Puno svega, ništa naodmet

Recenzija predstave Dora ali kdo bo zašil brezrokavnike? Andreje Kargačin in Dore A., uprizorjene 23. avgusta 2026 v Veliki gledališki dvorani AGRFT.

1. novembra 2024 se okoli 11.50 na železniški postaji v Novem Sadu zruši nadstrešek. Umre šestnajst oseb, poškodovana je pa ena. Tragičnemu zločinu sledijo množične blokade fakultet in študentski protesti. Nihče od dejansko krivih ne odgovarja. Odgovarjajo pa študenti.

Podlaga predstave Dora ali kdo bo zašil brezrokavnike? je zgodba ene od njih – Dore A., članice neformalne skupine STAV (Študenti proti avtoritarni vladi), ki se je v pričakovanju študentskega protesta 15. marca 2025 udeležila na skrivaj posnetega sestanka o njem. S to predstavo dobi neprecenljivo priložnost, da pove svojo resnico in obvesti javnost onkraj glavnih srbskih medijev, ki so naklonjeni režimu.

Kot uvod v Dorin svet se gledalcem ponudi ready-made razstava do nedavnega nepomembnih predmetov v njeni lasti. Razstavi sledi performans, v katerem izvemo, s kakšnimi »grehi« si je ta aktivistka zaslužila izgnanstvo. Nato pa osrednja predstava – v epistolarni obliki, izraženi s kratkimi monologi Dore in njene prijateljice (in umetnice) Andreje [Kargačin], dobimo vpogled v njuni življenji. V trenutku, ko bi se vse lahko končalo, odvetnica predstave, Emina Đuran Milić, stopi z roba odra v njegovo središče in s kratkim monologom pokaže, da nič od tega ni fikcija, ampak resnično življenje. Da bi še bolje zabili žebelj v krsto, se pridruži Dora – najprej prek Zooma, potem tudi v živo.

Foto: Nada Žgank

Čeprav bi omejitev teh komponent s tehničnega vidika morda bila dobra odločitev, z vsem naštetim, še posebej pa z zadnjim delom, predstavi uspe eno – senzibilizirati občinstvo za obravnavano tematiko. S konkretizacijo zapletenih in abstraktnih (pogosto nasprotujočih si) občutkov, misli in vtisa v znane motive in situacije predstava najde rodovitna tla za skoraj vsakogar, čeprav na različne načine. Odnos z državo, ki nas je obsodila na izgnanstvo, je na primer viden kot strupena ljubezenska afera, ki je očitno ni mogoče prekiniti – kajti kaj drugega so naše matične države od trenutka izgona naprej, kot partnerice, od katerih nam ostanejo le preklicani potni listi in neveljavne osebne izkaznice? 

Z likoma Dore in Andreje pa se nam ponuja dvojna perspektiva – Dora, ki je običajno mirna in zbrana, in Andreja, ki v transu, ob nečem, za kar ne vemo, ali je to rave ali protest, pravi, da bi po njenem mnenju vse zgorelo, ker je nasilje za nekoga tko nema druge opcije, a [ja] se ne oseća[m] kao da ima[m] baš puno opcija. Vsak, ki je kdaj razmišljal o svoji vlogi pri razmerah v Srbiji (ali kjerkoli drugje na svetu) ali sodeloval v protestih, se bo prepoznal v teh dilemah.

Zato predstavi ne bi smeli šteti za slabo, da ponuja »preveč«. Ker z vidika aktivizma, ozaveščanja o situaciji in priklica življenja v Srbiji – tako iz izgnanstva kot na kraju zločina – vsaka točka priliva kapljico olja na ogenj. Ogenj kaosa in negotovosti, ki že dolgo (in verjetno še vedno) gori v vsakdanjem življenju državljanov Srbije, ogenj, s katerim bi Andreja v drugem življenju morda resnično požgala parlament, in ogenj sočutja, ponosa in občudovanja, ki je zagotovo gorel v mnogih prisotnih v občinstvu, ki je predstavo nagradilo s stoječo ovacijo.

Lektorica: Tina Geč

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.