POGLED POGLEDA POGLEDA …
VIRI
Trošt, Špela: Spotikanje pogleda, Dialogi, 59 (11/12)/2023, 95–106.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 10. 2026.
Redhead, Lauren: The Performance Lecture as a Method for Practice Research; https://research.gold.ac.uk/id/eprint/39161/13/Performance%20Lecture%20Portfolio%2025%20July%202025.pdf (21. 10. 2026)
Rancière, Jacques: Emancipirani gledalec. Ljubljana: Maska, 2010. (Zbirka Transformacije, 27)
ZAKLJUČEK ALI SKLEP
Konča se z navedbo virov. S tem se je stvarno potrdila referencialnost na Kontekst oziroma Kontekste. V vlogi uradnih, torej namernih citatov ali denimo poklonov je bilo navedenih le nekaj fotografij. A nekatere vidim tokrat prvič – med samo izvedbo jih nisem opazila, druge drugič v tem večeru – spomnila sem se jih iz izvedbe, nekatere se mi zdijo znane že od prej – morda iz Kontekstov, morda kot dokumentarno oziroma promocijsko gradivo uprizoritev, o eni poznam vse podrobnosti – zakaj, kdaj, kje in kaj je zabeležila. Če torej sledim vzpostavljenemu kodu citiranja v neke vrste odjavni špici na zaslonu in se poslužim spekulacije, je šlo pri izboru uprizoritvenih elementov v veliki meri le za naključje, za trenutno zelo aktualno recikliranje, morda le rutinsko ponovno uporabo po potrebi, in si je moj aktivni pogled gledalke vse druge citate umislil, saj so navedki umanjkali. Sumim lahko tudi, da so bili ponekod namerno »ukradeni«. Rekvizite in kostume prepoznavam in jih povezujem z že videnimi uprizoritvami, ne nujno predstavljenimi na Kontekstih.
Pravila in zlasti način navajanja virov v strokovnih in umetniških delih se seveda razlikujejo. Uprizoritvene umetnosti si za citiranje pogosto dovolijo več kreativne svobode. Teoretske obravnave so izpostavljene zelo strogi regulaciji in viri so zadnje poglavje dela. Vsak citat mora imeti jasen izvor. Skrbno navajanje zagotavlja transparentnost in preprečuje namerno prisvajanje tujega.
Toda če kaj, potem izvedeno zagotovo ni bil plagiat.
IZGUBILA SEM SEBE
Na ekranu piše: »Izgubljen sem.« Zelo natančen označevalec mojega položaja v tem trenutku. Rada sem aktivna gledalka, rada ustvarjam svoje svetove in svoje resnice. In sem emancipirana gledalka, ne dovolim si vzeti moči razvezovanja in povezovanja (Rancière 2010, 15). »Kot gledalka želim biti dejavna, želim oddelati svoje in po svoje delo gledalke. Ko mi dogodek tega ne omogoči, ne dovoli, ko mi vsiljuje edino in absolutno resnico, brez prelomov, trkov, vrzeli, tistega vmes, me potisne v stanje pasivnosti in posledično indiferentnosti, izgubi me.« (Trošt 2023, 96)
Svoje delo gledalke jemljem izrazito resno in odgovorno. Zahtevam umetniško delo, ki ne bi bilo plod izvajanja, ampak gledanja. Ko gledalka ne ve nič manj od avtorjev in izvajalcev ali raje obrnjeno, ko avtorji in izvajalci ne vedo nič več od gledalke, je slednja tvorna proizvajalka procesa in dogodka, je pomemben gradnik performativa.
Kar se izvaja, me prepričuje diskurzivno z napisi, vizualno s kazanjem in insceniranjem, slušno s ponujeno zvočno krajino. Trikratno mi onemogoča negotovost, zmoto, izgubljenost, intuicijo, spekulacijo. Berljivost je ukleščena v edino možno. Dojemanje in zajemanje sta vsiljeni. Obvladovanje, védenje, prepričanje ne dovoljujejo preizkušanja. Zavita v trdno fikcijo se pripoved, deloma tudi pravljica – nenehna prisotnost nevidne in neulovljive pošasti, zgodba v prvi osebi niza, vseeno, v kateri smeri, od zadaj naprej ali obratno, kot sled spominov iz okruškov, utrinkov, izsekov, vtisov, drobcev, ostankov, odsevov … Kot izginjanje, slabljenje in obenem ohranjanje, nastajanje sledi. Pozabljanje, ki daje prostor spominu. Spomin kot osvoboditev ali kot nasilje? Ali spomin, ki se materializira prek umetniškega procesa, ustvari prostor za razbremenitev preteklosti ali preti, da nas ujame v past preteklosti? Zagotovo pa s priklicem utrjuje njeno prisotnost v sedanjosti. Spominjanje se vrši kot umetniška dejavnost, ki subjektivni spomin predela v kolektivni spomin za spomin.
