UŽIVANJE ALI VESOLJE V TVOJIH USTIH III

Zapis je tretji del razmislekov o razmerju med nami in tistim zunaj. Je skromen poskus prečenja razlike bližine: tukajšnje tujine in sedimentov horizonta.

Predvsem pa je (za zdaj zapisan) poskus vzpostavljanja infrastrukture misli za nadaljnje delo. Gre za niz zapiskov, izsekov, asociacij in odvodov, ki obkrožajo vprašanja statusa ontološko-metafizičnega realnosti oziroma stvarnosti. Ne stvarnosti kot skupka objektov, dejstev ali merljivih parametrov, temveč stvarnosti kot sveta odnosov. Sveta stvari in sil, ki nastajajo v medsebojnih približevanjih, trenjih in srečanjih.

Osrednji pojem, okoli katerega se zbirajo ti zapiski, je uživanje. Ne v njegovem zoženem pomenu ugodja ali hedonizma, temveč v širšem pomenu besede: kot način vzpostavljanja odnosa. Uživamo pokrajino, glasbo, delo, spomin, prisotnost drugega. Uživamo pravice in sadove. Uživanje je trenutek, ko nekaj prestopi prag zunanjosti in postane del naše izkušnje. Je način, kako svet prihaja v nas in kako mi prihajamo vanj. Besedila, ki sledijo, se bodo temu vprašanju približala skozi tri med seboj konceptualno in doživljajsko povezane pojme.

Prvi je bližina: vprašanje pogojev za uživanje, vprašanje, kako nekaj sploh postane dostopno izkušnji.

Drugi je ikonofagija: vprašanje načinov uživanja, procesov, skozi katere podobe, pomene in stvari vstopajo v nas ter postajajo del našega simbolnega in afektivnega metabolizma.

Tretji je kolektivnost: vprašanje nosilca uživanja, vprašanje tega, kdo uživa in kako je vsako uživanje že vnaprej prepleteno z drugimi, z jezikom, zgodovino, podobami in kolektivnim imaginarijem.

Ti trije pojmi, sogovorci pod enim dežnikom, ne pomenijo zaključene teorije ali metodološkega aparata. So orientacijske točke. Poskusi poimenovanja nečesa, kar ostaja v nastajanju. Zapiski na poti k vprašanju, ki še nima svoje dokončne oblike, a se sem vedno znova vrača v istem registru: kako stvari postanejo blizu, kako jih uživamo in kako se skozi to uživanje vzpostavlja svet, ki mu pravimo »skupen«.

Fenrir, mitološka volčja pošast iz vikinških izročil. Fenrir, rojen iz krvi in kaosa. Njegov oče, Loki, bog prevare. Fenrir, bogovi so se ga bali že od rojstva. Trikrat so ga poskušali zvezati, ukrotit. Prvi dve verigi je pretrgal z enim sunkom. Tretja je bila stkana iz šestih nemogočih stvari: zvoka mačjih korakov, ženske brade, korenin skal, medvedjih žil, ribje sape in ptičje sline. Kot igrača. Ukana. In Fenrir, božji volk, je ostal zvezan. Fenrir zdaj čaka. Konec sveta, apokalipso, čaka na somrak bogov (ragnarök). Takrat se bo strgal z verige. Razprl bo svojo čeljust. Od neba do zemlje. Požrl bo vse. Hribe, doline, oceane in reke. Potoke, ljudi, školjke vasi. Po žrelu bodo stekle živali, porcelanaste čajne skodelice, prednice, bodičniki, ves pridelek, orožje, stebri, ladje. Pogoltnil bo zmaje, hobotnice, božanska bitja. In na koncu – Odina. Vrhovnega boga, ki je mislil, da lahko nadzoruje usodo.

___

Sara Ahmed v The Promise of Happiness piše: Sreča ni občutek – sreča je politika (in njena obljuba). In vedno podrejena stvarem: poroki, otrokom, službi, hiši, kariernemu uspehu. Z drugimi besedami: tisti, ki bodo zasledovali prave reči, bodo srečni. Tisti, ki te logike ne sprejmejo, pa so nekakšni morilci sreče (»killjoyi«); tisti, ki dvomijo, ki kritizirajo, predpostavljajo drugače. Najpogosteje posamezniki, ki ne ignorirajo seksizma, homofobije, rasizma; ki s svojim telesom in modusom operandijem ne »lažejo v realnost«.

Kapitalizem obljubo sreče seveda neposredno monetizira skozi blago, kupljeno na tržni polici, ali statusno broško, skovano v meglicah socialnih kotlin.

Sreča ima potrošništvo – blagovno in duhovno.

_____

Če se želimo postaviti po robu smrtonosni gonji našega sistema – njegovega časa in prostora, potrebujemo ritem. In tudi če nam ne bo uspelo, če bomo izpuhteli v temno materijo. Če se bomo spremenili v atomski prah. Če bomo odšli. Odidimo v ritmu. In s stilom.

