UŽIVANJE ALI VESOLJE V TVOJIH USTIH I

Zapis je prvi del razmislekov o razmerju med nami in tistim zunaj. Je skromen poskus prečenja razlike bližine: tukajšnje tujine in sedimentov horizonta.

Predvsem pa je (za zdaj zapisan) poskus vzpostavljanja infrastrukture misli za nadaljnje delo. Gre za niz zapiskov, izsekov, asociacij in odvodov, ki obkrožajo vprašanja statusa ontološko-metafizičnega realnosti oziroma stvarnosti. Ne stvarnosti kot skupka objektov, dejstev ali merljivih parametrov, temveč stvarnosti kot sveta odnosov. Sveta stvari in sil, ki nastajajo v medsebojnih približevanjih, trenjih in srečanjih.

Osrednji pojem, okoli katerega se zbirajo ti zapiski, je uživanje. Ne v njegovem zoženem pomenu ugodja ali hedonizma, temveč v širšem pomenu besede: kot način vzpostavljanja odnosa. Uživamo pokrajino, glasbo, delo, spomin, prisotnost drugega. Uživamo pravice in sadove. Uživanje je trenutek, ko nekaj prestopi prag zunanjosti in postane del naše izkušnje. Je način, kako svet prihaja v nas in kako mi prihajamo vanj. Besedila, ki sledijo, se bodo temu vprašanju približala skozi tri med seboj konceptualno in doživljajsko povezane pojme.

Prvi je bližina: vprašanje pogojev za uživanje, vprašanje, kako nekaj sploh postane dostopno izkušnji.

Drugi je ikonofagija: vprašanje načinov uživanja, procesov, skozi katere podobe, pomene in stvari vstopajo v nas ter postajajo del našega simbolnega in afektivnega metabolizma.

Tretji je kolektivnost: vprašanje nosilca uživanja, vprašanje tega, kdo uživa in kako je vsako uživanje že vnaprej prepleteno z drugimi, z jezikom, zgodovino, podobami in kolektivnim imaginarijem.

Ti trije pojmi, sogovorci pod enim dežnikom, ne pomenijo zaključene teorije ali metodološkega aparata. So orientacijske točke. Poskusi poimenovanja nečesa, kar ostaja v nastajanju. Zapiski na poti k vprašanju, ki še nima svoje dokončne oblike, a se vedno znova vrača v istem registru: kako stvari postanejo blizu, kako jih uživamo in kako se skozi to uživanje vzpostavlja svet, ki mu pravimo »skupen«.

Bhagavata Purana, deseti spev, osmo in deseto poglavje. Nekega dne se mali Krišna s svojimi prijatelji igra v bližnji vasi Vrindavan. Med igro prijatelji stečejo k njegovi materi Jašodi. »Krišna j blato!« Zaskrbljena Jašoda steče k malemu Krišni, zgrabi ga za roko, ga okrega in mu ukaže, naj odpre usta. Prestrašeni Krišna se stisne ob mamo, odpre usta in Jašoda vidi, da mali Krišna v ustih nosi celotno vesolje. Kozmos. Zvezde. Sonce. Vesoljski prostor, vrata prostranosti, vse Zemljine dežele in gore, kraljestvo bogov in Nebo; veter, gore, zrak in vodo, niti narave. V malčkovih ustih uzre vse oblike življenja, vsa dejanja, njihova upanja in strahove. In na koncu zagleda svojo vas in v njej samo sebe, kako zre v Krišnova usta, medtem ko ga drži v naročju.

_________

Vsa ta teža in sočasna lahkotnost biti vibrirata v frekvenci neizrekljivega. Neizrekljivo, ki postane elementaren del naše človeške izkušnje. To neizrekljivo, odnos, skozi zgodovino spremljamo iz kdaj bližje, kdaj bolj oddaljene točke doživetja. Skozi zgodbe, motive, pesmi in misli jo – to omniprezentno mrežo – motrimo in spremljamo njene kvalitete.

Kozmologija, ontologija in metafizika se kot pijane hčere kralja iz neke severne zgodbe prepirajo za svoje mesto v sedlu.

Ne nazadnje tej mreži odnosov med elementov neizrekljivega, njeni bližini in našem doživljanju nje rečemo stvarnost oziroma realnost.

