Kon_tekst

(Filipov avto, Celovška cesta, nekaj dni pred premiero, 21.45)

Jaz, Lana Krmelj in Filip Mramor, ustvarjalca uprizoritve Vse, kar sem objel, preden je ušlo, smo se pred nekaj tedni peljali v Kranj. Pot je bila nujna, ker se je Kranj izkazal kot kraj, kjer je mogoče v najkrajšem možnem času fotografije, posnete na mojem fotoaparatu, razviti v diapozitive, ki bodo postali sestavni člen dokumentarnega tkiva predstave.

Čeprav je bila ura pozna, ker smo se v Kranj odpravili šele po koncu njune vaje, sem jima med vožnjo zastavila nekaj vprašanj o kontekstu njunega ustvarjanja.

Pogovor sem, za namene arhiviranja (ali ustvarjanja bodočih kontekstov) tudi posnela.

Kar sledi, je njegova približna transkripcija.

(Filip vozi, Lana na zadnjih sedežih na računalniku ureja scenosled predstave, jaz obupam nad iskanjem popolnega CD-ja za med vožnjo in začnem snemati pogovor)

Vajin naslov je torej referenca na Šalamuna, na njegovo zbirko Vse kar sem objel je ušlo. Zakaj sta si pravzaprav izbrala prav to? Predvsem, ker sta imela za vstopno mesto v projekt goro arhivskega gradiva, me zanima, zakaj sta si kot prvi okvir/kontekst izbrala neko zunanjo referenco?

L: Ker sva štartala iz gore gradiva, sva se odločila, da tega ne bova pretirano ožila in izbirala nekih minimalnih stvari iz vsakega Konteksta, ampak bova lahko svoj kontekst tudi širila v druge zanimive materiale. Tako sva prišla do Šalamuna. Ko sem razmišljala o enem od prizorov, sem doma naletela na to zbirko in zdelo se mi je, da bi lahko v njej našla navdih. Že dejstvo, da gre za zbirko, ki je izšla posthumno, da je to izbor njegovih pesmi, materialov, ki jih je izbral nekdo drug, se mi zdi pomembna informacija, ta pa ni naključna za to, kako delava midva – delava namreč izbor iz gradiva, ki ga je že nekdo izbral. In zato sem na vaji predlagala, da bi lahko ta naslov oziroma neko njegovo različico povezala tudi z Raulovo zgodbo.

F: Takrat sva se pogovarjala o naslovih, in ker sva se ukvarjala s spominom, z nabiranjem nečesa efemernega, sva prišla do besedne zveze kar ostane. Veliko sva se ukvarjala s tem, kako ujeti karkoli, kar je za arhivskimi materiali, ker ta arhiv govori o nekem neotipljivem spominu. Zato se mi zdi ta stavek tako točen. Ker je v škatlah vse, kar je Raul ujel, preden je ušlo, potem pa je ušlo in samo objem še ostane. Po drugi strani pa Šalamuna povezujem z neko eklektičnostjo, divjo poetično lepljenko, igrivostjo in željo po odprtosti zunaj neke enoznačne miselne strukture. Ni pa za razumevanje predstave ključno natančno poznavanje tega, kar je pisal Šalamun.

L: Mislim, da je treba ta stavek jemati kot zaključeno celoto, ki sicer služi za interpretacijo. Se nama je pa seveda zdelo nujno povedati, od kod sva to zelo specifično referenco vzela – čeprav ta kontekst ni ključen za razumevanje uprizoritve.

Do tega pa sva prišla tudi prek Andreje Rauch Podrzavnik, ki ima svoj Kontekst podnaslovljen »Kar ostane«.

F: Kar je pa hkrati naslov kratkega filma Neli Maraž, ki tudi poetizira minljivost.

