Več klofut kot aplavzov
Recenzija predstave Aplavzi in klofute avtorjev Agnietė Lisičkinaitė in Igorja Šugalejeva, uprizorjene 27. 8. 2026 v Plesnem Teatru Ljubljana (PTL).
Karl Jaspers v svojih premišljevanjih o kolektivni in individualni krivdi po propadu nacistične Nemčije navaja še verjetno najbolj abstraktno pojmovanje metafizične krivde, ki izjaha iz človekove solidarnosti kot take. Porodi se ob stanju političnega nedejanja oziroma posameznikove nezmožnosti posega v aktualnost krivičnih ideoloških procesov lastne državne tvorbe zoper zatrtim. Jaspers seveda obravnava vprašanje krivde nemške družbe v navezavi na grozovitosti holokavsta. Za namene današnje razprave o plesni predstavi Aplavzi in klofute pa je prav tako smiselno vpeljati koncept politične krivde, ki ga po Jaspersovi definiciji občutijo prav vsi pripadniki neke nacije, saj so tudi sami soodgovorni za vzpon avtoritarne oblasti in za dovzetnost propagandnih sporočil, ki poganjajo koleščke ekskluzivističnih nacionalizmov.
Litvanska gibalna umetnica Agnietė Lisičkinaitė se v plesni uprizoritvi postavi v precej eksteritorialen položaj, na kar nas opozori tudi spremna beseda, ki si jo obiskovalke lahko preberemo na spletni strani festivala Mladi levi, oziroma končno projicirani epilog. V njem umetnica artikulira lasten položaj žrtve, izhajajoč iz njene litvanske identitete, in to izkušnjo umesti v širši okvir ruske agresije nad Ukrajino ter eksistencialne ogroženosti manjših ne rusko govorečih narodov, ki so aktivno izpostavljeni imperialističnim in hegemonskim silam ruske državne tvorbe. Na drugem koncu skovane binarne opozicije pa stoji plesalec in soustvarjalec uprizoritve Igor Šugalejev, prebivalec Belorusije, ki v predstavi odigra vlogo ideološkega sovražnika Lisičkinaitė, čeprav to v resnici ni. Umetnica tako zavzame položaj nekakšne vzvišene moralne instance, s katero bi prej opravljali oblast, volja zmagovalca ali celo Bog. Vzpostavi se teritorij dogmatskega binarnega diskurza, v katerem Šugalejev postane konkretni naslovnik umetničine frustracije in moralne presoje.
Šugalejev svojo pokoro izraža s kontinuiranimi udarci roke ob zgornji predel hrbta kot nekakšen mimesis samokaznovanja oziroma avtoflagelacije. Kmalu se mu v mazohističnem dialogu pridruži tudi Lisičkinaitė, kar pa vpelje mero protislovne kompleksnosti, saj se prvoten smiselni dialog med akterjema naenkrat prelije v enoznačni gibalni proces udarcev, ki svoj klišejski abramovićevski vrhunec doseže z izmeničnimi klofutami po obrazu.
Kontroverznost uprizoritve prav tako tiči v konkretnih vrednotah umetnice. Čeprav se je, po lastnih besedah, zavezala odločitvi, da z rusko govorečimi umetniki več ne bo sodelovala, se je Šugalejevu le uklonila in s tem izneverila lastna načela, vse v imenu umetniško-političnega dialoga. Treba je izpostaviti, da Šugalejev nikakor ni nekakšna lutka avtoritarnega ruskega režima, ki je zavoljo lastne nekorajže ali malodušnosti prebežal iz izvorne Belorusije. To je storil zaradi grožnje pred aretacijo, ki ji je podlegel zaradi sodelovanja v organiziranih protivladnih protestih in ker svojo notranjo moč raje aktivno usmerja v pomoč prizadetim v ruski agresiji, kot da življenje izgubi v vojaškem konfliktu.
Umetničina relativizacija, generalizacija in predvsem redukcija političnega subjekta na raven narodne pripadnosti oziroma kulturne ali jezikovne afiliacije je v kontekstu uprizoritve paradoksalno ontološko izhodišče, zaradi katerega ta zatone v ironično praznino. V ospredju predstave je vprašanje kolektivne in individualne ruske krivde, ki je zavoljo aktualnosti povsem upravičena konceptualna referenca. Zadeva degradira v trenutku, ko Lisičkinaitė samovoljno zavzame hkrati pozicijo žrtve in višje moralne instance.
Lektorica: Tina Geč
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.
