top of page
  • Muanis Sinanović

Simptom cringe

Mesto žensk / Nataša Živković: SINE & Lana Zdravković / KITCH: NO 1



Produkcija dua Kitch, ki je pri performansu No. 1 skoncentrirana predvsem na solo odrsko prezenco Lane Zdravković, še naprej vzbuja ambivalenco, predvsem glede razmerja med ironijo in resnostjo, med kritiko in afirmacijo.

Krajši, okoli štirideset minut dolg performans nas sooči z Zdravković, ki v manjšem boksu na ponavljajočo se trap podlago izgovarja ponavljajoči se tekst in se, odeta v kratko in ozko obleko, izzivalno giblje in pozira. Tekst je poln hiphopovskega duvanja, pomešanega z nekaterimi filozofskimi idejami in bolj očitno kot trapovski žanr oblikovan v eksplicitno ideologijo. Gotovo lahko opazimo neko metaraven. Tudi performerka, ki v polavtobiografski maniri podaja informacije o sebi, poudari, da je, med drugim, filozofinja.

Idejo, ki stoji za tekstom, bi lahko opredelili kot protislovno mešanico komunizma, utilitarizma in libertarizma. No. 1: Zdravković performira unikatnost svojega lika – sebe (razmerje med njima je še ena ambivalenca), vendar pred tem individuume iz publike "interpelira" v to isto unikatnost. Vsi smo vrhunski. Vse je speljano na doseganje čim večjega užitka, katerega pridobivanje je mogoče prek številskega splošnega ekvivalenta: toliko in toliko kalorij noter, toliko ven, toliko in toliko tičev in orgazmov, vse se da izračunati in izmenjati. A v tem zasebnem užitku kot da je nekaj egalitarnega, kot bi zasebno prizadevanje za užitek prineslo dobrobit vsakomur. V čem natanko se to razlikuje od ekonomske ideje Adama Smitha, sicer ni zelo jasno. A vsa izmenjava poteka v razmerah spektakla, kjer sta osnovni valuti, pomembnejši kot denar, pogled ter razmerje med opazovancem in opazovalcem.

Foto: Nada Žgank

Morda to lahko povežemo z idejo prejšnjega projekta, PopParty, in zdaj nekoliko že upehane ideje znotraj lokalne alternative, po kateri je treba težiti k miksu visoke in nizke kulture, pospeševanja kapitalizma z namenom njegovega rušenja, privzema marginalne pozicije, v nasprotju z bojem proti njej. Dotično idejo smo komentirali že drugje, zato se je tokrat ne bomo posebej lotili.

Smo pa omenili njeno upehanost, in prav tu se kaže najzanimivejši moment No. 1. Ta se, spet, ves čas giblje na dvoumni meji med reprezentacijo in prezentacijo spektakla. Boks je premajhen, prostor premalo fotogeničen in Zdravković premalo profesionalna plesalka/raperka, da bi vse skupaj zadostilo pogojem brezmadežnosti (sic) spektakla, da se v nastopu ne bi pojavljale razpoke, ki bi se v sopostavitvi z zahtevo po popolnosti nesluteno povečevale. Najsi gre za tresoče se noge, za ponarejen denar, za napako varnostnika Nenada pri odpiranju boksa, za to, da se nekdo iz publike preveč približa traku, ki nas razmejuje, za očitno plastično pištolo, za glasbeno bledo imitacijo trapanja, ki se prevesi v recital, in številne druge malenkosti, vse to povzroča poseben cringe.

Vendar je cringe smiseln samo, če je razkorak nenameren, česar seveda ne moremo vedeti. Glede na to, da je dvoumnost, kot rečeno, stalna spremljevalka dela dua, da se ta morda vpisuje celo v avtorske intence, pa je smiselno cringe privzeti kot posledico proizvodnje simptoma. Kaj govori ta cringe? Predvsem to, da smo sami že privzeli merila spektakla, da, kljub temu da ga kritiziramo, njegova merila globoko ponotranjamo. Sam izraz cringe, transfer blama, sram za drugega, je velik simptom levih intelektualcev, ki njegove spontane rabe nikoli ne premislijo do konca. Cringe je postal dovolj za diskreditacijo kogarkoli. A prav v tem se skrivata egomanija in individualizem: če nas je sram za drugega, s tem drugemu vzamemo avtonomijo, mu svoj sram vsilimo. Odvisnost drugega od skupnosti, opazovalca od opazovanega, je nekaj, kar si spektakel venomer prizadeva prikriti, in zdi se, da ga No. 1 razgalja. Smisel cringea je torej prav v tem razgaljenju spektakla, ki mu vsi sledimo.


Pri tem seveda ni nujno, da gre za enoznačno kritiko istega spektakla. Možno je, da se performerka vanj v celoti spusti, privzame njegova pravila, da bi jih v naslednjem koraku obrnila sebi v prid. Toda v tem primeru se sprašujemo: ali se je mogoče iti spektakel onkraj spektakla ali subverzivna afirmacija vedno požre svoje otroke?

To pa je že metapolitično vprašanje. V svetu popolne politizacije vsega, tudi osebne (nekdaj duhovne) uresničitve, pa se nam zdi, da se je političnim vprašanjem morda bolje kdaj odpovedati. Politika je seveda neločljivo povezana s performansom. In opustitev oziroma preseženje same sodobne, strupene ideje politike je kvečjemu lahko epohalni projekt, projekt temeljnega preobrata Zahoda.

Kommentare


bottom of page