Če ostanemo pri kar ostane. Kot raziskovalno izhodišče sta pravzaprav dobila mapice, polne materialov na Google drive-u. Te bi lahko brali kot skrčene predstavitve posameznih umetnikov, celotne opuse, dolga ustvarjalna obdobja, skrčena v zip file odbranega gradiva. Lahko bi rekli tudi, da gre za ready-made materiale. Kako kot ustvarjalca gledata na to, kakšne občutke sta doživljala ob soočenju s tem gradivom?

L: Zdi se mi pomembno poudariti, da ni šlo za poskuse skrčitev opusov, ampak za devet ljudi/kolektivov, ki so imeli narejen vsak svoj Kontekst, vsakega izmed katerih je ustvarjal neki kolektiv/dvojca ljudi. Kar sva midva dobila, so bili dokumenti oz. raziskovalni materiali ljudi, ki so kontekste delali. To tudi niso bili nujno materiali, ki so bili predstavljeni na končni instalaciji/razstavi/dogodku, ampak njihovi raziskovalni materiali. Tako da je seveda šlo za izbor iz opusov, hkrati pa neke razširitve, ki so jih ti ljudje že naredili.

F: Priznam, da je bila ta situacija soočenja z naborom 902 datotek pogosto zelo frustrirajoča. S tem arhivskim gradivom sva se pogosto borila, bolj kot navdihovala. Gre za pomembne materiale, ki hkrati sami po sebi ničesar ne nosijo, so sledi nečesa pomembnega, nekakšni slepi konci, so poročevalski, jih je res ogromno, so seznamski, ampak nelinearni in niso dramaturško urejeni. So gošča.

L: S temi materiali res ni bilo najlažje delati, ker imaš občutek, da je vse zelo pomembno, ampak je to tudi past, ker hitro ugotoviš, da je treba tudi znotraj te pomembnosti najti neko razporeditev. Najprej naju je vleklo v to, da bi iskala skupno rdečo nit med datotekami, kar je bila prva past, v katero sva se ujela in od katere sva se želela zavestno umikati, ker gre za devet tako raznolikih ljudi oziroma kolektivov, ki so tudi arhivirani na raznolike načine.

F: Težko je bilo najti pravo nalogo.

L: Ja in tudi izhodišče, ki nama je bilo dano, je bilo zelo široko, tako da mislim, da bi se lahko tega projekta lotila tudi na nešteto drugih načinov.

Kdo pa je Raul?

F: Maja sva imela prvi showing in takrat sva se odločila za strategijo, da bova skozi pet fragmentov ustvarjala portret človeka, ki hkrati ni človek. To je deloma izhajalo iz doktorja Frušiča. Družinski portret doktorja Frušiča je naslov kratke zgodbe Neje Tomšič, ki je bila del kontekstov in govori o tem, kako liki izstopijo iz slike in nagovarjajo neko deklico, hkrati pa obstajata dve kopiji slike, ki sta nekoliko drugačni. To naju je takrat zelo intrigiralo. Potem pa se je ta podoba skrivnostnega človeka, ki vznika, ki je in ni, znotraj tega gradiva vlekla še naprej in je postala način gledanja nanje. Raul je mehanizem.

L: Ko sva se pogovarjala o tem, kako si predstavljava Raula, sva ugotovila, da si ga predstavljava zelo različno. Ne v smislu, kdo on je, ampak kaj ta njegova podoba, ki je in ni, v bistvu pomeni. Raul je namreč človek in hkrati ni oziroma je človeški in hkrati ne. Malo je resničen, hkrati pa ni resničen. Resničen je v tem, da ima družino, prijatelje, gre k frizerju in dela stvari, ki bi jih delali resnični ljudje, v resnici pa je tudi ogromno trenutkov, ki bi jih težko opredelili, kot da so del njegovega življenja, ampak so vseeno del njega. O tem delu, koliko je Raul »resničen«, smo velikokrat debatirali.

F: In potem sem jo vprašal, ali je zanjo Raul v smislu (ne)resničnosti tak kot, recimo, Harry Potter.

