top of page
  • Jaka Bombač

Z mehko hibridnostjo nad borzo besed

Zdej loh spokam zdej loh grem, Stara mestna elektrarna, 8. marec 2024


Včasih se mi zgodi, da hodim po ulici in se mi vse okrog mene zdi kot zgolj en kup anomalij. Ne naključij, anomalij. Zdi se mi, da nihče nikogar več ne vidi, da nič več ni; čeprav se o vsem tem, kar ni, tako veliko govori. Doba puhlic, generalizacij, predmetnosti.


Potem grem na koncert, na predstavo ali na film in tam se mi zdi vse tako smiselno, kar je nenavadno, saj sem vedno predpostavljal, da so umetnosti domena dramatičnega in norega, vsakdanje življenje pa domena »normalnega«. Ne vem, kdaj se je to zaobrnilo, in ne vem, kako to zaobrniti nazaj.


Na sodobni uprizoritveni sceni se ustvarjalci radi poigravajo s hibridnimi formati, pri čemer formate pogosto predpostavijo in potem združijo – nekako tako kot »multidisciplinarnost« združuje posamezne discipline, »socialna psihologija« pa individualne psihološke subjekte.


Zdej loh spokam zdej loh grem je dober primer mehke hibridnosti, ki žanrov niti ne poskuša prečiti, saj izhaja iz ideje, da je v svetu že vse nekakšen »hibrid«; »zmeda objektov in besed«, ki jo je treba le začutiti in razigrati, zaobrniti nazaj vase in s tem afirmirati.


zajem zaslona, arhiv zavoda Sploh


V kakšnem smislu je lahko koncert uprizoritev? Predvsem v tem, da se igra. Ne v smislu »uprizarjanja«, ampak v smislu igranja z različnimi pomeni besed, asociacijami med zvokom in podobo, z različnimi rabami objektov, izpraznjenih pomena. Ni napovednika, ni listka z zaporedjem komadov, ni vmesnega zahvaljevanja in ploskanja (razen enkrat, ko je nekdo dvakrat zaploskal, pa mu ostali nismo sledili), ni evforije. Čeprav je oder prenaseljen z objekti, dvorana pa z ljudmi, se zdi, kot da je med nami vsemi toliko prostora, a hkrati toliko intime. (Ravno obratno od izkušnje, ki jo imam na nekaterih drugih koncertih, pa tudi denimo v nakupovalnih centrih in na mnogih drugih javnih mestih, kjer ni ne razdalje ne intime.)


Po drugi strani pa »je« nekaj, česar na običajnih koncertih ni: komadom so pridruženi videospoti, ki pravzaprav niso videospoti v generičnem pomenu te besede, saj s komadom niso spojeni, z njim niso »objavljeni«: niso enotni produkt, zapisan in posnet enkrat in za vselej. V bistvu je kolekcija videospotov, ki jih še nikoli prej nismo videli, skupek establishing shotov oziroma vzpostavitvenih kadrov, kot v filmski teoriji pravimo kadrom, katerih edina funkcija je vzpostavitev konteksta za nadaljnje kadre, v katerih se potem »nekaj zgodi«. Na koncertu se vse vseskozi vzpostavlja, nič pa se nikoli zares ne zgodi. Čeprav se ves čas nekaj dogaja.


Oder ni minimalistično modernističen (kot je dandanes praktično vse), ampak prenaseljen s številnimi objekti, izmed katerih večina nima nikakršne funkcionalne vrednosti, čeprav jo včasih začasno pridobijo, ko kdo izmed glasbenikov po njih spontano zaropota. Tudi komadi včasih sploh niso »izkoriščeni«, torej zaigrani in zapeti, ampak se samo pojavijo, zapisani na platnu, recimo tisti meni najlepši:


Sploh se več

ne družimo,

samo

še rastemo,

ko so razmere

za rast,

in gnijemo,

ko je čas

za gnitje.


(…)


(»Rastline«, besedilo: Primož Čučnik)


Komad, ki se iz horizontalne razprostrtosti, spominjajoče na ozvezdje, v času splošči, tako kot nas ljudi tekanje po času vsakič znova utesni. Koagulacija črk v komad je tudi neka vrsta dejanja.

