Skupno, skupinsko in skupnostno

Jasno je, da je festival veliko več od predstav, ki so stkane v njegov program, čeprav so te jedro, okrog katerega se zbira mala skupnost umetnikov, igralcev, producentov, drugih sodelavcev in nazadnje, ampak morda najpomembneje, gledalcev, ki se organsko tvori na vsakem festivalu. To, kar skupnost še močneje stke, pa je program ob predstavah samih, vzdušje, ki pri tem nastane, ter dlje in širše trajajoči učinki, ki jih festival pušča za seboj. Mladi levi so lep zgled tega, kako generirati festivalsko skupnost, ki lahko sega tudi širše od festivala samega in pronica zunaj njegovih meja, ko z najrazličnejšimi skupnostnimi akcijami vpliva na dobrobit okoliške skupnosti.

Kot je avgusta povedala ekipa Bunkerja v predfestivalskem intervjuju za Mladino, se na festivalu gradi »ekosistem začasnosti, iz katere raste občutek svobode«, ta ekosistem pa soustvarjajo vsi na festivalu, ki se povežejo v začasno skupnost. Poudarila je tudi, da se ta skupnost začne že v Bunkerjevi pisarni, v kateri prevladujeta kolektivno delo in demokratičen princip, in prav zato, ker je princip skupnosti tako temeljno vkovan v ekipo, ki vodi festival, ga je mogoče na pristen način prenesti v celotno dogajanje. S tem je povezano tudi dejstvo, da pri kuriranju festivalskega programa ne verjamejo v hegemonijo enega umetniškega vodje, pač pa ta nastaja v sokuratorstvu, ki je tudi zelo odprto za zunanje vplive, ne nazadnje celo za želje občinstva, ki jih želijo pri programiranju festivala aktivno upoštevati. Še druge mikroskupnosti, ključno integrirane v makrosistem festivala, pa so seveda tudi drugi tehnični sodelavci, hostese, nepogrešljiva ekipa prostovoljcev, za katero verjamem (nekoliko pristransko, ker sem bila del nje lani tudi sama), da ključno prispeva k festivalskemu utripu, vsi skupaj se prepletejo v utečen, domačen in harmoničen ekosistem, ki v festivalskih dneh zadiha med opečnatimi zidovi Stare mestne elektrarne.

Naj začnem s tehničnimi podrobnostmi, ki se bodo sicer rednim festivalskim gostom morda zdele samoumevne, pa se mi vseeno zdi, da so tako bistvene, da jih je nujno vedno znova poudariti. Strogi vodili festivala sta odprtost in dostopnost za resnično vse gledalce, zato so vstopnice na voljo po simbolični ceni en evro oziroma gledalci lahko darujejo prostovoljne prispevke – to je pravzaprav za sodobno družbo radikalna poteza odprtosti in hkrati zaupanja v gledalsko skupnost, ki se zdi skoraj utopična, ampak se vseeno v praksi dokazuje, da to ni tako. S tem, da je cena vstopnice za umetniško izkušnjo nižja od te, ki bi jo na primer odšteli za en espreso, pistacijev rogljiček v Sparu ali pa pločevinko coca-cole, tako skoraj programsko napovejo, da je umetnost, ki jo programira Bunker, umetnost za vse, ne le za privilegirane, s ceno pa namensko stremijo k temu, da je prodorna tuja produkcija, ki jo pripeljejo v goste na festival, na voljo tudi študentom, mladim umetnikom in drugim skupinam, ki bi jim sicer obisk celotnega festivala ali celo že posamezne predstave pomenil prevelik finančni zalogaj.

Festival poleg zmanjševanja finančnega bremena za gledalce dosledno skrbi tudi za druge vrste dostopnosti, predvsem z omogočenim dostopom za gibalno ovirane, hkrati je pri dogodkih v tujem jeziku, kjer ni možnosti sprotnega nadnapisovanja, poskrbljeno za simultano prevajanje v slovenščino, za naglušne je na voljo indukcijska zanka, (med sezono poskuša ekipa uvesti tudi avdiotolmačenje za slepe in slabovidne), vse to so torej koraki, s katerimi si festivalska ekipa prizadeva izenačiti različne deprivilegiranosti oziroma omogočiti gledalsko izkušnjo za čim večje število ljudi. Poleg vsega naštetega s pomočjo prostovoljske ekipe vsako leto organizirajo tudi lastno pop-up vrtčevsko enoto Skupina Levčki, kjer je s predhodno prijavo zagotovljeno brezplačno varstvo za najmlajše festivalske obiskovalce, da bi se izognili temu, da bi se starši morali odpovedati ogledu predstav.

