top of page
  • Lea Kukovičič

Total: –16, 94

SINDIKAT ODKLONSKIH ENTITET 2020

zapis o predstavi Sophie Rodriguez: Projekt Šopirjenje




Ekonomija izkušnje je termin, ki je opredeljen kot »ekonomija, v kateri se prodaja blago ali storitev, s poudarkom na učinku, ki ga ima na življenja ljudi«. Gledališče je eno izmed tistih biznisov, kjer se uporablja ekonomija izkušnje in se začne še pred predstavo – sestavljajo ga besedilo, ki opisuje predstavo, kontekst platforme, ki gosti predstavo, in pričakovanja, ki se ustvarijo s PR-gradivom in same predstave. Čeprav preferiram ravnanje, da na predstave odidem brez obsežnejših pričakovanj, to velikokrat storim polovično, saj gradiva, ki so na voljo občinstvu, tega ne omogočajo. Po prebranem opisu predstave in pred odhodom na predstavo Projekt Šopirjenje venezuelske avtorice Sophie Rodríguez se mi ni ustvarila nikakršna želja ali predstava o tem, kaj ta predstava bo in je. Pripravljena sem bila gledati tisto, kar bo + je na odru. Kontradiktorno tej vsoti je spoznanje, da me je prevzela slutnja o tem, kaj bi lahko bil Sindikat odklonskih entitet, ki se pozicionira kot platforma robnih urbanih žanrov. Slutnja je bila taka: serija predstav, ki zavrača in izziva družbene norme in razkriva temno plat standardov – z vsebinami in v svojih formatih. Skratka, to PR-propagando sem nalepila tudi na predstavo Sophie Rodríguez.


/


Za lažje razumevanje konteksta neseznanjenosti s platformo, ki na slovenski sceni obstaja že tri leta, naj omenim svoj ohohohoholetni odmik, ki mi z vrnitvijo v ta prostor omogoča spoznavanje vsebin in formatov alternativnih platform z distanco, torej z nujnostjo na novo misliti že ustaljeno.


/


Performansu Projekt Šopirjenje, ki je album slik ženskega telesa in trash estetike, PR-propaganda ni bila v prid. Še več, v sklopu mišljenja zavračanja in izzivanja družbenih norm je bila predstava povprečna, vsebinsko zaklenjena, a je v dveh trenutkih presenetila z razburljivima presenečenjema. Če bi nadaljevala s pisanjem v tem slogu, bi zadovoljila normo kritike in tako sledila ekonomiji izkušnje zelo površno. Zato sem se odločila, da bom performans vrednotila z normo današnjega časa – računom. S tem postopkom bo spodnji nabor besed v vizualni podobi oris ekonomije predstave Projekta Šopirjenje, ki bi ga kakšna površna bralka, kot sem sama, zlahka naslovila kot Projekt Šopingiranje.


Ekonomija izkušnje kaže na to, da je gledalec oskubljen za nekaj evrov. Nihče ne bo povrnil izgubljenega – ne platforma ne umetnik –, to mora poravnati gledalec sam. Potrdilo pa je treba shraniti, če bomo kdaj polagali račune umetnosti, lahko tudi rekli bobu bob in dodali: čisti računi, dobri prijatelji. Seveda lahko račun interpretiramo na več različnih načinov, ali kot v družbi obstaja miselnost, da toliko ko je bralcev in gledalcev, toliko je interpretacij. Tu pa želim dodati, da je ta račun vstop in nova strateška točka vrednotenja predstav z vidika denarja ali kolikšno vsoto bi bila pripravljena odšteti za posamezne dele predstave oziroma kolikšna vsota mi je bila odvzeta v delih predstave, ki so v predstavi obstajali zgolj zaradi fascinacije umetnika nad določenim pojavom in gledalcu naredile izkušenjski minus. Zavedam se problematičnosti vrednotenja umetnosti kot izdelka v trgovini, a hkrati me račun sili v to, da se opredelim – zelo konkretno – in da z vsoto vrednotim svojo izkušnjo.

Comentarios


bottom of page