Zapis o predstavi Neje Tomšič & Nonument Group (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar, Miloš Kosec): Krog, ogled 14. januarja 2023
Izhodišče performansa Krog, ki ga je v okviru Nonument Group zasnovala Neja Tomšič, je priklicevanje (zgodb) javnih krajev, ki so »nekoč bili in jih zdaj ni več« (ali pa so vsaj neprepoznavno spremenjeni), vsebin in pričevanj, ki jih taki prostori nosijo, usod, ki so jih povezovali, ter različnih urbanističnih in arhitekturnih kontekstov, v katere so vstopali ter jih sooblikovali med svojim obstojem.
Projekt te prostore preučuje vzporedno s premišljevanjem o minljivosti in izpostavljenosti stalnemu spreminjanju ter raziskuje, kako se človeške skupnosti odzivajo na te procese. Kot v performansu s sklicevanjem na Roberta Smithsona eksplicira Miloš Kosec, je ruševino (torej ostalino zgradbe, prostora ali, metaforično, česarkoli »razrušenega«) mogoče razumeti kot svojevrstno inverzijo gradbišča. Gradbišče v smislu časovnosti je tako mogoče razumeti kot potencial, znak prihodnosti, kot porajanje nečesa, časovnost ruševine pa se odraža v razgaljenosti procesa spreminjanja zgradbe, ki ga navadno poskušamo ustaviti ali preprečiti ter ohraniti zgradbo tako, kot je bila tik po gradnji, kljub temu da se vsak objekt seveda spreminja in stara.
Krog tako raziskuje javne prostore v njihovi kontekstualnosti in časovnosti. Pripoznava, da jih pogojujemo in sodoločamo vse osebe, ki vanje vstopamo, in da prostori prav s tem, ko javnost prodira vanje, postajajo stvar kolektiva. V tem smislu je pomenljivo, da Neja Tomšič v začetku performansa tudi občinstvo na dva subtilna, posredna načina vključi v prostor(e); najprej z opredelitvijo gledališke dvorane kot ad hoc parka, ki ga občinstvo in ustvarjalna ekipa v tistem trenutku skupaj poseljujet(v)a, nato pa tudi z vabilom, naj si vsaka oseba v občinstvu zamisli prostor, ki je nekoč bil in ga zdaj ni več oziroma je pridobil neko novo funkcijo. S tem je, četudi samo na ravni notranjih miselnih procesov gledalstva, dvorano v tistem hipu poselila množica izginulih prostorov, kar pa je bilo ključno, ker so tako primeri takih prostorov – zlasti park železniških delavcev v Cluj-Napoci in Antoniadisov park v Aleksandriji, ki ju obravnava performans, postali dejansko tudi model premišljanja lastnih sorodnih primerov.
Zame je bila eden od takih izginulih prostorov streha nekdanje zgradbe (domnevnega) zaklonišča v blokovskem naselju, v katero sem se priselila pred skorajda tremi leti. V Ljubljani, kjer sem pred tem živela dobrih deset let, sem se privadila raznoraznih »chill out con«, prostorov za sproščeno posedanje, ki jih (vsaj v Dravljah/za Bežigradom/v Šentvidu) ni manjkalo, v Dečkovem naselju v Celju pa sem v prvih dneh po priselitvi dojela, da se skorajda nikjer ne da sproščeno usesti. Sedala so tam potrgana z vseh klopi, ki so bile verjetno postavljene v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ob zgraditvi naselja. V bloku pa imamo tako namesto javnih »svojo lastno« klop, ki pa je na voljo zgolj za interno izposojo. »Če bi bila pred blokom klop, bi se tu zbirali ljudje,« mi je z neodobravajočim podtonom pojasnila neka soseda. Streha zaklonišča(?) na nizkem gričku je bila tako praktično edini prostor v neposredni bližini naselja, kamor so ljudje – z menoj vred – hodili brezpredmetno posedat, kadit, popivat, se igrat s psi oziroma tako ali drugače zabijat čas. To je bil edini prostor v blokovskem naselju, ki ni imel točno določene namembnosti.
Kraji brez natanko določene namembnosti so ključni za vzpostavljanje skupnosti v urbanih okoljih, kjer je sicer vsaki zgradbi in vsaki površini določena neka namembnost, ki zamejuje akcije tamkajšnjega človeškega (a pogosto tudi nečloveškega) prebivalstva. Omogočajo prostor svobode, odprtosti, izhoda, obenem pa tudi kreativnosti ter povezovanja med različnimi družbenimi skupinami. Hkrati se prav takšni prostori izogibajo (ali se vsaj poskušajo izogibati) privatizaciji in pomenijo skupno lastnino, prostor, ki ga lahko skupnost sama sooblikuje v skladu s svojimi potrebami in interesi, ne da bi te določali občinski načrti in težnje zasebnih investitorjev, ki sicer ponujajo nabor dejavnosti in storitev, odrejajo prostorom namembnost ter tako narekujejo trende ter omejujejo možnosti načina uporabe teh prostorov.