Skoraj dosledno potrojeno, verbalno na ekranu, zvočno prek ozvočenja in izvajalsko prek rokovanja z objekti dveh figur – v nekaterih prizorih pol medved, pol človek, v drugih severni medved. (In tu je prvi zakaj: zakaj zdaj pol medveda in zakaj zdaj medved in zakaj zdaj spet pol medveda …?) Pred mano se odvijata nazaj spominjanje in pozabljanje proti izhodišču, ki je konec, ki je izhodišče … Fikcija, kakorkoli jo zavrtijo, je vselej enosmerna, ustavi se na površini gledalkinega telesa, skozi kožo ne prodre, četudi se telo trudi biti krhko. Dihotomija um-telo je izrazita. Razen nekaj »zakajev« razum pasivno sprejema podatke, misel le oplazi, moje gledalsko delo je na hibernaciji. Možnost izmenjave je skoraj do konca zreducirana – no, enkrat pride do stika med izvajalcem in gledalko, ko slednji nastavi dlan, da bi ji jo s flomastrom zaznamoval, sicer pa je pozicija izrazito jasna in vzdržna. Pogrešam dogodek v svojem pogledu.
KAJ GLEDAM?
Esej implicira essayer – preizkušati. Pravijo mi, da sem nevednica na performativnem predavanju vedežev.
»[P]redávanje -a s (ȃ) govorno podajanje vsebinsko zaokrožene strokovne snovi.« (SSKJ² 2026) Predavanje je enosmerna komunikacija, je strukturirana, strokovna javna ustna predstavitev neke teme, podkrepljene s teoretskimi in znanstvenimi spoznanji ter empiričnimi dokazi. Pogosto pospremljeno s prosojnicami, fotografijami in drugim slikovnim, včasih tudi zvočnim in video materialom.
Gledam fotografije, prosojnice, pisano besedilo in gledam uprizarjanje. Ne poslušam predavanja.
Ko izraz »performativno« mislim širše, ga nadomeščam z »uprizoritveno«. Ko označevanje nekoliko zožim, uprizoritev mislim kot dogodek in ne kot izdelek, označevalec torej implicira »dogodkovno«. Ko ga mislim še bolj radikalno, okrepljeni performativ označuje neposredno prisotnost uprizarjanja telesa v neponovljivem procesu.
Gledam postopke, načine pojavljanja in izvajanje. Ne sodelujem v dogodku, gledam uprizarjanje.
Performativno predavanje je hibrid. Je zlitje teorije in prakse. Je prelivanje védenja in spekulacije. Je stičišče znanosti in umetnosti. Performativno predavanje uteleša, udejanja, uprizarja in kritično preizprašuje znanje. V slovenščini se je ustalil pojem performativno predavanje na podlagi angleških različic performance-lecture ali lecture-performance. »'Predavanje-performans' (prim. Cage, 1961) se ponuja kot metoda za artikulacijo raziskovanja prek prakse, saj združuje performativne in/ali ustvarjalne prakse z možnostjo razprave in raziskave tem, idej in znanja, ki iz njih izhajajo.« (Redhead 2026) Cageeva eksperimentalna predavanja veljajo za zgodovinski precedens predavanja, zasnovanega kot dogodek.
Gledam védenje. Ne vidim spekulacije. Gledam utelešenje. Ne razvozlam teorije. Gledam fikcijo. Ne vidim tranzicije iz znanosti v umetnost. Ne vidim eseja. Gledam rekvizite, scenografijo, kostuma, telesi, gibe, premike, prizorišče. Gledam uprizoritev.
In spet zakaj? Avtorja trdita, da je to performativno predavanje, jaz trdim, da je uprizoritev, ali natančneje, gledališče objektov.
UVOD
Teorija ni tema uprizarjanje. In teorija ni izhodišče uprizarjanja. Zapredek je devet Kontekstov, devet umetniških praks devetih avtorjev. Izdelek je novo umetniško delo. Na začetku je prek ozvočenja posredovan posnet pogovor. Izluščim vprašanje, kaj povezuje devet umetniških praks? Ne vesta. Ne vem. Najvarneje je vendarle zavzeti distanco – saj veste, brechtovski potujitveni učinek: odmakniti se čim dlje, če je treba, celo na drugi konec sveta, v Čile, čim bliže Antarktiki, in se izgubiti v fikciji. Ali je na delu pretveza? Distanca kot izgovor za izogib soočenju? Umik v popolno fikcijo kot svobodna izbira ali kot pobeg?
In spet zakaj, več njih. Zakaj gledati Vse, kar sem objel, preden je ušlo, če nisi videl Kontekstov? Zakaj parafraza naslova zbirke Tomaža Šalamuna? Zakaj uprizarjati Kontekste, ki jih nisi videl? Zakaj sploh uprizarjati Kontekste?
* Zapis je o predstavi Vse, kar sem objel, preden je ušlo, Špela Trošt si je predstavo ogledala 17. 10. 2026.