Beseda »realnost« ima samoumevno, bridko sintetično naravo. Ko rečemo, da je nekaj »realno«, običajno mislimo, da obstaja neodvisno od nas – da bi bilo tam, tudi če ga nihče ne bi opazoval, da ga lahko izmerimo, se ga dotaknemo ali pa se vsaj strinjamo, da je nekje »tam zunaj«.

Etimološko izhodišče besede je latinski koren rēs – »stvar«. Iz rēs nastane poznolatinski reālis (»ki pripada stvari sami«), nato srednjeveški reālitās (»lastnost biti resničen«), ki prek francoščine v 16. stoletju vstopi v angleščino. Toda izhodišče pomena angleške besede »reality« je pravne narave. Okoli leta 1550 je »reality« označevala nepremično oziroma fiksno lastnino – kar danes imenujemo real estate. Šele leta 1647 se uveljavi sodobna splošna definicija: »stanje stvari, kakršne dejansko obstajajo«.

Za te vrstice je ključno dvoje. Koren besede izhaja iz »stvari«, torej iz tistega, kar ontološko biva, ni pa nujno stvar fizičnih parametrov. V nasprotju s predmeti »stvari« svoje ontološke avre sidrajo v prostorih realnosti, ki niso nujno zaznamovani s časom in prostorom materije.

Modra skodelica, tu, na tej mizi. In misel na Ostržka v kitovem trebuhu. Oba bivata v istem osončju stvarnosti – le v drugih orbitah. Rodoslovje stvari se skriva v odnosih z drugimi stvarmi oziroma v realnosti kot stvarnosti.

Realnost je odnos – progasta bližina.

_____

Vse, kar je Zemlja, in vse, kar se na njej nabira, se vrti okoli osi. Telesa, glasovi, smeti, živali, ognjemeti, ptičja gnezda, potoki, kipci, rastlinjaki. Vse se s hitrostjo utrinkov vrti okoli premice v vesolju.

Naši spomini, predniki, bodočnost in sedanjost. Misli in travniki tulipanov.

Vsa ta masa, ki se vrti.

Okoli osi.

Vrtiljak med vesoljnimi svodi.

Okoli osi.

To galaktično vrtenje realnega je bližina.

____

V svojem eseju Stvar (»The Thing«) Martin Heidegger omenja bližino, ki ni pogojena z meritvami fizičnih razdalj. Bližina kot nekaj, kar se dogaja skozi stvar samo. Bližina kot ontološka realnost.

Heidegger trdi, da sodobna tehnologija sicer odpravlja fizične razdalje. Kilometri avtocest, natovorjeni tankerji, nešteta obračajoča se kolesa, mreže poštnih bližnjic, majhne vibrajoče naprave v naših rokah sicer ustvarjajo občutek, da nam je kot človeštvu uspelo zamejiti moč razdalje, a ta nima nič opraviti z vzpostavljanjem bližine. V trenutku lahko dosežemo slike, glasove in informacije z vsega sveta, vendar stvari kljub temu ne postanejo »blizu« v doživljajskem smislu. Dostopnost ni bližina.

Bližina nima nobene zveze s centimetri. Če mislimo s Heideggerjem: bližina je tisto, kar se zgodi, ko stvar deluje kot stvar, »ko združuje nebo in zemljo«.

Predstavljajmo si samostan in pred njim lesen most. Skromen, nepoznan; razpet čez ozko gorsko reko, daleč od asfaltiranih cest. Danes se lahko iz bližnjega mesta k njemu z avtom pripeljemo v manj kot dvajsetih minutah. Iz Pariza bi k njemu lahko prileteli v dveh urah. Tudi z drugega konca planeta lahko njegovo podobo opazujemo s kateregakoli zaslona. A ne glede na to, kako hitro lahko prečimo distance med prostori, nam njegova bližina polzi med prsti. Tudi če se postavimo pred sam most, tudi če se prek njega sprehodimo, lahko njegova bližina ugasne.

Bližina ni stvar zmanjšanja fizične razdalje. Je izkušnja starega lesa. Je pogled na vijugasti reki in njeno brhko spodjedanje pilotnih stebrov. Je dogodek prisluškovanja škripanju lesa in rečnemu toku. Je misel in čutenje tisočerih rok, ki so božali to ograjo in poslušali prevale te iste vode. Je vonj po prisotnosti tistega božanskem in tistega, kar je zapriseženo smrtnikom.

Bližina ni dosegljivost. Bližina je dogodek: trenutek, ko stvari, ki amalgamirajo našo realnost, prenehajo biti anonimni objekti in postanejo mesto srečanja.

