top of page
  • Blaž Šef

O nepredvidljivosti

Updated: Sep 13, 2023

Vsekakor neobvezno predobvestilo:

Besedilo o zaključni predstavi/performansu/dogodku (to slednje še najmanj, ker ta izraz morda res pretežno označuje enkratnost nečesa) Mladih levov 2023 je zahtevna naloga za nekoga, ki skorajda še ni napisal gledališke kritike in ima vedno občutek, da kot občinstvenik gleda povsem nepomembne podrobnosti ali pa se vdaja neznosno sinkretičnemu polju asociacij ter celo zanalašč drugačnim branjem tistega, kar se odvija pred občinstvom. Zdaj malo lažje diham, pa brez zamere.


Lucy McCormick se gledalstvu sprva prikaže kot spoj nekaj »težav pred začetkom«, ki so neobhodne, kadar človek kaj tvega – ali kadar se območju gledališkega dejanja reče festival. Leo Bassi je nekaj let prej na nekem drugem festivalu na taistem odru, med tresenjem polnega nakupovalnega vozička majhnih sodavic (kar je ugoden izraz, če nočeš vsaj posredno omeniti znamk), rekel, da od časov njegovega odraščanja v cirkusu ne hodijo več v gledališče zato, ker jih ni več strah, da se jim bo kaj zgodilo. Razumite, kakor želite. Tukaj nekje je tudi moja optika obravnavane predstave.

Kaj so torej težave-pred-začetkom Življenja v živo? Kot Lucy, denimo, se znajdeš v morda ne najbolj idealno, vsekakor pa tvojim izvorom premišljeno analognem prostoru. Dovolj odprtem, a vedno tudi togem; postavljen si (kot mnoštvo ali posamičnost) pred občinstvo, ki ima cel kup svojih domala epigenetskih gledanj na performans ali novum kot tak, kopico predsodkov, tudi pozitivnih. In če je predstava »Življenje: V živo« napovedana kot motnja, kabaret, intervencija, feminizem, groteska, absurdnost, ekstravaganca, šov, če uporabim samo nekaj ključnih izrazov, potem nepredvidljivost, ki je za številne gornje kategorije ključnega pomena, v svoji prednastavljenosti občinstvu že jemlje možnosti doživljanja, vključevanja. Lucy McCormick z ekipo se torej v teh težavah pred začetkom navideznega časa dogajanja ne more zares spoprijeti (ali pa to enostavno ni del predstave) z razmeščanjem občinstva po sicer že izredno prepoznavnem ljubljanskem uprizoritvenem prostoru, kjer je tribuna na eni in enačbe gledališkosti na drugi strani. In ko se zadrega glede tega, kdo bodo navijači_ce, kdo kontrolna skupina sproščeno reflektirane popkulturne koncertnosti ter kdo tisti, ki želijo biti nekje vmes, poleže, se lahko začne.


Težave znotraj časa dogajanja so se najprej zdele kot misli na osi: Smo dovolj nabriti in odprti za podporo tistim na odru že od samega začetka? – ter – Na katera tveganja smo pripravljeni in katera nas bodo zalezla nepričakovano? Kaj hočemo v avditoriju, minimalno ločeni, če že, od tega podvojeno osredotočenega življenja, ki nima zgodbe, pedagogije, razbija pa temeljne nesproščenosti med gledalstvom in gledališčem?


Kajti od naslova in napovedi ter tudi od prvega vtisa scenografije, v končni fazi pa tudi občutka prisotnosti na ne ravno butičnem ali klasično zategnjenem glasbenem koncertu, prisotnosti na zaključku za »naš« prostor izredno pomembnega festivala, je v sam začetek položena blaga, prijetna mikavnost tega, da nas bo nekdo na odru zabaval_a s sebi lastno duhovitostjo in obenem pokazal_a, kaj vse bi popularen, množičen »koncert« lahko bil, če bi tržna kultura nepreračunljivo obravnavala svoje paradne teme in tisto območje, kjer nas zadrži na zabavi brez razvoja (radostna širina angleškega izraza »fun«).


