Zapis o predstavi Iz globine; videni na festivalu Mladi levi 23. avgusta 2022 v Plesnem Teatru Ljubljana
Pred visečimi zasloni sedita človeka z miškama, tipkovnicama in obrazoma, ki ju po nekajsekundnem uvodnem pogledu ne vidimo več. V ozadju igra Futo Shide Shababi in naenkrat se znajdemo v morju; štiri kilometre pod vodo, vendar suhi. A pritisk ostaja.
Foto: Nada Žgank
Iz globine je zadnja predstava trilogije o rudarjenju, s katero se belgijska umetnika Silke Huysmans in Hannes Dereere v koprodukciji z Bunkerjem vračata na festival Mladi levi. Pozornost prvega (Rudarske zgodbe) in drugega (Prijeten otok) dela je bila usmerjena v preteklost, tokratna predstava pa se s temo globokomorskega rudarjenja fokusira na prihodnost. Iz zgodovinskih dejstev se tako obračamo na vprašanja, katerih odgovori za zdaj ostajajo le spekulativni, vendar zato nič manj relevantni.
Strokovnjaki namreč že desetletja opozarjajo na vse večje pomanjkanje surovin na zemlji; število let, ki nam ostaja do dokončnega izčrpanja, se z vsako novo raziskavo manjša, medtem pa potreba strmo rase. Pogled rudarskih družb se tako upira v globine morja, kjer je potencial za izkoriščanje potrebnih rud navidezno neskončen, vendar je cena za to visoka.
Dokumentarna predstava Silke in Hannesa se tako začne na stičišču treh ladij, ki vsaka z drugim namenom spremljajo delo globokomorskega robota Patania II. Prva, ki s prototipom zbiralca kovinsko bogatih nodulov orje morsko dno, je ladja belgijskega podjetja DEME-GSR. Na krovu druge ladje, Mavričnega bojevnika, Greenpeaceovi aktivisti v protestu opozarjajo, da bo brez setve letina morda obilna, a kratka; na tretji pa mednarodna ekipa znanstvenikov pozorno spremlja dogajanje in zbira ugotovitve, ki bodo ključne za prihodnost oceana.
Silke in Hannes predstavo gradita z izmenjavanjem zapisov, videov, slik, glasbe in posnetkov pogovorov s strokovnjaki in podjetniki. Sprotno natipkane opombe avtorjev tako delujejo kot povezovalni element, ki gradi zgodbo, v pogovorih pa so izražena različna mnenja vpletenih. Posnetki in slike nato vse skupaj podkrepijo, vizualizirajo ter navidezna dejstva spretno izzovejo.
Skrbno koreografirano zaporedje, v katerem umetnika nizata elemente, v sicer primarno raziskovalnem delu edini opominja na njuno navzočnost. S tem dajeta gledalcu priložnost, da sam kritično pristopi k obravnavanim temam in vprašanjem ter v njih najde lastno opredelitev. Tako pri gledalcu dosežeta želeni učinek, ne da bi narekovala njegove čustvene odzive, hkrati pa odpreta prostor za vzpostavitev odnosa posameznika do dane narative.
Komentarji strokovnjakov in preostalih vpletenih se tako med predstavo z vizualnimi elementi izmenjavajo brez moralnih opredelitev umetnikov, vendar nam ta na začetku z nekajsekundnim očesnim stikom jasno podata izziv – dvorane ne bomo zapustili kot zgolj obiskovalci, temveč soustvarjalci – a česa?
Globoko morje že milijone let obstaja, ne da bi vanj posegel človek, in čeprav je pomembno, da stvarem, ki so bile prej nevidne, dajemo pomen tako, da jih naredimo vidne, pa jih posledično postavljamo v izredno ranljiv položaj.
Kako torej povedati zgodbo? Način, ki sta ga ubrala Silke in Hannes, temelji na poglobljeni raziskavi: z množico mnenj, zornih kotov in detajlov. Znanstveniki prisegajo na dejstva, Greenpeace pa se odloči za imitacijo marketinškega jezika korporacij, ki v igri pridobivanja množic na svojo stran stavijo predvsem na človeška čustva. A romantiziranje dejstev je lahko prav tako zavajajoče kot pretirana negativnost in posledično bolj odbijajoče kot uspešno. Predvajana Greenpeaceova kampanja je tako z nekakšno mešanico Wall-eja in Nema videti precej naivno v primerjavi s ključnim argumentom korporacij, in sicer da je globokomorsko rudarjenje naša edina možnost za trajnostno, zeleno prihodnost. Kar pa v bistvu ni res. Ampak ko ljudje slišijo edina, zelena, in prihodnost v istem stavku, se prestrašijo. In strah zbudi lojalnost, ki je močnejša od kritičnega mišljenja.