Stvari, ki so »pri srcu«, so bližje kot tiste, ki so »pri roki«.

_____

Nismo mi tisti, ki smo v življenju. Življenje je v nas.

Nismo v vesolju. Vesolje je v nas.

Nismo v misli. Misel je v nas.

Svet je v nas. Okrogel, mehek, puhast. Robusten in krut.

Čeprav se kdaj zdi, da obstaja tam zunaj; da ga ustoličujejo neznani obrazi, številke meritev, pospeški in sedimenti odtujenega. Pronica prek meje celičnih zidov in se naslaja ob prisotnosti Vsega.

____

Diatomeje pod mikroskopom. Licenca: javna domena; zbirka National Oceanic and Atmospheric Administration.

Mahmud Darviš, znani, priznani in izjemni palestinski pesnik, ki je večino svojega življenja preživel v izgnanstvu, je v pesmi Zemlja je pretesna zapisal »Kam bomo šli, ko bo konec meja? Kam bodo doleteli ptiči, ko bo konec neba?«[1]

Narava meje je železna. Vsakič, ko zarišemo črto, ko zemljo odrinemo od zemlje, vsakič, ko ob ceste postavimo postojanke in nanje privijemo zastave, vsakič, ko ob reke postavimo oglasne panoje z grbi. Vsakič, z vsako mejo: nekdo ostane na drugi strani.

Kot priskutena metodologija pozunanjenja se administrativna tehnologija pretvarja, da je nevtralna. Nevtralnost, ki navdaja z oddaljenostjo. Ne le od tistega na drugi strani, temveč od tistega, kar je pod in nad nami – od meje same.

Meje ne omejujejo zgolj ozemelj. Ločujejo srebrne škatlice pegastega nakita – odnose. Kdo komu lahko postane bližnji. Kdo sme ostati. Kdo lahko spregovori in kdo je slišan. Meje postanejo ekonomija bližine, sistem človeškega zavojevanja, omejevanja in monopoliziranja.

Meja kot fikcija, ta fikcija kot realnost. In njuno hladno orožje. Bližina ni nasprotje meje zato, ker bi meje odpravljala. Bližina se začne v trenutku, ko v meji prepoznamo njeno fikcijo. Ko črta postane sled. Ko zapornica ponovno postane les. Ko mejni kamen preneha biti odgovor in postane vprašanje.

Bližina in prečenje predpostavljene »realnosti« ne predlagata zgolj brisanja začrtanega, ne le brzdanja in skrunjenja cestnih postojank in obrečnih panojev. Vsaka meja je fikcija, ki se pretvarja, da je mejni kamen. Vsaka bližina se začne tam, kjer mejni kamen postane ples kresnice.

Bližina je v jeziku – in njegovi odsotnosti.

____

Dežnik, pod katerim sva »jaz« in »to«.

___

Zahodna teorija glasbe tonalni spekter razporedi v dvanajst tonov oziroma poltonov. To kromatično vsebino razporedi v lestvice (dure in molove) – v logiko razmerij med posameznimi frekvencami. Svoje melodije, kontekste in čustvene odnose gradi z akordi. Poenostavljam.

Tako kot pri lestvicah akorde ločimo na dva tipa. Dur in mol. Oba sta sestavljena iz treh tonov. Oba definira prvi, osnovni ton, ki akordu podari ime. Prav tako oba omogoča kvinta (sedem poltonov nad prej omenjenim osnovnim tonom).

Dur ali mol. Osnovni ton in njegova kvinta se ne spreminjata. Vse je odvisno od terce, ki je vedno v odnosu med prvim in drugim. Dur definira velika terca, ki jo od osnovnega tona ločujejo štirje poltoni. Mol pa mala terca, ki je tri poltone nad osnovnim tonom. Mole navadno označujemo oziroma slišimo kot bolj »žalostne«, »temačne«, dure pa kot bolj »vesele«, »pozitivne«.

Lestvice, zaporedja in logika tonov urejajo in ohranjajo zaporedja durov in molov. Vsaka izmed dveh lestvic (durova ali molova lestvica) s svojimi sedmimi različnimi toni tvori logiko razmerij med durovimi in molovimi akordi in ekosistem odnosov med njimi. Obe lestvici imata po tri durove in tri molove akorde. Durovi akordi v durovi lestvici se gradijo na prvem (toničnem), četrtem in petem zaporednem tonu, drugi, tretji in četrti ton pomenijo bazo za molove akorde. V molovih lestvicah so molovi akordi na prvem, četrtem in petem tonu lestvice, durovi akordi pa na tretjem, šestem in sedmem.

