob, ko slej ko prej »skužiš«, kdaj je to predstava. In o čem. Z gledalcem, vsaj takim, na pol runklastim, ki v teater ne hodi redno, ne manipulira. Niti malo. V bistvu si ga »izposodi«. Naredi to, kar dela že dolgo televizija. Le da tedaj, ko gre televizija služit samo sebe in skoči na reklame, gre Fun Fact mnogo, mnogo, mnoooogo dlje. Zlomi, prelomi, stre. Ampak ne takoj, o, ne. Prelomi se, ko čisto navadna vprašanja, taka, na katera ti je vseeno, ali veš odgovor ali ne, čeprav te nekako preizpraša – kot stranski učinek – ali bi dejansko rad zmagal (ali pa, če si druge sorte, da ne bi izpadel bebo, ki izgubi ali, haha, kako pa tega ne veš), niso več vprašanja, temveč teme.


Ne bom, kot rečeno, razkrival posameznih prelomov. Le omeniti velja, da se prehod v sfero groze zgodi tako radoživo in nasmejano, kar je toliko večja odlika, saj si peterica (Primož Bezjak, Eero Epner, Mart Kangro, Katarina Stegnar, Juhan Ulfsak) podaja izpraševanje ravno dovolj tekoče in demokratično. So šibkosti v tem? Ja, so, ker so razlike pač vidne, vsi niso za vse, kot tudi kvizi niso za vsakogar. Saj vemo, generalke in premiere. No, jaz ne vem, sem pa to slišal večkrat. Kot tudi tisto, da si v svetu gledališča pač načeloma ljudje, ki si sicer pregovorno in uvoženo in prevedeno v mariborščino zaželijo »zlamaj si taco«, po predstavi rečejo, da je bilo »zanimivo« in »vredu«. Sploh zanimivo je beseda, ki je tako prekleto prazna. v tem kontekstu, ko se Fun Fact prevede kot zanimivo dejstvo, pa zanimivo deluje kot nekaj, kar ti izpraska oči v želji, da bi ti ugonobilo srčni utrip.


Ker ko Fun Fact zares postane predstava, ko rezultati in pisanje na papir še pri beli, svetli, navadni luči sčasoma niso pomembni, ko sčasoma uvidiš, da listov za rezultate ne bodo več pobirali, si v bistvu predstava ti. Ampak spet: ne vsiljeno ali naivno ali s predispozicijo. Postaneš pa rekvizit v zgodovini katastrof, kakor so rekviziti odgovori tipa sužnji, brodolomci in podobno. Fun Fact je zanimiv, celo zabaven, ker lahko skozi skupino (s)tuhtaš, zakaj imamo denimo mi zeleno označene zasilne izhode (v ZDA imajo rdeče), kar se ti pač bolj vtisne v spomin kot osnovna premisa, da so zasilni izhodi seveda nastali iz grozne katastrofe. Okej, na tej točki bi bilo neugodno reči, da sta se estonski in slovenski kolektiv »našla« v tragedijah (Inex Adria 1981, MS Estonia 1994). Toda ja, sta se. Ampak z razlogom. In pieteto, ki bi lahko bila resno preizprašana, kar tudi je. Ni lahko delati šova iz takih tragedij, ko pade vprašanje, zakaj je 852 ljudi utonilo – od 989. Kakšen je bil ključ? Zakaj eni ja, drugi ne?


Preplet tragedij, ko odgovori niso več odgovori, vprašanja pa ne več vprašanja, se začne tako zapletati, da ne veš, kdaj je kviz postal predstava s ščepcem groteske. Veš pa. Začutiš. Začuda nekje vmes – morda je bila taka le moja izkušnja, četudi sem ob Almi čutil varnost, ob rjavolasem dekletu z rjavimi očmi, morda ji je ime Klara, pa neko mladostno zagnanost, saj res, tudi zato, ker bi bila prva rešena po triaži, kot so si jo zamislili v Napoleonovem času, ha! – celo izgine občutek »skupnosti«, zamejene v skupini z lastno izbranim poimenovanjem (v našem primeru Zelene rokavičke). Predstavi, ki se bo najbrž še izpilila, malo zmanjka le pri ključnem preobratu, ko v bistvu kviz preraste v domala grozljivko, ko iz haha zgodbe o ravninskosti Estonije in prežvečenem Odiseju in sirenah ena še dosihmal mini črna plahtica postane platno za prekrivanje groznega. Ni veliko predstav, kjer bi, pardon izrazu, jebena vaservaga začela nekaj, kar se konča kot klavstrofobična izkušnja teme, črnine, katastrofe, kataklizme.


Fun Fact je najprej zabaven, nato pa dejstvo. Kruto dejstvo. Morda mu prehod še ne uspe povsem gladko, četudi ima ekipa skoraj himalajsko preciznost, ampak ravno v tej hrapavi izvedbi, ko črnina prekrije celotno občinstvo in to sila hrupno, ravno na meji, ko bi lahko še tisti, ki mislimo, da nismo klavstrofobični, postali prav to, te gladko povozi. Zakrije te, zagrebe tvoje vedenje, kako je že pisal Gregorčič, pravico v grob so devali, ki je vmes preraslo v čustvo, nato pa si, kot piše gledališki list, želiš, da bi obvladal tehniko Davida Bowieja: zaprite oči in se pretvarjajte, da ste nekdo drug. Kar je dober nasvet, dokler ni prepozno, ker Fun Fact je živi pesek, je skoraj, pa naj bo še tako banalno, Squid Game, najbolj gledana koronska serija vseh »Netflix časov«, čeprav je tam izbira za smrtonosno tekmovalnost posledica pomanjkanja, tokrat pa zvedavosti, izobilja, česarkoli že v naši realnosti in vsakdanjosti. Fun Fact ima plahto, s katero te noče premakniti v izkušnjo padca letala ali potopa trajekta, temveč te sedečega namami, da bi se premaknil in odnehal.


Kriv pa si sam. Itak. Kaj pa si šel v to. Naj bo letalo, trajekt ali kviz.


Je pa res, da so tudi srečni konci. Čeprav postčrni. Takšni, v katerih ne veš, ali si res prav slišal, da je Richard Clayderman, ne, ne to, da je Francoz, ampak da je nekaj v povezavi z usnjem ali marelami, em, Mary Poppins? Ali pa je, bemomast, zdaj sem šele pogruntal, 24 ur kasneje, to bil glas siren, ki se mu nismo mogli upreti? In smo skoraj vsi pomrli pod tisto plahto? Ker smo se »gor usedli« na to, da gre za – kviz? In to kviz, po katerem Estonec na tvoji desni, ja, ravno na tvoji desni poje – Vsi so venci vejli. Kot bojda na Brniku, tistega turobnega 1981. leta. Ob 180 krstah. Ali pa to ne drži? Najlažje bi bilo sklenili s tisto poceni, rumeno, znucano, zradirano: kaj pa, če je vse res?


Več kot je mrtvih, več točk bi imeli za odgovore. Dokler ... ne dobimo občutka, kako bi bilo, če bi sami postali vprašanje.


Ali, še huje, fun fact.


In to ob spremljavi. Saj veste.


Richarda Claydermana.


Haha.


U-huuu. Ker če se izgubite. In ne umrete. Pomaga u-huuuu. Ne a-haaa ali i-hiii.


Zakaj?


Ker Fun Fact.

Comments


bottom of page