Najpomembnejši aktualen festivalski skupnostni projekt je definitivno Krpanje nevidnega – serija participatornih performativnih akcij, s pretežno metaforično-simbolnimi razsežnostmi, čeprav vsekakor ne gre zanemariti njihovega realnega in otipljivega učinka na krajevno skupnost, ki želi »zakrpati rane družbenega tkiva in splesti časovno-prostorske niti med različnimi mestnimi resničnostmi«. Gre za to, da resnični prebivalci mesta prevzamejo vajeti pri krpanju ran svojega mesta in teh ne pustijo v rokah urbanističnih strokovnjakov, predvsem pa je pri tem ključno, da s procesi popravila nastaja skupnost dalj trajajočih časovnih razsežnosti. Ta kontinuirani umetniški projekt sta zasnovali Bojana Kunst in Ivana Müller s sodelavci Ano Čigon, Ajdo Bračič in Urbanom Belino, nastaja pa v koprodukciji zavodov Bunker in Maska. Prvič je zaživel na lanskem festivalu Mladi levi z vrsto performativnih intervencij, letos pa poteka že celotno gledališko sezono 2024/25 in nastaja pod vodstvom Ane Čigon, Jedrt Maležič in Petre Korent.

Pod vodstvom treh mentoric so nastale tri vzporedne in med seboj dopolnjujoče se vizije umetniških popravil, ki so izhajala iz »poskusa zamišljanja prihodnosti kot utopije«. In sicer: serija risb, katerih avtorji so prebivalke in prebivalci Doma upokojencev Tabor in na katerih se Ljubljana prihodnosti prepleta z naravo (vodja: Ana Čigon), kreativni teksti na temo izkušnje družbene ali medicinske tranzicije (vodja: Jedrt Maležič) in nadaljevanja ustvarjanja vezenega zemljevida Ljubljane, na katerem se obeležujejo akcije krpanja (vodja: Petra Korent), ki postaja viden in otipljiv simbol nevidnih razsežnosti mesta ter skupnosti, ki se skoznje tkejo.

Izvezeni zemljevid pa je bil tudi kulisa Krpanja nevidnega, ki se je zgodilo med festivalom – Plesa na Taboru. To toplo, spontano in globoko nostalgično popoldne pod krošnjami dreves pred taborsko cerkvijo je četrt Tabor povezalo na dogodku, ki si je zgled vzel po družabnih plesih, na katerih so se spoznavali naše babice in dedki, in kot se edino spodobi, so bili nanj povabljeni tisti člani skupnosti, ki iz prve roke najboljše vedo, kako se tem rečem oziroma plesnim korakom streže – prebivalke in prebivalci (ženski spol je bil sicer občutno močneje zastopan) Doma upokojencev Center – enota Tabor. Da se plesni čevlji ne bi preveč obrusili, je tlakovce prekril pravi plesni pod, iz zvočnikov je donela mešanica plesnih klasik in zimzelenih štiklcev, ob katerih se je orosilo marsikatero oko, za tiste izmed nas, ki si s plesnimi koraki nismo tako domači, pa je poskrbel plesalec in koreograf Branko Potočan, ki je budno usmerjal promet na plesišču. Celoten dogodek je izzvenel kot velik triumf v dokazovanju malega in vsakdanjega dobrega, ki pa je v svojem učinku veliko, ter moči skupnosti, ki si vzame čas, da pride in ostane, in ki morda niti ni tako utopična, kot se v hektičnem sodobnem vsakdanu kdaj zdi.

Krpanje nevidnega / Foto: Nada Žgank

O ustvarjanju začasne gledalske skupnosti bi se bolj ali manj dalo govoriti pri večini predstav, vendar sem v letošnjem programu zaznala rdečo nit projektov, ki si to prav namenoma vzamejo za cilj. Prva izmed njih je Je radost II v režiji Aljoše Lovrića Krapeža. V performansu šesterica nastopajočih brez besed na oder prinaša nenavadne predmete in jih sestavlja v vrtoglavo konstrukcijo ob podlagi elektronske glasbe, ki se v tempu in intenziteti stopnjuje, kar generira nekakšen ritmični vorteks. Stolp na sredini dvorane raste in raste, hoja postaja vedno hitrejša, dokler se ne spremeni v ples, ples pa za seboj potegne tudi občinstvo, saj postanejo na točki klimaksa tudi njihovi stoli nujna sestavina rastočega kolaža predmetov in gledalcem ne preostane drugega, kot da tudi sami začutijo elektronski ritem. S tem se vzpostavlja občutek organske skupnosti, ki se morda še okrepi, ko začnejo gledalci spontano migrirati po prostoru v koncentričnih krogih okrog nastale umetnine, da bi si jo ogledali z vseh strani. Sam kontekst programiranja festivala pa je uprizoritvi omogočil okoliščine, v katerih lahko izpolni svojo potencialnost. Avtorji jo namreč že napovedo kot »mali gledališki rejv s svojim previdnim začetkom in pomirjenim koncem, ki pa je le začetek in uvod v še!« in prav ta napovedani še se je lahko izpolnil s tem, da se je večer takoj po koncu uprizoritve prelil v otvoritveno zabavo, tako pa je bilo zajamčeno, da je mala in začasna gledalska skupnost, ki jo je predstava stkala v svoji dobri uri trajanja, svoj obstoj podaljšala za še nekaj ur, pijač in preplesanih tehno komadov.