Vsaka izmed obeh lestvic pa vsebuje še po en akord. Zmanjšani (diminished) akord, ki je v zahodni glasbi znan kot najbolj nestabilen. Sestavljajo ga trije toni, razporejeni v dveh zaporednih malih tercah. Zaradi te popolne simetrije nima lastnega težišča: vsak njegov ton je enako oddaljen od soseda. Posledica je radikalna odsotnost »doma«. V filmski glasbi se pogosto uporablja za priklicevanje občutka napetosti in negotovosti – poti, ki se morda nikoli ne bo končala.

Zmanjšani akord po navadi ne miruje. Njegova notranja napetost ga sili naprej – vedno kaže zunaj sebe, vedno teži k razrešitvi v sosednji dur ali mol, je zven mostu med bregovoma – zven bližine; prostora, hrepenenja po prihajajočem. Je odnos do nečesa, kar bodo destinacije zapisale v njegovi simetriji, v presežku bližine.

Tako kot most ni zgolj predmet, temveč kraj prehajanja, tudi zmanjšani akord ni zgolj skupek tonov. Je alkimija odnosa. Zven odprtega prostora med bregovoma. V njegovi tenziji, v neprijetnosti njegovega zvena, slišimo bližino in obljubo prihajajočega doma.

V vakuumu galaksije in njene tišine počivajo tonalni spektri. Vsak vsebuje delce zmanjšanega akorda. Vsak ga v nežnem pišu razprostira po kozmosu. Med človekom in mislijo, med mislijo in besedo, zemljo in obzorjem cveti napetost nedokončanega. Kar sili naprej. Bližina – ki ni stanje, temveč odriv, odsev in predvsem sila ter gravitacija med elementi vsega. Notranja utež sveta. Da bi presegla meje med stvarnostjo in domom.

___

Ko Jašoda pogleda v Krišnova usta, ne odkrije skrivnosti drugega sveta. Odkrije, da med svetom in njegovimi deli in pogledom nanj nikoli ni bilo jasne meje. V otrokovih ustih zagleda kozmos, nato svojo vas in nazadnje samo sebe. Zagleda se v dejanju gledanja. Krišna naj nam tu ne pomaga kot podoba transcendence, temveč kot motiv bližine. Podoba stvarnosti, v kateri nobena stvar ni zgolj sama zase. Most je povezan z reko. Reka z gorami. Glas z dihom. Misel z jezikom. Človek s svetom, ki ga presega in hkrati sestavlja.

Tako kot zmanjšani akord vedno kaže proti nečemu zunaj sebe, tudi bližina ni stanje dosežene prisotnosti, temveč napetost odnosa. Notranja gravitacija stvari. Kar nas vleče prek zemljepisnih meja, ki jih postavljajo zemljevidi, definicije in imena. Če je realnost stvarnost odnosov, potem bližina ni njihova posledica, temveč osnovna oblika. Je tisto, zaradi česar svet sploh lahko postane svet.

Kaj ostane, ko zmanjka obzorij, ko meje postanejo zidovi in ko svet izgubi sposobnost približevanja samemu sebi? Heideggerjev most ni odgovor. Je opomnik, da stvari obstajajo šele v svojih prečenjih. Da je most med bregovoma tudi breg sam na sebi. Da bližina ni lastnost sveta, ampak dogodek med njegovimi elementi. Morda ima zato zmanjšani akord tako nemiren zven. Ker nikoli ne pripada samemu sebi. Njegova napetost ni napaka sistema, temveč pogoj za njegovo delovanje in permutiranje. Podobno je z bližino. Ni stanje dosežene prisotnosti. Ni prihod na cilj. Je gravitacija med stvarmi. Sila, zaradi katere svet nikoli ne miruje. Zaradi katere reka teče proti morju, misel proti besedi, človek proti drugemu človeku. In morda je prav ta nedokončanost, ta stalni odriv iz sebe proti nečemu drugemu, najosnovnejša oblika realnosti, ki ji pravimo svet.

[1] Mahmud Darviš, Opisovanje oblakov, iz arabščine prevedla Barbara Skubic (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014), str. 58.