Recenzija predstave Dve kaplji na utrip Walida Raada, uprizorjene 21. avgusta 2023 v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana.
Verjeti ali ne verjeti, to je vprašanje vsakega gledalca ob spremljanju predstave Walida Raada, v New Yorku bivajočega libanonskega umetnika. Walid Raad v vsej svoji veličini stoji pred polno dvorano in vsrkava vso pozornost, ki mu jo posvečamo gledalci. Kot predavatelj, ki se mu mudi svojim študentom predati zelo pomembna odkritja, poda dve opozorili: prvo je, da se moramo pripraviti na veliko količino informacij, ki jih bomo konzumirali v naslednji uri in pol, drugo pa, da se bodo te informacije sčasoma oblikovale v smisel, vreden poslušanja.
Foto: Nada Žgank
Od navadnega srednješolskega profesorja se loči predvsem po tem, da pritegne pozornost prav vsakega gledalca. Ne glede na to kje v prostoru sediš, boš deležen iste mere pozornosti kot vsi ostali v “predavalnici”. Svoje predavanje začne poln entuziazma in vzdržuje neuničljiv tempo, ki mu poslušalci sledimo kot uročeni in zadihamo le, kadar Raad spije požirek vode.
Izkušnja prestave je odvisna od informacij, ki jih o predstavi dobimo pred ogledom. Če vstopiš v dvorano, ne da bi vedel, da je oblikovana po modelu spajanja faktov in fikcije, nekakšen faction-fiction, prepletanje fikcije in resnice, jo še najbolje odneseš. Postavljen si v vlogo naivnega gledalca brez pričakovanj in v pripoved se lahko spustiš brez zadržkov. Če vstopiš v dvorano s pričakovanjem faction-fiction predstave, se ti zdi, da z Raadom sodeluješ v nekakšni interni šali. Lahko pa se odločiš za srednjo pot in se preslepiš tako, da uro in pol dopuščaš, da je vse mogoče. Konec koncev gre za predstavo, kar pomeni, da je po zakonih gledališča potrebno, da Raadu verjamemo; če seveda želimo doseči efekt, ki ga predavatelj ustvarja. Kaj nas torej zadržuje pri tem, da bi mu popolnoma verjeli? Je to količina informacij iz stvarnega sveta, ki so preverljive, ali nas begajo fiktivni vložki, ki se ob stvarnih zdijo absurdni in smešni?
Raad svoje predavanje začne tako, da nam predstavi tri narativna osišča, okoli katerih se suče pripoved. Z odkritim zagonom želi prav vsakega prepričati v verodostojnost svoje pripovedi, za kar uporablja neverjetno specifične podatke. Neposredno nagovarja publiko z različnimi frazami, kot sta: »če mi ne verjamete, preverite to na internetu«, »to so zgodovinska dejstva, lahko kar poguglate«. Tempo svojega pripovedovanja ohranja s konstantnim, nepredvidljivim in hitrim menjavanjem tem. Da telo ne bi zaspalo, sledi aktivnosti možganov s premikanjem iz sprednjega dela dvorane v zadnjega; čeprav nam je povsem jasno, da ima Raad za pripomoček le predstavitev na projekciji in so fizični premiki le pomoč gledalcu, da ne odplava.
Raad iz velike količine informacij učinkovito posreduje točno tiste, za katere si želi, da bi si jih ljudje zapomnili. To naredi tako, da nam veli: »preden nadaljujemo, se ustavite in zadržite to misel«, in ko cela publika naenkrat zadrži isto misel, se ta, ne da bi se zavedali, vtisne nekam v zavest. Gledalec si sam zgradi repertoar najpomembnejših referenc, ki jih Raad kasneje obnavlja v svoji zgodbi. Vse ostale informacije, ki bogatijo zgodbo, pa so naličene z različnimi okraski, s čimer jih Raad še omili in nekoliko distancira od glavnih akterjev. Tako gledalec nevede posrka le tiste informacije, ki jih najbolj potrebuje za povezovanje niti mnogih zgodb v celoto.
Od kod izvira želja gledalca, da bi verjel te neverjetni fikciji? Konec koncev bi si lahko Raad izmislil dosti bolj verjetno zgodbo. Pa si je ne. Stvarnost nalašč povezuje z metafizičnimi pojmi, kot sta dva svetova (duhovni in fizični), nalašč si izbere preprogo, ki je težja od števila kilogramov, ki jih kaže tehtnica. Bizarne informacije nam predaja kot zaklad, ki ga je odkril, in kot bi bili spet otroci, si tej pravljici za odrasle želimo verjeti. Zbudi našo domišljijo in vzbudi zanimanje. Morda si vsi želimo le, da bi bilo spet vse mogoče. Da bi obstajal kotiček, kjer se angeli sami zacelijo, kjer imajo okviri duševne motnje in kjer ima vsaka slika svojo dvojnico.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.