Eden izmed ključnih krajev, kjer je namembnost manj jasno določena, so parki, ki jih javnost v večini krajev posvoji in pogosto tudi napolni z nekimi lastnimi vsebinami (športnimi dejavnostmi, koncerti, delavnicami ipd.), in v tem pomenu je mogoče razumeti tudi zgodbo o parku Antoniadisov park v Aleksandriji, ki jo pripoveduje Krog. Kljub temu da je dandanes videti zasmeten in zanemarjen, še vedno privablja ljudi, da prihajajo posedat vanj, da tam prirejajo piknike, da se otroci v njem igrajo.
Foto: Nada Žgank
Neja Tomšič med pripovedovanjem o zgodovini tega parka gradi umetniško instalacijo parka v peskovniku; park železniških delavcev v Cluj-Napoci in Antoniadisov park v Aleksandriji tako ponovno nastajata skozi pripoved, a tudi skozi instalacijo, ki z uporabo odpadkov manifestira potencial ustvariti nekaj – v tem primeru umetniško delo – iz nečesa odsluženega, uničenega, odpadnega.
Spajanje pripovedi in performativne akcije v Krogu tako na neki način poraja spojitev preteklosti, sedanjosti in prihodnosti v nekakšnem vozlišču, v prekrivnosti, saj v istem hipu potekajo pripoved o historičnem okviru parka, »sedanji« trenutek postavljanja instalacije parka, ki nastaja kot svojevrstna performativna ilustracija, pa tudi prihodnost, ki, kot ugotavlja v svojem delu Robert Smithson, v gradbišču (kar ta instalacija v nekem smislu prav tako je) skozi postajanje odseva kot neki potencial – gradbišče je usmerjeno v prihodnost, to, kar se gradi, še ni končna oblika, prav ta ideja končne oblike pa nosi v sebi zavest o prihodnosti, ki se udejanja z vsako spremembo v instalaciji.
O tem nisem razmišljala, ko so v celjsko naselje prišli bagri, ki so zrušili večji del griča in zamrežili streho nekdanjega (najbrž) zaklonišča – zdajšnje plesne šole –, da so naredili prostor za nov blok z velikim zasebnim parkiriščem z zapornico, ki pripada stanovanjem v novem bloku in naj bi segalo tako rekoč čez celotno širino blokovskega naselja iz šestdesetih let. Nekoč je tam stal vrtec, nato je na istem kraju nastal travnik z gričkom. Tako ali drugače je bil to prostor, namenjen javni uporabi; bodisi za servis, kakršen je vrtec, bodisi kot nenamenski prehodni prostor, ki ga lahko skupnost uporablja, kakor ji je drago.
Ravno ta potreba ljudi po nekem prostoru, ki bi bil njihov, tj. skupen, je v preteklosti kot odziv na predlog gradnje (v zasebnem sektorju), kjer je park, spodbudila proteste: igranje nogometa na ulici in piknike v nakupovalnih središčih. Ti so na koncu preprečili pozasebljenje in gradnjo nakupovalnega središča na ozemlju parka železniških delavcev v Cluj-Napoci. Delavska populacija se je namreč spominjala parka kot tistega prostora v mestu, kjer so nekoč potekale prireditve, na primer božični sejem in predstave v tam nameščenem cirkusu.
Podobno usodo je doživel park v Aleksandriji, ki je bil sprva javen, v 19. stoletju pozasebljen in spremenjen v cvetlični vrt, ki je odražal ekonomski status lastnika ter njegove imperialistične težnje, v času arabske pomladi pa so si ga spet izborili kot javni prostor.
Krog te usode javnih parkov s pripovedjo prepleta na način, ki med njimi vzpostavlja vzporednice in gradi neko nadstavbo narativa o javnih prostorih in vlogi, ki jo skupnost odigrava pri tem, kakšni sta njihova vsebina in namembnost, pa tudi o tem, kako lahko skupnost sama z načinom uporabe javnih površin izraža svoje potrebe.
