top of page
  • Sandi Jesenik

Predstava, ki se zgodi

GREGOR STRNIŠA, MARUŠA KINK: ŽABE



Žabe ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju, delo Gregorja Strniše, je nastalo pred pol stoletja. Kljub večkratnim uprizoritvam in nagradam je delo še vedno aktualno. To se izkaže tudi v performativnem raziskovalnem procesu režiserke Maruše Kink in preostale ustvarjalne ekipe, ki jim je bilo to besedilo izhodišče predstave.


S karto v roki se kot v procesiji sprehodimo k sosednji zgradbi in se po stopnicah odpravimo v prostor, kjer nas pozdravijo in posedejo performerji, še prej pa ponudijo navadno ali ognjeno vodo (žganje).


Zgodi se prvi senzorični moment, stik s kožo, sledi vonj kadila, ognjene vode in kislih kumaric, ki so razporejene na mizicah. Takoj nam je jasno, da je to nekakšna kabarejska razporeditev v nekem neklasičnem gledališkem prostoru. Scenografija in kostumi Tine Bonča nas popeljejo v medprostor, v prostor med realnim in sanjskim, ki ga avanturistično dojamemo z nenadnim začetkom predstave. Kot format se predstava spogleduje s kabaretnim in intimno dramskim. Umešča nas v današnji čas, kjer imamo za valuto svojo lastno bit in smo za svoje grehe pripravljeni prodati dušo. Najprej bi imeli vse za kakršnokoli ceno, potem se polastimo nečesa, kar je živo in ni naše, storimo greh in nam je žal. In potem nastopi trgovanje s hudičem.


Otvoritveni song, ki nam izreka dobrodošlico, nas omehča in pripravi na sproščeno gledanje. Začetek je lahkoten, performerji pa ga v nadaljevanju stopnjujejo do turobnega, doživljajsko izčrpnega konca. Priča smo navidezni smrti Lazarja, ki je bil obredno pokopan, ob njegovem grobu pa spremljamo kuhanje in pitje turške kave, pravkar pripravljene na plinskem gorilniku za taborjenje. Prej smo doživljali spektakelsko verzijo kabareja, potem pa se izvajalcu pridružimo pri intimi tega časa, postanemo eno, soustvarjamo čas in trajanje. Odpre se mesto za razmislek, kaj se sploh dogaja in kako je do tega prišlo. Razlog, da se odpravimo na raziskovanje lastnih vrednot. Kako daleč smo pripravljeni iti in (ali) se prodati hudiču, tako kot Lazar, je popotnica za razmišljanje po dogodku. Avtorska ekipa spretno ohranja to notranjo misel in se drži nekaterih poetičnih elementov Strniševe pisave. Fantazija, ki jo ponuja dramsko delo Žabe, se izraža v odprti formi besedila in sloni na estetski podobi uprizoritve v (tem) specifičnem prostoru. Tako ne ostanejo neizkoriščena okna, ki vizualno pripeljejo do nekakšnega vrhunca, ko smo opazovalci v mistični podobi rajskega vrta in po tihem upamo, da bomo uzrli prizor grizljanja jabolka. Točaj, Lazar, Lazarus, Babica in Evica, ki jih upodabljajo performerji oziroma prevzemajo nekatere lastnosti po predlogi originalnega besedila, izzvenijo kot današnji krik lastnega precepa.


Voajerizem zmeraj zbudi veliko domišljije. Ta podpira koncept predstave in me kot gledalca odpelje na popotovanje duše, ki niha med mano, performerjem osebno in njegovim likom, ki ga izvaja. Performativna izvedba z iskricami v očeh prepričljive Nike Rozman in preostalih igralcev, Nejca Cijana Garlattija in Staneta Tomazina, ob edinstvenem vokalu Kukle, nas prav gotovo ne pusti nedotaknjenih. Vokalni vložki Kukle so vez z nečim višjim, ki odmeva v naši notranjosti in nas zapelje v duši. Če temu dodam še skupinsko dinamiko performerjev, živo izvajanje treh glasbenikov, lučne okrasne elemente in bleščečo scenografijo, ki nas popelje v prejšnje tisočletje pop kulture, katere priljubljenost ni zamrla, so kostumi še tisto zadnje, kar prispeva k popolnosti kiča, ki ga dojemam kot nekaj pozitivnega.


Na letakih s kolofonom je na hrbtni strani zapisano vprašanje “Si videl dušo?”. Jaz sem jo videl, dozdeva se mi, da sem jih videl kar nekaj. Ogledal sem si predstavo, dušo, šel spat in se spet zbudil v realnem svetu – ali pa sem pravzaprav šele začel sanjati?

Comments


bottom of page