Za zgoščen občutek tistega, kar se je po mojem zgodilo po teh uvodnih taktih, nekaj preproste stenografije:

zavesica iz las, ena zvezda, dva stebra

zavesice zastori presenečenja na postavnih sodobnih ljudeh

čuteči, praznoobrazni

a ena je vedno klovn v vakuumu pričakovanj

glas

izjemno poln, gibek in raskavo čustveno darežljiv do opazovalcev

to smo, večinoma

in po potrebi mehiški val

smo zanemarjani glede na naše projekcije?

ne.

le manj vključeni v naslavljanju tesnobe, ki je njena tema

ali osvoboditve od ugajanja, ki je tudi

ali te, ki je takisto – kako iz adrenalina narediti samó življenje

tehtamo te preklete hotene izpostavljenosti enega proti množici

in vzklikamo v pozdrav nekomu, ki se vrže levom za nas

Foto: Nada Žgank


barva v lokih leti na vse strani po glavni protagonistki

mi smo vljudno izpuščeni

potem gredo široko umeščene odprte oči, rahlo otožne in sirensko odločne, pa barva in zavesice med nas

delamo rahlo rdečelične razporke v rdečih morjih

valujemo z vgnezdeno zaklenjenimi rokami ali pa ne

in se trudimo biti »pozorni« in »mimogrede« naenkrat

nato zvezda skoči nazaj na impro klavir iz dveh desk

da takoj razgradimo prispodobe salonske zvezde sentišev ob črno-belih zobeh kiča

zvezda večera nosi obraz našega propadanja, najsi je sesalec ali človek, prevelik, kot glava Konstantina velikega, a ves preperevajoč, zelenkastorjav, preonesnažen, kot maska izvotljenega kipa psa s Titanika, pod katero se skrije – Antigona (brez eshatologije)

nato nazaj na rampi, materi tveganja, previsov ali samomorov filozofov, za ognjeni krst dežuje nanjo, v izdatnih curkih

počasi že umiva tudi naša pričakovanja o kakšnih zunanjih temah

dežuje tudi v priročno pomičen bazenček, dokončno opustimo Venere v školjki, niti približno se ne simboliziramo, kvečjemu morda solidariziramo, ta med sabo prepoznavna in vedro dvomeča gmota

od vodovodne narave osvežena pride krona plastične odrešenice v pieta in se –

po ikonsko brez malikovanja –

pusti nesti na vrh sedišč/tribunala/vsevednega gledališča/stikalnih tablojev

vmes sprašuje ljudi po tem, kaj delajo v življenju, po njihovih poklicih in zavrača poskuse šaljivih odgovorov

češ da je za to vendar zadolžena ona – morda zato, ker ji to res ni hec, kot se zdi nam, zato

izreče ključno:

»You gotta cut me some slack here. I’m alone and there’s many of you and up to now you’ve been quite intimidating.«

zunanjih motivacij ni in jih ne bo, pridruži se razkrinkavanju vozlov ali pa vozi

na šiht in nazaj

zadnjič pomislim na vse »nove« klovne_se zadnjih petdesetih let in njihova tveganja iz niča

… Laura Herts, Albina Matuzko, Marissa Carnesky … od daleč, a premoralno – Kae Tempest

medtem vila preprostega vodovodnega kronanja trpko in nenaporno občuteno poje od daleč, od zadaj, od zgoraj

besedila so konec zaprtih krogotokov, konec narekovanja, kaj bi morala narediti, da bom izzvala spontano odobravanje in poskakovanje

nato končno spoznamo, da sta stebra z začetka plesalca, go go spodbude

gledamo ju nasproti njej, na »tapravem« odru

še zadnji, neposredni poriv, da se zganemo ali se nezadržno navdušujemo nad življenjem v živo

medtem kraljica brez aristokratskih definicij deli avtograme

da bi se priborila nazaj na oder – in ne olajšano z njega, kot si vedno mislimo, da mora biti od časov, ko so si babe nore trgale lase, ko so šli bitli mimo

ta zvezda, ko jo popade dvom, ne joče!