Koncert je čista sinestezija, a ne sinestezija vnaprej predpostavljenih čutnih danosti, ki so združevane po vedno istem ključu: rezi ne sledijo ritmu komadov, zumi ne napovedujejo vsebinskih poudarkov, refrenov in tako naprej. Koncert prelisiči naše postopke predvidevanja, čeprav ne poskuša biti »zbirka čistih naključij«. Nič ne poskuša biti, ničesar ne poskuša povedati, čeprav nas vabi k izrekanju tisoč in ene stvari o tem, kako je, okoli nas, v nas, brez nas.


Danes zares ni več revolucionarno, če ohranimo zgolj »kritični um«, saj je sam kritični um okužen s koagulacijami pomena, vsak pomen pa ima tisočero različnih interpretacij. Predvsem pa imajo pomeni na današnji borzi besed neko finančno vrednost. Kot je nekje zapisal Jean Baudrillard (v osemdesetih, očitno napovedujoč sodobnost): »Ne živimo (več) v svetu, kjer bi pomena primanjkovalo, ampak v svetu, kjer je pomena vse preveč.«


Čeprav koncert ohranja formo koncerta, nas tudi vrača k čisti predmetnosti »tu in zdaj«: ne poudarja samo zvočnosti, ali samo žive ali digitalne vizualnosti, ali samo taktilnosti, ampak preplet vsega z vsem. Vse okrog nas je igrišče priložnosti, a ker vse vedno tako pridno imenujemo in hierarhiziramo in kodificiramo, si priložnosti sedaj že iz navade odvzemamo. Čeprav je samorefleksiven, implicira menjavo subjektno-objektnih pozicij, nas opominja na banalnosti vsakdanjega življenja in spleta referenčne zanke med posameznimi komadi – koncert ostaja koncert.


Sprožil se mi je premislek o klasični estetiki, ki ni nujno povezan z doživljanjem tega dogodka, morda pa je. Klasična estetika ni povsem iz trte izvita, saj nas opominja na čutno-zaznavne vidike človeškega bivanja, pa tudi na idejo posamičnosti pri interpretaciji (»vsake oči imajo svojega malarja«). Zato »pravilnost« niti ni tako napačen pojem, dokler ostaja vezan na intimo prvoosebnega doživljanja. Moderna estetika gre v neko objektivno strukturo (gestalt), postmoderna pa poskuša na vse pretege tej strukturi pobegniti. Še kolikor se ta predstava, ki je koncert, zdi post-, je v resnici osvežujoče tradicionalna (v estetskem smislu): ironijo, porojeno v dosadnosti vsakdanjega bivanja v svetu, prenasičenim z objekti in pomenom, vsakič znova razprši z iskrenostjo.


Sedaj se sprašujem, ali je sploh prav, da sem si koncert drznil interpretirati, saj se praviloma interpretirajo predstave, ne koncerti. O koncertih se bolj pove, kako je bilo, kdo je tja prišel, kakšna je bila energija, katere komade so zapeli. Je moja interpretacija torej zgolj neka koagulacija pomena, podobna tisti tesnobni združitvi črk (pesmi »Rastline«) na zaslonu? Zgolj neka koagulacija, zapisana reciklaži »uprizoritvenih principov« in »občutkov«?


Morda: a če sem od svojega razmišljujočega izkušanja karkoli odnesel, je to ravno poanta, da aisthesis ni vezan samo na umetniške produkte, da ga torej ne »vklopim« (računalniška metafora človeškega uma, odstrani se v recycle bin) samo takrat, ko »grem nekaj gledat«. V obujanje občutenja, ki v zadnjih časih postaja – podobno kot pomen – individualizirano in monetizirano (izkustvene delavnice utelešanja, ki naposled spet zapadejo ideji funkcionalnosti, rastejo kot gobe po dežju), me ne more nihče in nič prisiliti. Vsakič znova, ko na ulici, v trgovini, v kavarni, vidim neko anomalijo, se moram naučiti pomisliti – poglej, gledališče na prostem! Sicer ponovno obujanje čutov vselej obstaja samo kot reakcija na zamiranje čutov, v katero nas dandanes sili praktično vse, od »pocen reklam« do »oglodanih kosti prijateljstva«:


Listam cajtng, skrolam splet

pes se je ulegu name

preveč novic, še pes od njih zadet

in taco mi je dal na rame


zdej loh spokam, zdej loh grem

ampak kam se bom prodala

vem samo, da srečat te ne smem

nočem spet ispast budala


to je nova oblika suženjstva

smrad keša, pocen reklame

oglodane kosti prijateljstva

vse te obleke niso zame


(…)


(»Nova oblika suženjstva«, besedilo: Primož Čučnik)

 

 

 

Comments


bottom of page