V predstavi Kris, direktor DEME-GSR, poudari, da se svet pripravlja na prehod na informacijsko in transportno infrastrukturo, ki temelji na električni energiji, zaradi česar se veča povpraševanje po plemenitih kovinah. Tako imenovane zelene kovine, kot so baker, nikelj in cink, so ključne za energetsko varčne naprave: baker je na primer uporabljen za električna vozila, baterije ter v vetrni, sončni, vodni, jedrski in geotermalni energiji, porast povpraševanja pa je tudi v živilski industriji.
Ker je nuja mati iznajdljivosti (ali ker grabežljivost nima meja), se rešitev pojavi v še zadnjem neraziskanem kotičku sveta: oceanu. Že konec 19. stoletja so bile na morskem dnu odkrite krompirjem podobne strukture, bogate z različnimi kovinami, kot so nikelj, baker, kobalt ipd. Noduli, katerih največja koncentracija je v globinah, večjih od dveh kilometrov, so v bistvu plasti rude, ki se skozi milijone let oblikujejo okrog raznih odpadlih koščkov, na primer zoba morskega psa in podobnih trših struktur; hkrati pa je njihova količina pod vodo mnogo večja kot na zemlji.
Poglavitni problem, ki ga sicer izjemno dobičkonosna panoga predstavlja, je v nepopravljivi škodi, ki bi jo povzročila globokomorskim ekosistemom – znanstvenica Patricia, s katero sta govorila umetnika, je opozorila na to, da je 80 odstotkov oceana še zmeraj neraziskanega; zelena luč globokomorskemu rudarjenju bi tako pomenila, da bo mnogo organizmov uničenih, še preden bi jih lahko zares odkrili. Hkrati so sedimenti na morskem dnu največji ponor ogljikovega dioksida, ki bi bil z rudarjenjem spuščen v ozračje.
Čeprav je globokomorsko rudarjenje še v preizkusni fazi, pa je Mednarodna uprava za morsko dno (I.S.A) do leta 2021 izdala dovoljenja za raziskovanje mednarodnih voda že tridesetim podjetjem, do leta 2024 pa se pričakuje, da bodo podeljena tudi dovoljenja za začetek rudarjenja.
Še eden izmed zanimivih poudarkov v predstavi je bilo merilo, saj zaradi nedostopnosti in neraziskanosti oceana pogosto pozabljamo, da so območja, ki bi prišla v poštev za izkoriščanje, ogromna. Medtem ko video na enem zaslonu prikazuje premere nebesnih teles, glas znanstvenice Patricie na drugem primerja potencialno površino za globokomorsko rudarjenje z amazonskim pragozdom – škoda, ki bi bila narejena, je že pred začetkom ocenjena na petino deževnega gozda. V kakšnem scenariju bi lahko to zlahka dopustili?
Z odgovorom se ubada precej pomembnejša tema, ki se kot ena izmed rdečih niti pojavlja med predstavo, in sicer vloga humanizma v potencialni post- ali pa superhumanistični prihodnosti – Kris trdi, da je trajnosten svet samo tisti, ki vsebuje ljudi; in ima nekako tudi prav, saj je trajnost kot koncept popolnoma človeški izum – še več, izraz je nastal kot posledica naših napak in poskusa popravkov. A vendar se v Krisovi trditvi jasno skriva predpostavka, da smo ljudje superiorni in da je naše (lagodno) preživetje pomembnejše od preživetja drugih vrst. Pozabljamo, da je soodvisnost resnično in še kako neizogibno dejstvo.
Kot je v predstavi rekla ena izmed znanstvenic, so »minerali sicer locirani v oceanu, vendar povpraševanje prihaja od drugod«. Kaj nam torej daje pravico, da si jih lastimo? Morda je pa bolj kot za karkoli drugega čas za malce skromnosti in veliko prilagoditev. Ker svet nas ne potrebuje, mi pa njega še kako.