to ni barantanje z iskrenimi zgodbami in mokrimi, prosečimi pogledi

zvezda se zaleze pod podlago odra in po stiski vznikne iz nje

da bi brez opravičil vstopila v najbolj ganljivo pesem

prekine jo zvok vbodne žage

pod se perforira penetrira, ampak samo za šalo

ničesar se zares ne sfuka

ta ofucana scenografinja stalno postopa naokrog in moti, prekleto

a motnje ne moreš zmotiti

to je njena zmaga

le da zvezda

tega ne vidi tako

še globlje pade, pod oder, v podzemlje-vsem-na-očeh

od tam pa zdaj res najraje ne bi več prišla, Orfej je tako nepotreben kot gnoj žlahtnim plinom

ampak ne, ni propadla, pride na že drugi izsiljeni bis

nič se ne srdimo, odkrito je bil izsiljen

se povzpne na stojala za luči

vsi veliki koncerti na odprtem vseh časov so tukaj in zdaj

da bi skupaj z nami, tistimi, ki se nam da, vzkliknila, don’t you lose your faith

potem pa prodaja majčke, zaflekana in vesela,

da je ne briga še malo bolj kot na začetku

nismo se mi nič osvobodili, še manj spontani smo, kot so bili naši starši

nam sporoča in se nič ne jezi pri tem


Če povzamem nekaj pogovorov, napovedi, dražilnikov o siceršnjem delu ali načinu dela Lucy McCormick, je morda jedrnato reči,

da ima vražje gibko fizično prisotnost,

poje odlično, oboje ne da bi zares posnemala, a tudi brez izrazite ekscentričnosti;

po odnosu do vsebin, asociativnih polj védenja ter seveda kakršnegakoli bontona (razen tistega, ki gledalce pusti precej močno zasidrane v – gledanju) pa je pa(u)nkerica, ki razgrajuje vsakršne apolinične ali katarzične predpostavke gledališča. Institucionalizirana pa(u)nkerica? To bi lahko tudi rekli, a bi terjalo podrazpravo. Z Lucy je treba razgrniti velik, gost in debel madež odpadkov, neposredno in v teoriji odra, se rokovati s tem kupom in ga uničevati, če je treba, tudi z naredi-si-sam-DIY očitnostjo oziroma sporočilnostjo. Treba je prisiliti pogled gledalca, da se ozre izven gledališča, ne da bi zasovražil tisto, kar gledališče najbolj ogolelo osnovnega ponuja.


Ničkolikokrat se mi je prikradel cinično stvaren: kaj mi bo ostalo od tega performansa? Tveganje brez skrajnega body arta, naravnost politike in čarovnije? Ja. Transcendenčne vsebine gotovo ne. So svetlo upanje, klasične teme in razrešitve »visoke/višje«, že zdavnaj zakupljene umetnosti tiste, ki s svojo svečano neomajnostjo uničujejo naš resnični zagon za delati novo? Morda bi filozof Michael Marder skozi izpostavitev Feniksovega kompleksa rekel: »Večji ko je brezup, večje je upanje; zato je upanje lahko izredno konzervativno čustvo. Pomislite, kaj zares pomeni v mnogo jezikih razširjeni stavek ’Upanje umira zadnje’. Tudi to, da mora vse drugo umreti prej.«


Kaj bo torej ostalo? Poleg poražene želje po globljih temah – manifestacija tveganja brez agresivnosti, ne več ne manj. Neodstopanje od improvizacije; kljub tesnobi človek brez potrebe po opravičilu; vtis ali misel na infiltracije dogajalnih krajev/mest, kjer ljudje niso vajeni ali celo nočejo razmišljati, nekje med javnim prehranjevanjem, »žuranjem« in žretjem množične kulture, novo dešifriranje krajev/mest, kamor ne kultura ne umetnost, še manj pa kakršnokoli humanistično vprašanje ali zadrega že dolgo nimajo več nobenega vstopa.


Blaž


Le rahlo povezan P. S.: V Sloveniji ekstremno hitro zbezljamo domov po vsakem umetniškem dogodku. Sploh tistih iz bolj ustaljene kulture. Ne družimo se, ne tvegamo niti majhnega šoka – ali pa, šokirani, skupinske dogodke premlevamo sami. Tudi to je ena od borb, ki se je je morda dobro ovesti po dogodkih, ki to druženje in izmenjavo premorejo.

コメント


bottom of page