Še dve uprizoritvi sta se bolj neposredno navezovali na gledalsko skupnost oziroma vajeti predale v njihove roke. Performativni sprehod Aplavz v zasnovi DISKOlektiva, ki sicer koreografske zasluge pripisuje Lepoti, se popolnoma prepusti svojim udeležencem, ki se v homogeni skupini v tišini sprehodijo od ŠD Tabor do Slovenskega mladinskega gledališča in po poti z aplavzi nagradijo vse lepo, kar srečajo. Pri tem velja, da lahko aplavz začne kdorkoli, v njem pa sodelujejo vsi, zato gre za gesto neverbalnega povezovanja. Vsak izmed sprehajalcev je namreč s tem, da se mora ustaviti in zaploskati, prisiljen, da svet vidi tudi skozi oči vseh svojih sosprehajalcev in opazi to, kar se njim zdi lepo. Zadnja festivalska predstava z naslovom Hvala, da ste tukaj belgijske skupine Ontroerend Goed pa je dobesedno oda občinstvu, v participatornem dogodku, ki sicer ne zahteva aktivnega sodelovanja, se pozornost namreč od odrskih desk obrne nazaj proti občinstvu, ki je skozi okular kamere soočeno samo s sabo. Ustvarjalni kolektiv jih celo povabi, da s svojimi idejami tega, kar bi si v predstavi želeli videti, sokreirajo prihodnja gledalska doživetja, s čimer se skupnost gledalcev razširi iz teh, ki so prisotni na le tej dotični ponovitvi, na vse ljudi, ki so si predstavo kadarkoli ogledali.

Aplavz / Foto: Nada Žgank

Naj kot zanimiv primer, ki odpira polje tega, kaj je gledalska skupnost, omenim še dve plesni predstavi, in sicer Spust (singel) ter Beyond Front@DCL – obe sta bili pred ŠD Tabor, v neposredni bližini bara Tabor in športnih igrišč, ki pa za druge obiskovalce niso bila zaprta, zato se je skupnost namenskih obiskovalcev zlila z naključnimi mimoidočimi, katerih pozornost sta predstavi pritegnili in so tako postali integralen del te specifične ponovitve. Podoben fenomen se zgodi tudi na debatnih kafanah, ki s tem, da so postavljene pod krošnje dreves v Baru Tabor, pridobijo neformalnega in pristnega duha ter tudi kakšnega novega poslušalca, ki se je v njihovi bližini morda znašel zgolj naključno, ampak so ga teme, o katerih se debatira, pritegnile.

Za konec sem pustila (dobesedno) najslajše, in sicer vlogo hrane oziroma skupnih obrokov kot povezovalnega elementa med ljudmi. Ves čas festivala namreč za nastopajoče, zaposlene in prostovoljce obratuje festivalska kuhinja, v časih obrokov se tako zbirajo vsi, ki imajo kakršnokoli zvezo s festivalom, in si delijo skupna omizja, kjer se lahko tvorijo kreativne debate, nova poznanstva, predvsem pa občutek skupnosti. Tudi princip tega se, vsaj tako ga občutim jaz, prenese iz Bunkerjeve pisarne – vsi, ki smo jo kdaj obiskali, namreč vemo, da se sestanki velikokrat zgodijo za jedilno mizo v kuhinji ob skodelici kave iz velike skupne kafetjere. Za vse sodelavce festivala je v sredo med festivalskim tednom organiziran tudi skupni piknik, zato ta dan običajno ni drugega programa, in tako se lahko v zavetju od festivalskega vrveža na idilični lokaciji v naravi ustvari atmosfera skupnega doživljanja lepega in, predvsem, okusnega.

Festivalu ne bi mogli očitati ozkoglednosti, saj se v svoji pozornosti do skupnega dobrega zna ozreti mnogo širše, kot zadeva le sosesko Stare mestne elektrarne. Med konkretnimi ukrepi za globalnejšo dobrobit najširše človeške skupnosti naj poudarim najprej ekološko plat. Festivalska kuhinja je namreč letos naredila ogromen korak v smeri zero-waste, saj so s pomočjo donacij odvečnega jedilnega pribora, krožnikov, skodelic itd. zmanjšali količino posode za enkratno uporabo. Poleg tega so organizatorke festivala na trenutno globalno situacijo in njene globoke rane opozarjale tako, da je bila pred vsakim dogodkom vsem, ki so čakali v vrsti za vstopnice, na voljo v podpis peticija, s katero so lahko izrazili svoj glas proti genocidu v Gazi. To so v uvodniku festivala pospremile z željo: »Doslej v času festivala še nikoli ni bilo na svetu miru – naj ga uzremo v prihodnosti in ga potem še doživimo.«

Vse zgoraj našteto in še kaj, na kar sem verjetno pozabila, se v poznoavgustovskem tednu, ko potekajo Mladi levi, preplete v občutek svobode in povezanosti, ki vznikne med festivalom. A ta občutek skupnosti, ki se v današnjem tempu življenja zdi skoraj utopičen, lahko tudi po koncu zadnje predstave, ko izzveni zadnji aplavz, zaseje seme upanja v boljši svet, takšen, na katerem sta skupnost in sobivanje še mogoča.