top of page
  • Neža Kokalj

Svoboda prek svojih omejitev

SNJEŽANA PREMUŠ: VSAK JE ZDAJ ČAS, PROSTOR




Med ogledom predstave Vsak zdaj je čas, prostor Snježane Premuš, ki so se ji na odru pridružile plesalke Tina Valentan, Dragana Alfirević, Anja Bornšek, plesalec Dejan Srhoj, igralec Gregor Zorc, oblikovalec zvoka Boštjan Perovšek in oblikovalka svetlobe Špela Škulj sem veliko razmišljala o svobodi. Sama verjamem, da se ta najbolje izrazi prav prek ovir, kar se mi je v predstavi zdelo še posebej vidno.


Že ob prihodu v dvorano se gledalec »osvobodi« čevljev, plašča, raznih nahrbtnikov oziroma torb, vsega, kar bi nakazovalo, da je na javnem, nedomačem prostoru. Nato je od njega pričakovano, da se v prostoru udomači, po njem lahko tava in si ogleduje različne sekcije, označene na predhodno prejetem zemljevidu. Približno prva polovica inštalacije je zgolj to – svobodno raziskovanje prostora, seznanjanje z njegovim delovanjem in opredelitvijo lastne vloge v njem.


Nekakšna dilema se mi je pojavila približno na polovici predstave, ko se je vloga lokacij v prostoru in njihovih pomenov zreducirala, postopoma že skoraj izničila (četudi se nikoli ni povsem izgubila), saj je prišel v ospredje gledalčeve pozornosti človeški subjekt. Nisem vedela, do katere mere sega moja svoboda, kaj je vnaprej pripravljeno oziroma omejeno na določeno skupino akterjev, sem pa se čutila razmeroma svobodno – če bi želela, bi se lahko začetku prepletanj pridružila, vendar se zavestno nisem odločila za to. Kasneje mi je bilo jasneje, da je moja vloga v tem postala predvsem spektatorska – lahko bi se še vedno premikala po prostoru, vstopala v sekcije, vendar to ni bilo več primarnega pomena, pač pa že celo nezaželeno. Zanimiv se mi je zdel konec predstave – z uporabo svetlobe, hitre zatemnitve in nato osvetlitve prostora je bil ta sicer precej nazorno nakazan. Gledalci smo zlahka razbrali, da se je zgodil, bi pa me zelo zanimalo, kaj bi sledilo, če se ne bi odločili zanj. Zaradi strukture predstave smo ga imeli možnost nakazati sami, lahko bi odlašali z aplavzom, opazovali, kaj se lahko zgodi zunaj omejitve, lahko bi nadaljevali z obiskovanjem sekcij oziroma opazovanjem oseb na odru, lahko bi prišlo do spremembe v prostoru in času, ki bi dogajanje postavila v nov kontekst.


Foto: Nada Žgank


Gledalčevo svobodo je omejeval tudi nabor drugih dejavnikov. Med drugim tudi to, da smo bili obkroženi z ljudmi, ki se zaradi strnjenosti slovenske plesne scene med sabo večinoma poznajo in da jih (vas?), kljub svoji mladosti, prepoznam tudi jaz. Tako pride do panoptičnega učinka, občutka, da ljudje okrog mene opazujejo in lahko sodijo moja dejanja, zaradi česar si kot gledalka ne drznem preveč »tvegati«, saj nisem prepričana o svoji pristojnosti. Ta občutek se je dodatno okrepil v trenutkih, ko se je močno svetli reflektor med predstavo usmeril v neko osebo oziroma njeno sekcijo v prostoru, saj je bila ta kar naenkrat v središču pozornosti, vsi so jo lahko opazovali. Meni se je to pripetilo v bralnem kotičku, kjer so gledalci lahko v mikrofon šepetali oziroma potihoma brali besedila v angleščini in slovenščini, bila sem srečna, da sem v tistem trenutku zgolj sedela, bral pa je moški poleg mene. Drugič sem doživela pozornost reflektorja v kotičku, v katerem smo trije sedeli na stolih, diagonalno obrnjenih v steno, kamor se je občasno projicirala svetloba v velik, enobarven in ne spreminjajoč se pravokotnik. Tam tega pritiska nisem čutila, saj je bila pozicija bolj obrobna, ni se mi zdelo, da privablja posebno pozornost, morda delno že samo zaradi te obrnjenosti proti steni, kar v telesu naravno vzbudi občutek izključenosti, odrezanosti od ostalega prostora, počutiš se bolj sam, torej dejansko ni nikogar, ki bi te lahko opazoval.


Eden od svobodo omejujočih dejavnikov pa je bil tudi zvok. Ta je prihajal iz posebnih laserskih zvočnikov, ki zvoka ne razpršijo po celotnem prostoru, temveč v ravnem pasu s sposobnostjo odbijanja od sten. To je pomenilo, da se je moral gledalec postaviti v ta omejeni prostor, če je želel specifičen zvok sploh slišati. To nas je povedlo v oblikovanje tesnih združkov ljudi, odvračalo je od prevelike razpršenosti sodelujočih, povzročilo pa prikupen prizor skupaj ležečih, sedečih ali stoječih ljudi, občasno spominjajočih na skupke rib na kopnem. Od ostalih točk sta se glede zvoka ločevala bralna kotička – tam se ta ni predvajal, temveč je prek branja nastajal, nato pa se v prostor izlival prek zvočnika, lociranega drugje. Ta kotiček me je sprva zmedel; nisem vedela, ali lahko tudi sama prevzamem vlogo bralca, kar pa sem izvedela kasneje, ko je bila ta informacija posredovana prej omenjenemu moškemu poleg mene. To se mi je zdelo rahlo nerodno, saj vem, da nekateri (konkreten primer je bila moja spremljevalka) tega niso slišali, tveganja pa si niso privoščili zaradi prej navedenih razlogov, kar je povzročilo morda nepotrebno negotovost in zmedo.


Celotna inštalacija je v meni vzbudila ravno pravšnjo mero zmedenosti in neke otroške radovednosti, ko sem se v nogavicah sprehajala po prostoru in se z njim spoznavala brez večjih zadržkov. Zmedo vidim kot pomembno orodje v umetnosti, prek nje se namreč pogosto odkrijejo nove stvari; umetnost se nadaljuje in dohiteva ter prehiteva svoj čas, odpira nam novo svobodo, ki je brez teh novozgrajenih omejitev ne bi bilo. Prav zares je bila to omejena svoboda; dejavniki, ki so nam omogočali prosto sprehajanje po prostoru, so nam sočasno odvzemali možnost pasivnega sedenja in preprostega opazovanja dogajanja, »opremili« so nas s svobodo oziroma s prisilo sprejemanja odločitev. Tu je zares pomembna gledalčeva predhodna razpoloženost; če se je na uprizoritev odpravil s pričakovanjem nečesa tovrstnega oziroma novega, mu je lahko zelo ugajala, nasprotno pa je seveda v primeru pričakovanja, da bo samo sedel in gledal in ostal neopažen, lahko pomenila vir nelagodja. Sama sem spadala v prvo skupino; po končanem gledanju sem na svojem obrazu začutila nasmeh, moje razmišljanje je bilo spodbujeno, moj pogled na plesno umetnost in predstave pa malce drugačen. Občutila sem več svobode v lastnem ustvarjanju.



Mentorica: Andreja Kopač


Kommentare


bottom of page