top of page
  • Jaka Bombač

Vznik sveta v telesu

Podrast (Chiara Bersani), festival Mladi levi, 25. 8. 2023 Plesna predstava Podrast italijanske plesalke in koreografinje Chiare Bersani skozi močno afektivno podobo kozmogeneze razpira vprašanja o naravi telesnosti. Podrast, temni in senčni predel gozda, zasnuje kot prostor organskih (simbolnih) izmenjav in neskončne komunikacije, v procesu katere se spontano poraja življenje. Ravno skozi tako zasnovan prostor pa naposled vstopi v telo, ki ga razume kot svet v malem. Na ta način znano Spinozovo vprašanje »česa je telo zmožno?« ponovno aktualizira in kritično osvetli iz neke druge perspektive.


Ko vstopimo, plesalka zbrano miruje na levi strani odra, v svojem vozičku. Nekajminutno čakanje na začetek predstave naposled prekine deseterica belih luči, umeščenih tik nad plesno podlago, ki v gladkem drsenju od leve proti desni in nazaj dinamično osvetljujejo nešteto živobarvnih gumijastih bombonov (marshmallows), razpostavljenih po belem plesnem podu. Dober centimeter visoki bomboni na oder mečejo dolge sence, gibanje njihovih senc pa ustvarja učinek timelapse. Oder se tako postopoma pretvarja v prostor ogromnih časovnih razsežnosti: nekaj minut postane nekaj dni, nekaj dni nekaj tednov, vse dokler se naposled ne znajdemo v brezčasju nekega začetka.


Uvodna vzpostavitev časovno-prostorske dinamike je ključna za nadaljnji potek predstave, saj nas uvede v prostor nenehne komunikacije, ki se ne udejanja le sinhrono, ampak tudi in predvsem diahrono: vsaka izmenjava informacij povzroči spremembe v osnovi in s tem spremeni pogoje za nadaljnje izmenjave. Podobo gozda, ki jo sproži prvi prizor, v nadaljevanju poglablja in razslojuje ambientalna glasba, polna šumenja, gomazenja in šelestenja. V globlje plasti gozda pa nas povede šele plesalka, ki po uvodnem lightshowu vstane iz vozička ter se počasi po vseh štirih pomakne proti odru, pri čemer njeno telo postopoma postaja telo črva (ali druge podzemne živali): plazi se in zvija, rije po zemlji, vsake toliko pa z belega poda z zobmi vzdigne bombon, ki ga tudi pojé. Ta dejanja bi se lahko zdela prekomerno ilustrativna, kot nekakšna lecoqovska vaja v utelešenju kvalitet neke živali (ali prvine), če se plesalka ne bi ves čas vztrajno poigravala z voajersko naravo našega pogleda.


Plesalka se vsake toliko časa zaustavi in za nekaj trenutkov pogleda proti občinstvu; nato pa nadaljuje s talno tehniko, pri izvajanju katere uporablja predvsem zgornji del trebuha in ramenski obroč, kar gibu daje kvaliteto težkosti. V trenutkih zaustavitve plesalka očitno pogleduje proti nam, med izvajanjem talne tehnike pa se zdi povsem zazrta vase in v svoje izkustvo gibanja. Iz njenega gibalnega jedra postopoma vznikajo komajda zaznavni gibi prstov in dlani, ki se med predstave spontano razvijajo v svojstven simbol. Izmenično sproščanje in napenjanje celotnega telesa, tako kot tudi njegovih posameznih delov, uvaja pulzirajoči ritem, ki deluje kot razslojitev cirkadijskega ritma (op. potovanja Sonca okrog Zemlje), vzpostavljenega v uvodnem prizoru. Plesalkin vrat je med izvajanjem talnih gibov ves čas poravnan s tlemi; vztrajna usmerjenost njenega pogleda v tla pa njeno telo skorajda povsem desubjektivizira, kar gledalca pahne v prevpraševanje lastnega zaznavanja telesa, ki ni klasično plesno telo.

Foto: Nada Žgank


Plesalka se poigrava z normativnostjo naše zaznave po eni in družbenega življenja po drugi strani. V naši kulturi, s predpostavkami katere je do neke mere pogojen slog našega zaznavanja, smo pod vplivom purističnega stremljenja k baletni izčiščenosti giba drugačna telesa dolgo reducirali na živalska telesa. Čeprav po eni strani lahko prepoznamo, da je plesalkina živalskost plod klasičnih vaj za raziskovanje živalskih kvalitet (metoda Lecoq in fizično gledališče) in ima v kontekstu predstave specifičen pomen, se po drugi strani ne moremo izogniti slednji interpretaciji. Ta izhaja iz tesnobe voajerskega konteksta, ki ga plesalka ustvarja z izmeničnim pogledovanjem proti nam in odmikanjem pogleda.


Telo je torej obenem gonilo zgodbe in vsebnik za našo projekcijo stereotipov. Gonilo zgodbe s tem, ko podrast, zasnovano kot prostor vznika življenja, plesalka interpretira skozi svoje telo, s čimer implicitno tematizira vprašanje vznika giba, tj. vznika življenja v telesu. Vsebnik za našo projekcijo stereotipov pa s tem, ko plesalka skozi ustvarjanje voajerske situacije preizkuša naše gledanje drugačnega telesa, katerega gibalne logike nismo vajeni brati.