L: In sem rekla, da zame ni. Ker, recimo, Harry Potter je zame fiktivni lik, ki si ga je izmislila neka pisateljica, je plod njene domišljije in obstaja znotraj teh okvirov. Tudi Raul je malo plod domišljije, malo pa tudi ni.

F: Zdi se mi, da je za Harryja Potterja ključen glagol, da iz ničesar ne vznika. On pač je, ima koherentno življenje. Raul pa so filerji med luknjami, ima zelo polnokrvno življenje na specifičnih točkah, ampak nič drugega. Raul je škrbina.

L: Raul so prazna mesta vmes.

Poleg Raula pa iz vajinega Konteksta vznika še nekaj/nekdo: Buta. Bi mi lahko v osmih besedah ali manj opisala, kaj je Buta?

F: Pošast, tako velika, da je ne vidimo.

L: Buta je, ni, vidna, nevidna, resnična, neresnična.

(Pogovor prekine poskus iskanja pravega naslova na navigaciji)

L: Imam pa še eno zanimivo anekdoto o Buti –

[Tu del posnetka pogovora zmanjka]

F: ... Raúl Ruiz je bil sicer čilski filmski režiser, ki v knjigi Poetics of Cinema piše o Buti, pošasti, ki je tako velika, da je nevidna, in prek nje razvija vprašanje o prostoru kot objektu.

Izbrala sta si strukturo devetih škatel. Katera je vajina najljubša škatla in zakaj? Dovoljeni so samo hitri odgovori.

L: Moja je Frizer, osma škatla. Ker je v besedilu te škatle opisano, kako si je Raul predstavljal, da je v frizerskem salonu čisto tiho in da je skozi zrcalo slišal glasbo. Ta način mešanja sluha, vida in nekega občutka se mi zdi izredno lepa podoba.

F: Vrt oziroma Rojstni dan. Ker mi je zelo všeč glasba, ki jo je Lana danes našla. Ima dobro energijo.

(Na tem mestu prosim Lano, ali mi pokaže to pesem)

(Na radiu v avtu se predvaja kratek odlomek pesmi La vie la nuit izvajalca Voyou)

F: Ljub mi je tudi impulz za nastanek prizora, zgodil se je, ker sva potrebovala en hudomušen prizor.

Je pa en kontekst vajinega ustvarjanja tudi dejstvo, da delata v ŠD Tabor, kar je zelo zaznamovan prostor, tudi dvorana, ki je zelo specifična, že nosi neke gledališke konotacije, predvsem verjetno spomin na Ich kann nicht anders kolektiva Beton ltd. Kaj je ta prostor dal vama? Imata kakšne specifične pluse, minuse in anekdote, povezane s Taborom?

Oba: Anekdot je veliko.

L: Da prideva do dvorane, morava skozi fitnes in z zaposlenimi tam sva se že kar malo spoprijateljila. Hkrati pa zelo resno jemljejo dejstvo, da uporabljava dvorano, ki je sicer namenjena za namizni tenis. Zelo pomembno jim je, kako so stvari pospravljene.

F: Ta dvorana mi je ljuba in navdihujoča, ker se mi zdi zelo zanimivo sokolsko gibanje, povezano s Taborom. Predvsem v smislu koreografiranja športnih teles, spoja umetnosti s športom. Hkrati pa je lepo sedeti na balkonu dvorane. Spodaj imajo otroci skoraj vsak dan športno vzgojo, in zanimivo je gledati, kako jih štopajo, ocenjujejo, kako se prepirajo. Še sploh, če se na balkonu pojaviva kot medveda, in kričijo na naju.

Je pa dvorana noro hrupna, ves čas te spremlja zvok košarkarskih žog.