Zamreženost strehe zaklonišča je sovpadla z odhodom mlajše populacije iz Dečkovega naselja, ki se je tam zbirala, v prostoru pa se je ta sprememba odražala s sočasnim nastankom svojevrstne ruševine, se pravi do polovice izkopanega, izruvanega griča ter zagrajene strehe in gradbišča. Na jutranjih sprehodih sem se sčasoma navadila srečevati delavce, ki so gradili novi blok, in njihova navzočnost je pomenila, v simbolnem smislu, prisotnost prihodnosti. Njihovo delo je bilo tisto, ki je v prostor vneslo nekaj, česar pred tem na tistem kraju ni bilo: bolj ko je zgradba dobivala končno podobo, jasneje je bilo, da na metaforični ravni pomeni zid, zaporo blokovskega naselja, ki na mestu stika med novogradnjo in starimi (jugoslovanskimi) bloki pomeni tudi trk dveh ekonomskih razredov in sistemov ter (arhitekturne) preteklosti in sedanjosti.
Krog v svoji drugi polovici opozarja na specifičen spoj med arhitekturo in časovnostjo, pa tudi na to, da je tam, kjer je nekoč nekaj že obstajalo, pa je nehalo obstajati ali pa se je se ob učinkih časa preoblikovalo v ruševino, brez rušenja starega nemogoče graditi nekaj novega. Projekt nekako opozarja na to, da ni prostora – javnega ali pozasebljenega –, ki ne bi obstajal na kraju nečesa, česar ni več, pa tudi na to, da je vse nenehno izpostavljeno spreminjanju. V tem smislu je pomembno, da ničesar ne jemljemo za samoumevno; vsak prostor – z njim pa njegove funkcije in konteksti – je podvržen različnim interesom in potencialu izginjanja.
Ko so delavci odšli, me je presenetil občutek praznine, ki je ostal za njimi. Veliko kvadrasto zgradbo je prej oživljalo njihovo gibanje, ki je na neki simbolni ravni pomenilo tudi premikanje, nastajanje, porajanje zgradbe same, ko so odšli, pa je ta ostala pusta in prazna. Nekako v tem času so bile s strehe plesne šole odstranjene železne mreže. Grič, zdaj za polovico manjši, da je dovolj prostora za novo parkirišče, je porasla mlada trava. Opazila sem, da se streha po novem dviguje slab meter nad tlemi, toliko pač, da nanjo ni lahko sesti. Pred zidom je nasajena vrsta cipres, ki otežujejo dostop. Vseeno sva s psico na nekem jutranjem sprehodu splezali gor. Tam, kjer je bil nekoč razpokan beton, na katerem pa se je dalo čisto solidno posedati ali poležavati, je zdaj nevabeče kamenje. Pogled, ki se je nekoč odpiral na blokovsko naselje in poti med poslopji, zdaj zastira beli zid novogradnje. Ko skočiš s strehe, moraš paziti, da se pri tem ne zaletiš v ciprese. Bel zid in še živa meja. Ta streha je bila nekoč svojevrstna javna terasa, na katero se je dalo iz dveh smeri povzpeti, iz dveh pa z višine gledati dol, na ulico spodaj, zdaj pa je to prostor, ki na vse mogoče načine sporoča »nočemo vas tu, ne hodite sem«. Medtem ko je psica brskala med kamni, sem stala ob robu mrežaste ograje. Opazila sem prostrane terase v najvišjem nadstropju novogradnje. Visoko gori, na najvišji točki naselja, velike, lepo ograjene – in zasebne. Nanje ne more, brez privoljenja lastnika, nihče. Ista okolica, pogled od zgoraj, a čisto drug kontekst.
Noben (javni) prostor ni in ne more biti samoumeven – na to Krog opozarja, ko spoji pripoved o zgodovini nekih parkov s pripovedjo o Stari elektrarni, prostoru, ki mu je bila povsem spremenjena namembnost in je zdaj prostor umetnosti – četudi tudi ta namembnost ni nekaj samoumevnega in je ves čas izpostavljena najrazličnejšim pritiskom iz okolja, če ne zaradi drugega, zaradi nišnosti umetniških praks, ki jih ti prostori gostijo.
Krog s preprostimi akcijami, ki so hkrati gradnja prostora, parka in obenem zgraditev umetniškega dela, tako spregovori o pomenu javnih prostorov ter o negotovosti, ki vse take prostore zaznamuje preprosto zaradi odvisnosti od (ne)interesa, ki ga skupnost izraža do njih, hkrati pa od vplivov, na katere skupnost nima vpliva, pa tudi o tem, da sta, kljub temu da je propadanje že inherentno zapisano v vsako gradnjo, pomembni obe – grajenje in tudi ohranjanje zgrajenega.