V drugem delu predstave se ji na odru v krajši sekvenci krčevitih gibov pridruži druga plesalka (Elena Sgarbossa), katere telesnost bolj zadovoljuje naša pričakovanja glede tega, kaj naj bi (baletno ali sodobnoplesno) telo bilo. A predstava to temeljno drugačnost, vzpostavljeno skozi naše zaznavne navade, kaj hitro razbije z osredotočenjem na podobnosti med dvema plesnima telesoma in njunima slogoma. Pozornost tako preusmeri iz klasičnega ontološkega vprašanja »kaj je telo« na procesno-ontološko »česa je telo zmožno«. Pod vplivom zdravorazumske fiziologije predpostavljamo, da je gib preprosto skupek premikov različnih organov, vendar se pri tem nikoli ne vprašamo, kaj je tisto, iz česar gib sploh vznikne. Podrast lahko razumemo kot gibalno raziskovanje tega vprašanja.


V drugem delu spremljamo vajo zrcaljenja, ki jo gibalno ovirani plesalci (v paru s plesalcem, ki ni gibalno oviran) pogosto uporabljajo zavoljo osvobajanja od strahov in sramu, povezanih s svojo drugačnostjo, ter zavoljo ozaveščanja vznika različnih energetskih in gibalnih tokov v svojem telesu. Plesalki sočasno izvajata gibe, ki so si po svoji formi povsem podobni, kot da bi izvirali iz istega nagiba. Prav ta skupna intencionalnost pa je tisto, kar naposled plesalki združi v skupno telo. Elena Sgarbossa se uleže na Chiaro Bersani, ki pogled še vedno vztrajno tišči v tla, ter se na njej večkrat zavrti, pri čemer uporablja predvsem jedrne mišice zgornjega dela trebuha in ramen. Gibalni principi se tako prelivajo in širijo v obe smeri: Chiara Bersani, ki v začetku sledi, v nadaljevanju prevzame vodstvo, nazadnje pa se plesalki ustalita druga ob drugi, v objemu, ki se sprevrača v razdor in objem in razdor in tako v dozdevno neskončnost.


Vaja zrcaljenja v kontekstu predstave hkrati deluje kot naš prevodnik za razumevanje in občutenje gibalnega sloga Chiare Bersani. Če se nam sprva njen gib morda zdi tuj in nerazumljiv, se v drugem delu predstave nanj vedno bolj navajamo. Opažamo vedno več subtilno detajliranih gibov, ki v medsebojni komunikaciji delujejo kot poustvaritev buhtečega življenja podrasti. Ker je vaja postopoma vtkana v uvodoma pričaran kontekst vznika življenja skozi komunikacijo podzemnih vrst, se nam v nenadnem preobratu gestalta, vzpostavljenega skozi metaforično konstrukcijo telesa kot sveta, podzemne vrste izrišejo kot podkožne vrste: kot bakterije, celice in tkiva, skozi komunikacijo katerih vznika gib.


Predstava ne poskuša skriti, da je plod delavnic, namenjenih gibalno oviranim osebam, ki jih Chiara Bersani izvaja po vsem svetu, s čimer ozavešča heterogenost plesnih teles. Vendar takšna zasnova predstavi ne odvzame avtentičnosti, temveč to avtentičnost kvečjemu še poveča. Ne nazadnje je temeljna tematika, ki jo predstava poskuša obravnavati, tematika skupnega izvora gibanja vseh teles. Ob koncu predstave se na oder s svojimi vozički pripeljejo udeleženci delavnice; lepljiva podlaga, ki jo ustvarijo z vožnjo po mehkih, raztopljenih marshmallow bombonih, pa postane komajda opazni simbol neke gibalne pogojenosti. Plesno izražanje se pokaže kot inherentno pogojeno, pogojeno gibanje pa potemtakem kot zgolj ena izmed vrst omejitve.


Na ta način se pred polno dvorano gledalcev odvije simbolno dejanje destigmatizacije plesa gibalno oviranih, ki je lahko očiščujoče za ljubiteljske plesalce na odru in tudi za občinstvo. Simbol, ki ga je Chiara Bersani s subtilnimi gibi dlani in prstov postopoma gradila celotno predstavo, postane skupni simbol, ki ga najprej prevzame sedmerica na odru, nato pa postopoma še gledalci. Vzpostavi se bogata in plodovita (bio)komunikativna krajina, kjer skupni simbol spontano vznika, z vsakim vznikom pa hkrati vztraja in se spreminja ter razslojuje skozi interpretacije raznolikih teles.


S tem zaključnim motivom obnavljanja istega skozi interpretacijo mnogoterega predstava razpre tematiko vedno novih začetkov, ki so v vesoljstvu, čeprav morda tega sprva ne opazimo, prej pravilo kot izjema. Podoba kozmogeneze, porajanja vedno novih oblik iz starih, pa nazadnje vnazaj zažari skozi pesmi Chiare Bersani, ki jih ob spremljavi ambientalne glasbe, polne šumov in šelestenja, slišiš v zaključnem delu predstave (preden na oder pridejo udeleženci delavnice), a se te globlje dotaknejo šele nekaj dni po predstavi, ko jih v tišini prebereš.

_

Iz ostankov

iz ruševin

iz katastrof

iz naših zlomljenih teles

v ohlapnih ligamentih tvojega kolena

sem videla vzhajati prvo sonce.

(Pesem Chiare Bersani)

Comments


bottom of page