____

Barbara Ehrenreich v Dancing in the Streets opazi nekaj absurdnega: uradna, pišoča, zahodna psihologija v zadnjih trideset letih objavi več kot petinštirideset tisoč člankov o depresiji, alienaciji. In štiristo o veselju, radosti, užitku. Z besedami sociološko in antropološko povzema užitek kot nekaj, kar je navadno označeno kot nekaj primitivnega, predjezikovnega, nevarnega. Naša zahodna zgodovina ne pozna despota, kralja, diktatorja (kaj šele prisednika), ki bi udarjal na boben. Ne pozna velikih monopolistov, ki bi se pridružili zboru. Niti ne duhovnika, ki bi plesal na prazničnih trgih.

Kolektivna proslavljanja, ples, petje. Radost, ritem kot substance kolektivnosti – kot bližina genealogije človeka. Barbara Ehrenreich zapisuje. Impulz ni primitiven, ni »eksotičen«. Je (najbolj) človeški. Star toliko kot naše stopicanje. Od Dionizovih misterijev prek srednjeveških karnevalov, kjer je krščanstvo še bilo plesana religija, do koncertov v šestdesetih, sedemdesetih letih in današnjih športnih stadionov, kjer se tisoči ne zbirajo le zato, da bi gledali tekmo, temveč da bi skupaj kričali.

Elite so se teh dogodkov bale (in se jih bojijo) z razlogom. Cerkveni dostojanstveniki so bivše karnevale pregnali na ulice. Protestanti so jih kriminalizirali. Evropski kolonialisti so jih izkoreninili – udarce bobnov so preglasili streli pušk. In vzporedno s tem, zapiše Barbara Ehrenreich, se je v naše kolovrate zapisala epidemija melanholije. Njena sestrične pa so postale sestavni del univerzitetnega (in farmacevtskega) mišljenja.

Trpljenje ima akademijo.

____

Andezit, fotografiran pod mikroskopom. Vir: fotografija Cheryl Cameron, U.S. Geological Survey (USGS).

Fenrir je bitje, ki ga bogovi vklenejo zato, ker se bojijo prihodnosti. Ker se bojijo nečesa, česar ne morejo nadzorovati. Somrak bogov ni de facto podoba katastrofe. Katastrofa je poskus, ki življenje za vedno priklene na eno samo možno obliko. Fenrir ni nevaren zato, ker bi lahko pogoltnil svet. Nevaren je zato, ker ga samega po sebi ni mogoče vključiti v obstoječi red. Kaznovan ni zaradi tega, kar je storil, temveč zaradi tega, kar bi lahko postal: njegov zločin je prihodnost.

Pisateljica in profesorica Sara Ahmed pokaže, da družbeno srečo »priklene« na določene objekte: hišo, zakon, kariero, družino. Barbara Ehrenreich pa, da so kolektivni izbruhi radosti v preteklosti pogosto veljali za nevarne, nenadzorovane ekscese, ki jih je treba prikleniti. Ples, petje, karneval, ekstaza – vse to uhaja disciplini. Družbe ne urejajo zgolj zakonov in institucij, temveč tudi afekte. Urejajo načine, kako smemo želeti, ljubiti, žalovati in uživati. Sreča dobi predpisane objekte. Mreža empatije nas emancipira: sreča kot veriga, radost kot Fernir.

Današnji Fernir je, tako kot prej, v skupnosti, v njenem ritmu. V presežku, ki ga ni mogoče administrirati. Stvarnosti, ki pobegne realnosti posedovanja. Pesem protesta. Tišina žalovanja. Kolektivnost ni nasprotje posameznika. Je sprostitev njegovih možnosti.

___

Marmornati pasaži najdene zgodovine. Vonj po pečeni glini in poceni tiskovinah. Muzeji, vrvež prebogatih turistov, opustošena debla oljk z vzorci olupkov suhih paradižnikov.

Od preteklosti so ostali kamni in iz njih izluščeni obrazi, ki zdaj namrščeno gledajo v karavane brezbrižnosti. Pred njimi napisi v treh različnih jezikih. Trije jeziki. Vsak od napisov v svoji sintaksi mrmra o najdbah anglosaških imen.

Mediteransko mesto gentrificirane mitologije, katerega sence spominjajo na premrle Tebe.

Pod vso to zgodovino herojstva, mučeništva, med zrnjem prahu in geometričnih zapisov, v resah blaga nekdaj cvetoče civilizacije se vonja plast pepela. Pepela, ki vse te sedimente povezuje v sinhroniziran zbor nasilnežev.

Vsi ti zapisi in niti enemu ne uspe ubesediti zgodovine vojn, zgodovine žrtev, zgodovine bolečine teh kamnitih obrazov, ki zijajo v množice po sabo. Mirakli in angeli.

Zgodovina realnega je zgodovina vojn. Fikcija je le spektakel nasledstev.

