Glancanje lastnega praga

Razmislek ob svetovalnih mizah Manifesta Manj na festivalu Mladi levi, izvedenih 24. in 25. avgusta v Športni dvorani Tabor.

Svetovalne mize na letošnjih Mladih levih naj bi kulturnikom predstavile mehanizme, orodja, nova poznanstva in projekte, s katerimi lahko poskrbijo, da bodo njihove produkcije, gostovanja, prehranjevanje, prevozi in vse ostalo čim bolj zeleni in trajnostni. Udeleženka, idealno dejavna v polju kulture, si je tako lahko vsakih 30 minut rezervirala stol pri eni od dvanajstih miz, za katerimi so sedeli ostali kulturniki, znanstveniki, EU projektanti in drugi. Sledil je individualen pogovor o rešitvah, ki se sicer trudijo biti več kot individualne, a jim to uspeva le občasno. 

Bodimo iskreni, druščina je bila odlična. Na platoničnem speed dejtanju smo med sabo klepetali ljudje s sorodnimi vrednotami in sorodnimi skrbmi. Bolj ali manj skeptični do ideje, da bodo EU projekti rešili svet, smo vseeno lahko skupaj travmirali in si vlivali upanje o stanju sveta ter vsake toliko od kakšnega evropskega projekta v dar prejeli paket nedefiniranih semen, ki jih bomo zaradi strahu po nenamernem vnašanju invazivk v domači prostor morda raje zasadili v notranje lončke.

Foto: Nada Žgank

Vsem nam je bilo skupno isto spoznanje: težko je dihati, kaj šele ustvarjati s težo podnebne krize in potrošniške krivde na naših ubogih evropejskih ramenih. Kakšna sreča torej, da lahko težo bremena točno preračunamo s kalkulatorjem ogljičnega odtisa in potem poskušamo prepoznati dele kulturniškega produkcijskega procesa in lastnega življenja, pri katerih lahko s spremembami največ odštejemo od strašljive skupne vsote. Kakšna sreča, da lahko soustvarimo manifest kulturnega sektorja, ki ga bo kakšen EU birokrat na hitro preletel pred naslednjim srečanjem z lobistom industrije fosilnih goriv.

Ideje odrasti, ki jih lahko prikladno nalepimo na individualne prakse in lasten življenjski slog, odlično funkcionirajo kot svojevrsten wellness, kot terapija, ki nas približno in začasno lepi nazaj skupaj v sistemu, ki še naprej razpada po šivih. Če se v kulturnem sektorju naš prag dovolj sveti v moralni brezmadežnosti, bomo morda lahko odmislili našega konfliktnega soseda Industrijo, ki v skupno reko med našim jutranjim pometanjem vsak dan zliva hektolitre nafte. 

Ali pa bo učinek obraten in bomo z našega visokega piedestala lažje požugali sosedu in ga mirne vesti zatožili preostali soseski? To pa ni zelo skupnostno … :/ Bomo učinkovitejši, če bomo varni v zavedanju, da smo sami storili vse, kar smo lahko? Gre za preusmerjanje pozornosti od zasledovanja sistemskih rešitev ali za gateway drogo v odvisnost od družbene pravičnosti in okoljevarstva? Podžiganje ali pomiritev, to je zdaj vprašanje. 

Nepravično bi bilo vsa svetovanja označiti za pasivizacijo. Ustvarjanje kolektivnega seznama umetniških del, ki se ukvarjajo s podnebno krizo, je poleg prikupnosti ideje na primer odlična odskočna deska za širjenje kolektivnega bazena znanja, pa tudi organizacijam, ki stojijo za vnašanjem kalkulatorja ogljičnega odtisa v naš prostor, nikakor ne moremo očitati manka vzporednega prizadevanja za sistemske spremembe. Vseeno pa je paranoičen občutek ob zavedanju, da je slednja pogruntavščina najprej zrasla na zeljniku podjetja British Petroleum, vse prej kot zanemarljiv. Očarljive aliteracije, kot so »monitor, measure and be mindful«, pač ne bodo razstrelile naftovoda. Oziroma z besedami Audre Lord, »gospodarjeva orodja ne bodo zdrušila gospodarjeve hiše«.

Lektorica: Tina Geč

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.