L: Ali pa zumbe. Všeč mi je bilo, da je prostor res športna dvorana, zato moraš, ko stopaš vanj, na novo vzpostaviti usmerjenost prostora in definirati, kaj ta prostor zate sploh je. Vedno se spomniš tudi na Ich kann nicht anders, ki je bila po postavitvi zelo specifična. Na začetku procesa sva v prostoru iskala neke drugačne opcije, enkrat pa sem sedela na balkonu in Filip me je opazoval z mesta, kjer bo sedela publika. Takrat sva ugotovila, da je to to.

F: Je pa prostor tudi že vajen gledališča, ker tam redno potekajo tudi Mladi levi.

(Radio v avtu se sam od sebe spet prižge, predvaja se pesem od prej, v tišini jo poslušamo do konca)

(Navigacija nas z glavne ceste preusmeri na neosvetljeno pot med polji)

Izbrala sta si žanrsko oznako predavanje-performans, ki pa je nekako postavljena v narekovaje. Zakaj ta žanrska oznaka ter kako sta jo definirala in prevpraševala?

F: Od žanra je ostala predvsem igra s pričakovanji občinstva. Prinese drugačno perspektivo glede tega, kar se zgodi v odnosu do tega, kar pričakuješ, ko prebereš, da gre za lecture-performance.

L: Zdi se mi, da je to največji plus tega poimenovanja. Če gledalec ve, iz česa projekt izhaja, se mi zdi, da se hitro zgodijo neka pričakovanja, povezana s tem, kakšni so bili prejšnji konteksti. Zato sva se na neki točki odločila, da se bova poskusila čim bolj igrati s formo na sploh in s tem, do katere točke lahko raztezava to, da bodo ljudje še vedno mislili, da se bo vseeno res zgodilo predavanje. Ko prideš v prostor, v katerem so televizija, dve mizi in listi papirja, pričakuješ, da se bo kdo usedel za mizo in govoril, to pa zruši že zvočni posnetek, nato pa se samo še stopnjuje. Upam pa, da se ljudje vseeno ne ukvarjajo preveč s poimenovanjem forme.

Vseeno pa se mi zdi produktivno, če se gledalec/gledalka v kontekstu predavanja vpraša, kaj je ta vsebina, ki bi mi jo želela performerja razložiti. Kaj ti fragmenti, spomini, drobci nekega življenja povedo o celoti, ki jo gledaš.

F: Gre tudi za geg na znanstveni pristop.

Foto: Lara Deotto Bat

Nosilci tega gega pa so severni medvedi. Zakaj pa prav medveda? So v Čilu res severni medvedi?

F: Da bi našla stvari, ki bi jih lahko uporabila za vznik Raula Medveda, sva brskala po Bunkerjevem fundusu. Naletela sva na medvede in ostali so, ker so zelo dobrodošla atraktivnost, dodajajo neko igrivo plast. Osmišlja pa jih to, da vsaj poznavalci Konteksta vedo, da so bili ti medvedi del vsaj petih predstav.* Če ima kdo pravico govoriti o arhivu Stare mestne elektrarne, so to ti medvedi.

L: Fragmente, ki jih hranijo škatle, sva poskusila sestavljati iz drobcev, ki sva jih našla v mapicah, ki so nama bile na voljo. Kar sva našla v njih in je bilo najina izhodiščna točka, pa so bile zelo različne stvari, od fotografij do glasbe, posamičnih stavkov ali celih zgodb, celo biografij – in tudi ti medvedi so en delček konteksta, ki je bil najina izhodiščna točka.

F: So pa tudi dobesedno vzeti iz Konteksta Tomaža Groma, ki sta ga naredila Varja Hrvatin in Nejc Potočan in sta jih uporabila v instalaciji.

(navigacija nas pripelje do meglenega parkirišča med tovarnami)

In po vsem tem – Kaj je kontekst?

F: Kontekst je nekaj, kar osmišlja.

L: Kontekst je devet škatel, ki so ostale na podstrešju neke hiše.

(Posnetek se ustavi)

*Opomba: seznam vseh predstav, v katerih so sodelovali Bunkerjevi severni medvedi, je v nastajanju.