In vsi intelektualci, filozofi, antropologi in častilci časa. Vsem rizomskim strukturam in dialektiki pajčolana ne uspe zajeti malih rok in nemih nasmehov na kamnitih slavolokih.

Trije. Ležijo ob postaji. Ob nasilnem bučanju tramvajev in avtobusnih izpuhov. Bosonogi in raztrgani. Otroci, umazani, lačni. Otroci. Med divjo peščeno plažo, polno plastičnih odpadkov, in zimzelenim gajem spomladanskih sprehodov; naslanjajo se na svoje komolce, brade počivajo na kolenih. Eden na črni elektromagnetni napravi nabira zlate kovance. Bučanje reklam in oglasov, trušč igre kibernetičnih teles. Druga dva občasno pogledata proti njemu, sicer pa samostojno strmita v kolone ljudi, ki se premikajo po preozko tlakovani postaji.

Niti apokalipse so nevidne. Njihov blesk ni skrit v ogledih zmečkanih stavb, v filmih velikih formatov. Tu pred nami v nas strmi z izbuljenimi kamnitimi očmi. Kot nemočen brodolomec nas spominja na neizbežnost propada.

______

Kolektivnost nima nedolžnega obraza. Množica zna peti, kričati, teptati. Zna graditi mostove in sežigati mesta. Isti veter, ki nosi refren skozi poletne sonate, nosi bobneče udarce strelnih gromovih bliskov in prerešetane stene kamnitih hiš. Kolektivni afekti ne razlikujejo med emancipacijo in katastrofo. Zato kolektivnost kot taka ni obljuba odrešitve. Je sila.

_____

In ko bomo pripravljeni, bomo odšli. In to, čemur rečemo življenje, bo ostalo za nami. Nasmehnilo se nam bo in pomahalo. In duri in moli se bodo vrteli s sintetiziranimi zvoki medenih ulic.

___

Nihče ne uživa sam. V vsakem grižljaju sveta je že prisotna množica. V vsakem ritmu odmevajo drugi koraki. V vsaki podobi so shranjeni drugi pogledi. Tudi ko mislimo, da smo sami, nas uživajo drugi in mi uživamo njih. Morda je ravno to prvi pogoj kolektivnosti. Ne množica teles na istem trgu, ne enotna volilna udeležba. Temveč dejstvo, da nobeno telo nikdar ni povsem samo telo, da sta množica in pluralnost dva različna tokova zavesti.

____

Noben spomin ni popolnoma naš. Govorimo z besedami, ki smo jih podedovali. Žalujemo skozi rituale, ki jih nismo izumili. Veselimo se v ritmih, ki so obstajali že pred nami. Skupnost ni zgolj seštevek posameznikov, niti ni množica, ki bi posameznika izbrisala. Je dejstvo, da človek nikoli ni povsem zaključen. Da njegovi robovi ostajajo odprti. Da vanj nenehno vstopajo podobe, afekti, jeziki, zgodovina. Kolektivnost je bližja materialnosti kot ideologiji; je bolj stvarnost kot realnost.

Je način kroženja. In tako kot ikonogafija prejšnjega poglavja, ki opisuje prehoda podobe iz sveta v telo, nastane tam, kjer mejo zamenja bližina. Kajti skupnost ni le tam, kjer so njeni del tesno priviti skupaj; ni tam, kjer je njen dežnik železna zavesa sinhroniziranost. Biti skupaj ni stvar kratkih razdalj. Kolektivna skupnost nastane takrat, ko prepozna, da nekdo ostaja na njegovi periferiji. Da obstaja nekdo, ki ni v krogu. Nekdo, ki ga njegovi ritmi ne dosežejo. Nekdo, ki ostaja zunaj njegovega jezika, njegovih podob, njegovih institucij. Kolektivnost ni vprašanje identitete, temveč vprašanje prisotnosti. Obstaja takrat, ko seže tja in povabi v notranjost. Skupnost vidi le, če vidi prek sebe. Podobno kot pri ikonofagiji iz prejšnjega poglavja. Podobe ne uživamo zato, da bi postala del nas. Ampak da bi mi postali del sveta, iz katerega je prišla. Za prečkanje meje.

Udarec bobna pod mesečino ni namenjen zgolj skladnji telesa plešočih. Njegova naloga je tudi, da povabi tisto, kar ostaja zunaj kroga. Tisto, kar je za njegovimi mejami. Tisto, kar še ni navzoče. Prav zato kamnite figure na pročelju kamnitih muzejev same po sebi ne pomenijo nič. So prazni znaki. Ostanki nekega bivšega trenutka. Nepozabljeno dobi smisel, šele ko ga gleda pozabljeno. Ko v kamnite slavoloke uzrejo tiste pozabljene podobe z avtobusnih postaj. Ko vanje zrejo otroci, tisti nevešči muzejskih turistov in državnih mitologij. Uživanje je najstarejša tehnologija refrena in prva sinteza geografije ritma.

Zato radost, ne sreča.

Zato bližina, ne meja.

Zato polje sončnic –

in Nebo nad njimi.